Z ulice se je preselil za rešetke

KOČEVJE – »Tega življenja si nisem izbral sam, v njega so me porinili drugi,« je sredi poletja letos pričal 48-letni Zlatko Burnič, za mnoge zvit in pretkan kočevski barabin, ki je pred tem težave povzročal lokalni politiki in prebivalcem. Od novega leta do maja je bil zanje prava mora, njegovo nočno početje jim je kratilo spanec, podnevi pa naj bi nadlegoval tudi gostilničarje, trgovce, obrtnike in voznike. Sredi poletja so ga, kot že večkrat poprej, sprejeli v prostore, namenjene brezdomcem, v Kočevju, kjer je našel svoj mir. Spremenil je vedenje, ni bil več nasilen, prej prijazen in vljuden. Tudi do denarja je lažje prišel kot prej, dobri ljudje so mu vedno dali kaj v roke, ko jih je milo prosil. Z le 280 evri pomoči, od tega je moral polovico nakazati za bivanje v zavetišču, je namreč težko shajal.

Od konca novembra pa je Zlatko stanovalec na Povšetovi, kjer prestaja štirimesečno zaporno kazen. Leta 2014 so ga nagnali iz doma. Spominja se: s sotrpinom, ki je zabredel zaradi nenehnega spogledovanja s steklenico žganega, sta si skočila v lase. Zlatko ni mogel prenašati, da se je sostanovalec v domu onečedil mimo straniščne školjke, tudi hrano mu je jemal, in zaradi vsega tega je Zlatko izgubil živce. Hišni red pa je tak, da pretepačem takoj pokažejo vrata, in oba so izgnali. »Verjetno me po tem čaka vrsta obsodb za druge p...je, ki sem jih ušpičil po Sloveniji. Naj jih vse združijo, da enkrat za vselej odvržem to breme grehov,« je bil pred odhodom za zapahe prepričan Zlatko. Tisti, ki ga poznajo, mu to tudi privoščijo.

Do novembra lani je pod milim nebom še zmogel, toda nizke temperature in predrznost so v njem prebudile hudiča, števec prekrškov se je neusmiljeno vrtel. V prvih štirih mesecih letošnjega leta so mu varuhi reda napisali rekordnih 117 prijav za kršitev javnega reda in miru ter 34 prijav za kazniva dejanja, med njimi vlome v stanovanja in avtomobile ter tatvine. Prenočeval je v zapuščenih objektih podjetij in starih stavb, v eni je celo zanetil požar, pa v predprostoru banke in na podstrešjih poslovnih stavb. Ponekod so, da bi ga odvrnili, najemali varnostnike. »Ko je mama umrla, so me napodili iz kadrovskega stanovanja. Pri desetih stopinjah pod ničlo se mi je podrl svet,« pove z orošenimi očmi ter prizna, da je mama stoično prenašala njegovo muhasto vedenje, ki ga je povzročila večletna zasvojenost s heroinom in kokainom. Rad bi se je otresel. Želi si, da bi v komuni, iz katere so ga zaradi vzkipljivosti že vrgli, dokončal program zdravljenja, saj, kot pravi, v sebi nima »barabinskega gena«. »Ko ostaneš na cesti, brez vsega, si v rokah sumljivih ljudi. Takrat nihče ne pomaga, obsojajo pa,« je še dejal Zlatko, preden se je odpravil za zapahe. Upa, da zadnjič.