LJUBLJANA – Na kazenskem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča je za jutri napovedan predobravnavni narok za enega najbrutalnejših, a hkrati tudi najbizarnejših poskusov uboja. Tako smo vsaj sklepali po policijskem poročilu, da je v ljubljanski Groharjevi ulici 25-letnik večkrat zabodel in porezal 30-letnika, s katerim se sploh nista poznala, motiv za poskus najokrutnejšega kaznivega dejanja je bilo ljubosumje. Nista se poznala, motiv pa ljubosumje? »Napadeni je imel dekle, v katero se je zaljubil tudi napadalec, in se je morda tako hotel znebiti konkurenta,« nam je zmešnjavo na začetku preiskave vsaj malce razsvetlil naš policijski vir.
Ali krivdo priznava, bo sodnica Katarina Turk Lukan pobarala Šentjurčana, pravnika Luko Vlaovića, na sodišču pa bo zagotovo tudi njegova domnevna žrtev, saj ta hoče videti tistega, zaradi katerega bi bil brez bega, pomoči ljudi blizu kraja dogodka, hitrega prihoda reševalcev in bližine kliničnega centra zagotovo že pod rušo.
Ni bil Jure niti Daja
Magister Rok Šibanc je mlad znanstvenik in asistent pri predmetu farmacevtska tehnologija na fakulteti za farmacijo. Zanj skoraj usodnega lanskega 25. oktobra se spominja s tresočim se glasom: »Sredi popoldneva sem se iz službe napotil do parkirišča fakultete. Ko sem odklepal avto, je proti meni zaklical neki mladi moški, ki je stal v bližini. Imel je povito roko, rekel je, da je poškodovan, prosil me je, ali mu pomagam prenesti neki gradbeni material, saj se mu prijatelj, ki mu je obljubil pomoč, ne oglaša na klice. Čeprav ga še nikoli nisem videl, sem rekel OK, bom pomagal. Šla sva proti Groharjevi, med hojo mi je segel v roko in se predstavil kot Jure, da je asistent na ekonomski fakulteti. Super, kolega, sem si rekel, in sva šla naprej.«
Po nekaj sto metrih sta prispela do garaže, v kateri je bil črn passat, parkiran s prtljažnikom nazaj. »V njem je bila neka škatla s ploščicami, prosil me je, naj jo dvignem. V tistem, ko sem jo zagrabil, pa sem začutil močno bolečino v spodnjem delu hrbta. Čez hip sva že ležala na tleh ob voznikovih vratih, kri je kar lila iz rane na hrbtu in iz tiste, ko me je zarezal po vsej glavi prek ušes. Spomnim se, da sem nekaj mahal in vpil, kaj mu je, ali je nor. Naenkrat sem imel jaz nož v roki. Skozi misli mi je šinilo, da mu moram uiti, in nekako mi je uspelo, da se mu iztrgam, zbežim čez cesto, sedem na pločnik in odvržem nož. On mi je sledil, potem pa se je na srečo pojavil neki gospod, ki sem ga zaprosil, naj pokliče reševalce. Ta fant pa se je obrnil, odšel do garaže in sedel v avto. Gospoda mi je še uspelo prositi, naj si zapomni registrsko številko, toda kaj, ko je passat ni imel,« pripoveduje Šibanc.
Zakaj ga je Vlaović tako brutalno napadel, pa ne ve, preiskovalci so tudi njemu rekli, da bojda zaradi njegove (zdaj že nekdanje) punce, v katero naj bi se bil zaljubil tudi Vlaović. Napadalec je potem, ko so ga slab mesec po dejanju le izsledili, namreč tako trdil, dejal pa je, da ni imel poguma dekletu izpovedati ljubezni. Zato se je odločil, da najde njenega fanta in njemu pove, da obstaja še nekdo, ki ljubi Tejo. Ko ga je končno srečal, pa se je vse skupaj ovilo v bes, jezo in ponižanje.
»Svoj živ dan nisem videl tega Vlaovića, prej sem le slišal za nekega fanta, s katerim je bila moja punca nekajkrat na tenisu. On pa je očitno zelo dobro vedel, kdo sem jaz, saj je poskušal že na začetku oktobra z menoj navezati stik. Tako kot ni bil asistent Jure, ni bil niti Daja Kolar, za katero se je predstavljal, ko mi je pisal na služben elektronski naslov, da bi se rada vpisala na našo fakulteto, a bi se prej posvetovala z menoj. Odgovoril sem, da za to sicer nisem pravi naslov, da pa sem v službi vselej na voljo,« se spominja Šibanc.
»Je lahko kaj
bolj zahrbtnega?«
Tožilci v očitkih na Vlaovićev račun ugotavljajo, da bi Šibanc brez hitre zdravniške pomoči zagotovo umrl, saj je izgubil skoraj polovico krvi v obtoku – »Izteklo mi je je tri litre« –, toda po zdravljenju telesnih poškodb se je kalvarija za farmacevta iz okolice Velenja šele začela.
»Ne morete si niti misliti, kako sem se počutil, ko sem izvedel, da je napadalec le v hišnem priporu, saj živi tako blizu mene. Sledile so same neprespane noči, ponoči sem trd stal sredi sobe, vsak šum me je prestrašil, češ da spet prihaja. Naposled je bilo z menoj tako slabo, da sem moral en mesec preživeti v psihiatrični bolnišnici in še vedno sem na antidepresivih.«
Nič manjši šok, pravi, pa je bila informacija, da so tožilci Vlaovića obtožili le za poskus uboja (zagroženih do 15 let zapora), in ne umora (do 30 let). »V kazenskem zakoniku piše, da če nekomu vzameš ali poskusiš vzeti življenje na grozovit in zahrbten način, je to umor. Tožilce sprašujem, ali ni nekaj najbolj grozovitega, če se nekdo najprej informira o tebi in dlje opreza za teboj, ker te hoče ubiti? Ali je še kaj bolj zahrbtnega, da te iz istega razloga zvabi v garažo ter te, medtem ko mu pomagaš, z nožem, dolgim skoraj 15 centimetrom in z rezili na obeh straneh, z vso silo zabode v hrbet? Če to, kar se je zgodilo meni, ni poskus umora, potem res ne vem, zakaj imamo tak člen sploh v kazenski zakonodaji!«
Toda tožilci so se odločili tako, kot so se, čeprav je tudi izvedenec psihiater ugotovil, da imamo v primeru Vlaovića opraviti z nadpovprečno inteligentnim človekom, ki je bil pred in med dejanjem popolnoma prišteven ter je z veliko natančnostjo ter logično povezano načrtoval svoje početje, v zvezi s Šibancem pa je vse do konca ravnal ciljno.
Tega morda vnovičen šok čaka tudi na predobravnavnem naroku. Čeprav so bila ob uvedbi tožilskih barantanj z obtoženci – nižje kazni v zameno za priznanje krivde – usta številnih tožilcev polna obljub, da za kazniva dejanja zoper življenje in telo njihove ponudbe ne bodo nič kaj mile, se tega seveda ne držijo. In tudi Vlaović se lahko v primeru priznanja nadeja milosti preganjalcev storilcev kaznivih dejanj.
