Za uboj žene 10 let zapora

KRANJ – Več kot leto je minilo od družinske tragedije na Francariji pri Preddvoru, ko se je sojenje Janezu Fortunu, obtoženemu, da je ženo ubil v navzočnosti njunih dveh mladoletnih otrok, šele dobro začelo. Takrat je tožilstvo obtoženemu za priznanje ponujalo enotno kazen 10 let zapora, a je Fortun ni sprejel: krivdo je valil na mrtvo ženo Mirjano, mater štirih otrok, in njeno mamo, svojo taščo.

Enainštiridesetletnemu avtomehaniku naj bi bilo zelo žal za dejanje, ki ga je storil, predvsem zaradi otrok, z Mirjano je imel dva, dva pa je pokojna imela od prej. »Več kot leto jih nisem videl,« je tarnal obtoženi, ki je 12. maja 2014 nekaj pred poldnevom v prvem nadstropju skupnega doma z 20-centimetrskim kuhinjskim nožem vzel življenje ženi. Sam je poklical policijo in naznanil svoje dejanje. Kljub hitri intervenciji reševalcev Mirjani niso mogli pomagati, njemu pa so policisti vzeli prostost. Popoldne jim je vklenjenih rok zbežal s policijske postaje sredi Kranja, a so ga po 100 metrih ujeli in odpeljali nazaj za rešetke.

Ob oklicu včerajšnje obravnave pa presenečenje. Fortun je nenadoma priznal krivdo, čeprav je prej vsakič trdil, da se dogodka ne spominja. »Da ne bi vsega valil na ženo, bom priznal krivdo, se pa ne strinjam z višino kazni. Razumem, kaj pomeni priznanje krivde, ki je nepreklicno, in podajam izjavo prostovoljno,« je izjavil.

Tožilka Helga Dobrin je navajala, da je Fortun obtožen kaznivega dejanja umora in dveh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletnih oseb, saj je v navzočnosti dveh otrok šestkrat zabodel ženo, in sicer v prsni koš in trebuh. Otroka sta bila priča hudemu travmatičnemu dogodku, je brala tožilka in vztrajala pri kazni 10 let za zapahi. Fortun je ob priznanju krivde zagotovo računal na milejšo kazen.

Moral je kuhati in prati

»Ko sem se rodil, smo gradili hišo. Oče je bil nagnjen k alkoholu in se je znašal nad mamico, mano in bratom. Do petega leta sem veliko preživel pri stari mami. Zaradi očetovega alkoholizma smo tudi pozneje preživljali težka obdobja. Ko sem odraščal, sem hodil pobirat krompir, da sem imel za šolske potrebščine. V srednji šoli sem imel dober uspeh, hotel sem še naprej v šolo, a sem se zaposlil, ker pri hiši ni bilo denarja,« je šel Fortun daleč v svojo preteklost.

Pojasnil je, da je imel nekaj zvez z dekleti: »Potem sem spoznal begunko iz Sarajeva, ki so ji ubili moža. Z njo sem bil dve leti, nato je šla k sorodnikom v ZDA. Sledilo je dvanajst let življenja z žensko s Štefanje Gore, pomagal sem ji pri vzgoji hčerkice, potem se nama je rodil sin. Pri štirih letih je zbolel za diabetesom, partnerica je izgubila službo, vso skrb za družino sem prevzel jaz. Partnerica je našla novo službo, a se je spečala z delovodjo in mi to tudi priznala. Ostajala je v službi dlje in dlje in sem moral doma kuhati in prati pa kuriti. Potem sem se le odselil.«

V Cerkljah na Gorenjskem je spoznal Mirjano, delala je v trgovini in mu zaupala, da ima težave v zakonu. Po enem letu je v podjetje, kjer je delal Fortun, pripeljala avto na servis in mu povedala, da se ločuje. 
»Zašla je v hudo finančno stisko, prosila me je, ali ji lahko pomagam. Preselil sem se k njej, medtem sem doma v hiši staršev urejal stanovanje. Oče Mirjane ni sprejel, ker ni prenesel tujih otrok v hiši.« Sledila je poroka, kot pravi Fortun, zaradi želje njenih staršev. »Njena otroka sta bila navdušena. Rodila sta se nama še sin in hčerkica, pri porodih sem bil poleg, veliko sem ji pomagal. Toda takrat so se začele psihične težave, ker je Mirjana imela travme iz otroštva. Tudi njene prejšnje zveze s partnerji niso bile bog ve kaj, eden od njenih fantov je celo hotel narediti samomor. Z bivšim možem je imela težave, celo na sodišču v Kranju jo je napadel. Kazala je ljubosumje, a sem to nekako razumel.«

Iz Fortuna je vrelo o vseh težavah, ki so jih imeli on, pokojna žena ter tudi otroci, spuščal se je v značaje otrok ter v njihove težave pri odraščanju in šolanju. Ko je opisoval svoje trenutke z otroki, se mu je na obrazu zarisal nasmeh, potem je spet z resnim obrazom povzemal trenutke z ženo in dramatično sklenil monolog: »Ostal sem brez žene, brez otrok, brez zaposlitve. Če bi lahko zavrtel čas nazaj... Hudo mi je.« Pozneje je še pojasnil, da ureja stike z otroki prek centra za socialno delo: »Rad bi jim pojasnil, da jim mamice nisem vzel zaradi sovraštva.«

Obramba se bo pritožila

»Obtoženi je dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in zato naj sodišče uporabi omilitvena določila pri izreku kazenske sankcije. Predlagana kazen tožilstva je glede na vse okoliščine previsoka in ni primerljiva z izrečenimi kaznimi v podobnih primerih,« je trdila Fortunova zagovornica Renata Špik Vodnjov. »Ni verjetnosti za ponavljanje podobnih dejanj. Obtoženi je iskreno opisal okoliščine in razmere, v katerih je živel, opisal je skrb za otroke, bil je ves čas zaposlen in je skrbel za celotno družino. Do žene ni bil agresiven razen ob kritičnem dogodku. Izvedenka je ugotovila, da je šlo za splet okoliščin, ki so pripeljale do nesrečnega dogodka. Sodišče naj izreče pravično kazen in naj mu omogoči, da se bo po prestani kazni še lahko vrnil v normalno življenje, se zaposlil in poskrbel za svoje otroke, ki ga zagotovo potrebujejo na poti odraščanja.«

Sodišče je Janezu Fortunu izreklo kazen, ki jo je predlagalo tožilstvo: 10 let zapora, čas v priporu se všteje v kazen, obtoženi mora poplačati stroške sodnega postopka. Obramba je že napovedala pritožbo.