KRVAVEC – »Ob 12.37 si je na planini Zali potok otrok pri smučanju poškodoval nogo. Gorski reševalci so ga na kraju dogodka oskrbeli in ga prepeljali v ZD Tržič.« Kmalu zatem je prispelo že novo sporočilo: »Ob 13.50 se je na smučišču Krvavec poškodoval smučar, reševalci pa so ga s helikopterjem prepeljali na zdravljenje v UKC Ljubljana.« To je bila obenem že 12. nesreča s hudimi telesnimi poškodbami na gorenjskih smučiščih, še več, v letošnji sezoni se je zgolj na treh gorenjskih smučiščih zgodilo že prek 50 tako hudih in bolečih, še bolj zastrašujoče, kar četrtina nesreč je bila domala usodna!
Pričakovani trk
Ker se je tokratna zima prebudila znatno pozneje, obstaja verjetnost, da se bo število teh nesreč še bistveno povečalo. Zato pristojni pozivajo k največji možni previdnosti in odgovornosti ter hkrati poudarjajo, da vzroki večinoma tičijo v lahkomiselnosti in nespoštovanju FIS-pravil varnega smučanja ter zakona o varnosti na smučiščih. Ugotovitve strokovnjakov namreč kažejo, da so povzročitelji nesreč v glavnem smučarji, ki tako ali drugače pretiravajo, vsakršno precenjevanje smučarskega znanja in sposobnosti pa je lahko že v naslednjem zavoju usodno. Najbolj pa zbode v oči, da se nesreče pogosto dogajajo tudi izkušenim smučarjem, slepo prepričanim o popolnosti njihovega smučarskega znanja.
Dokaz, da nesreča ne zaobide niti teh, če hočete, najboljših, crème de la crème, kot se reče, je nedavni dogodek s Krvavca, ko je upokojeni učitelj smučanja, 72-letni Iztok Belehar (nekakšen Martin Luther, ki je v Poletu pribil 37 tez, zakaj je slovenska nacionalna šola alpskega smučanja zadnjih dvajset let tako neustrezna, kjer ji očita, da hitrosti kot najpomembnejši značilnosti alpskega smučanja ne posveča prav nobene pozornosti), prav zaradi nenadzorovane hitrosti, glede na izjave prič, povzročil nezgodo, ki bi se lahko končala še precej huje. »Pokosil je namreč nič hudega sluteča smučarja!« zatrjujejo tisti, ki so to videli. Menda, kot so nam izdali nekateri poznavalci, se to sploh ni zgodilo prvič, toda takrat, 7. decembra lani, je počilo uradno, s pričami, uradnim zapisnikom o dogodku, pod katerega se je podpisal nadzornik Ljubo Pavlič.
»Nedavni smučarski trk je bil zato le še vprašanje časa!« smo še izvedeli.
Beleharjeva verzija
Ko smo Iztoka Beleharja povprašali o obravnavani nesreči, je povedal: »Tudi tisto jutro sem bil na Krvavcu. Odprta je bila šele polovica smučišča. S šestsedežnice sem se peljal čez pobočje, topovi so bili že v polnem zagonu. Ker so se kapljice, ki so jih ustvarjali, tako oprijele mojih očal, da sem komaj videl, sem jih snel in sklenil, da se jim naslednjič ne približam, zato sem prečil bolj na levo. Tedaj, ob moji drugi ali tretji vožnji, sem seveda že videl smučarja. Šel skrajno na levo, ob rob smučišča, napravil zavoj v desno, ga videl, naredil zavoj v levo, ga nisem videl, šel še enkrat v desno, pričakoval, da se bo lotil zavoja, pa se ni, in že sva bila skupaj. Niti slučajno pa ga nisem zadel, kvečjemu oplazil! Ker me je obregnil ob desni bok, sem zdrsnil in drsel po boku do ženske, ki je stala kot kegelj, a sem ustavil že nad njo. Tedaj sem se vzdignil in nad mano videl, kako stoji prej omenjeni smučar, mu hotel povedati, da je zapeljal čez mojo smer, najprej v slovenščini, potem nemščini in še francoščini, ko pa sem ugotovil, da je Italijan, sem mu rekel le: »Prego attenzione!« Potem ko sem se prepričal, da je z obema vse v redu, sem odpeljal dalje. Že čez uro me je prestregel nadzornik, povedal, da je bil medtem narejen tak halo, ter me poprosil, naj podam izjavo za zapisnik. Veste, če ne bi bil tako priseben in bi res slučajno trčil, potem gospod ne bi ostal nepoškodovan!« Kaj pa smučarka, nas je še zanimalo? »Ah, nje se še dotaknil nisem!«
|
Kamikaze v zelenem
Belehar pravi: »Smučanje spremljam prav vsak smučarski dan, teh pa je v letu okrog 150.« In tudi tisto jutro je bil na Krvavcu, prosto smučal, očividci pravijo – drvel! Ter nenadoma naletel na skupinico osmih italijanskih tečajnikov, odličnih smučarjev, ki so pod vodstvom demonstratorja Vida Baruce opravljali tečaj za pridobitev naziva učitelja 1. stopnje.
Z vrha šestsedežnice so se lagodno, prav jutranje, pomikali navzdol, to je bila šele ogrevalna vožnja. »Vadili smo osnovno vijuganje,« se je spominjal 30-letni Baruca. Spuščali se niso prehitro in se v svojem srednjem hodniku, tako imenovani širini smučanja, pomikali z ne več kot 30 km/h.
Baruca je bil že skoraj pri dnu, ko se je tam višje nekaj dogajalo in zgodilo, nekaj švigalo in švignilo, menda z nenadzorovanimi 80 km/h. To je bil smučar v prepoznavnem zelenem kombinezonu, s črno kapo. »Ki brez vsakršne kontrole preprosto ni zmogel nadzorovati svoje hitrosti,« je pripomnil Baruca.
Zadnja v vrsti tečajnikov sta tedaj vijugala: 19-letna Sara Moioli iz San Vendemiana kot predzadnja, kot zadnji pa 51-letni kirurg Andrea Fanzago iz Trevisa, ki ni niti slutil, da je za njim takrat že drvela in se nezadržno približevala preteča napast, kamikaze, kot pravijo v smučarskem žargonu.
Otrok ne bi ostal živ
Fanzago je v nekem trenutku hotel zaviti, odsmučati z levega v desni zavoj, a mu ni uspelo, to mu je preprečil nenaden blisk. Kot je povedal, je vanj takrat od zadaj priletel prav Belehar ter ga oplazil, tako da se mu je šele s skrajnimi močmi uspelo obdržati na smučeh. Veste, ta, ki prihaja od zgoraj, pa mora po vseh smučarskih kriterijih nositi še toliko večjo odgovornost in je ob nesreči praviloma vselej – kriv.
Fanzagu je od nenadnega presenečenja srčni utrip gotovo poskočil, zenici pa še krepkeje razširili, ko je gledal Beleharja, ki se je moral očitno loviti, reševati, ali pa tudi ne, kot trdijo nekateri, in že po 20 metrih naletel v stoječo smučarko – Saro Moioli. »Spet na polno!« pravijo očividci. »Skasirala je kompleten šus!« je bil vidno ogorčen Vid Baruca, ki je prišel kot prvi na kraj nesreče. Ob naletu je Saro potem odbilo naprej po vpadnici; iz opisa dežurnega zdravnika dr. Tavnika, do katerega je prišepala na priporočilo nadzornika Pavliča, pa je razvidno, da si je poškodovala desno stegno.
Izpita, zaradi katerega je Sara sploh prišla v Slovenijo, potem seveda ni mogla opraviti, ob tej nezgodi pa je gotovo opazila, zakaj se v Sloveniji dogodi toliko podobnih nesreč. »Ker kaznovalni sistem za takšno početje pri nas preprosto ne deluje!« je premišljeval Baruca in pokazal na tuja smučišča, kjer so sankcije, v primerjavi z nami, kjer spišejo le zapisnik o nesreči, bistveno ostrejše, dražje in hujše.
Fanzago je bil nad videnim seveda osupel: »Če bi namesto v Moiolijevo trčil v otroka, bi ga takoj ubil!«
Kot pravi Baruca, pa se Beleharjevo divjaštvo tedaj še zdaleč ni končalo. »Ni hotel pomagati, še več, okregal jih je, češ da smučajo prepočasi! In ko se je drl, ga Italijana seveda nista razumela, Belehar pa je kratko malo odsmučal dalje.«
Beleharjevo zagovarjanje hitrosti pri rekreativnem smučanju je tistega dne očitno trčilo ob vsa tista, ki temu nasprotujejo. Že dolgo je namreč znano dejstvo, da so slabši smučarji nevarni predvsem samim sebi, dobri pa tudi tistim – okoli sebe. In to velja še zlasti za vse, ki smučajo z nenadzorovano hitrostjo!
