Zdravnik obtožen le še štirih umorov

LJUBLJANA  –Potem ko je strokovna priča tožilstva, državna koordinatorka za razvoj paliativne oskrbe Mateja Lopuh, petčlanskemu sodnemu senatu, ki mu predseduje ljubljanski okrožni sodnik Martin Jančar, na včerajšnjem nadaljevanju sojenja nekdanjemu zdravniku Ivanu Radanu začela razlagati, da je prejela ne preveč prijazen telefonski klic neznanega moškega, se je klicatelj kar sam razkril. »Lažete, ni res!« je iz zadnje klopi skočil Marko Bohinc. Lopuhova je namreč opozorila, da je dva dni po zadnji glavni obravnavi ob pol desetih zvečer prejela klic neznane osebe. »Rekel je, da kliče Marko. V ozadju je bilo veliko hrupa,« se je spominjala in javnosti posredovala njegove besede: »Ker sem se tako dobro izkazala na sodišču in tako dobro predavam, da bom lahko predavala tudi v posebni zbrani družbi.«

Vsebino klica je takoj posredovala tožilki Katarini Bergant, ki aktivno dela pri Radanovem primeru. Na izrecno vprašanje sodnika, zakaj tega niso takoj sporočili sodišču, je Bergantova pojasnila, da so čakali, kako se bo zadeva razrešila, poleg tega pa tudi ni bilo mogoče najti znakov kaznivega dejanja. Povedala je še, da je priča z neznane številke prejela tudi SMS-sporočilo, v katerem je pisalo, naj pazi, kako se vozi po cesti, in sliko moškega z lutko v roki. Jančar je Bohincu naročil, naj zapusti sodno dvorano, ker je možno, da bi bil lahko kot priča zaslišan v tem postopku.

Pritisk ne bo vplival nanjo

Lopuhova je dejala, da tovrstni dogodki ne bodo vplivali na njene strokovne ugotovitve, čeprav čuti psihični pritisk, kar pa tudi ni zanemarljivo, nato je nadaljevala predstavitev svojih ugotovitev glede smrti šestih bolnikov, zaradi katerih se mora Radan na sodišču braniti pred očitki, da jih je umoril. Njeno pričanje, še prej pa je pričal avstrijski izvedenec Wolfgang Kröll, čigar ugotovitve so bile večinoma pisane Radanu na kožo, je prineslo dve pomembni odločitvi. Tožilka je proti obtoženemu umaknila obtožbi za umor dveh pacientk, in sicer Ane D., ki je umrla 14. septembra 2012, in Kristine M., umrla je 28. decembra 2013. Lopuhova je, kot avstrijski kolega, menila, da v teh dveh primerih ne moremo ugotoviti, da bi odmerek morfija, ki jima ga je dal Radan, pospešil njuno smrt. Obe sta bili na nevrološko kliniko pripeljani s tako hudo obliko možganske krvavitve, da ju niti operacija ne bi rešila. Enako je menila tudi v primeru pacientke Darinke T., ki je prav tako doživela možgansko krvavitev, od Radana pa je prav tako ob dihalni stiski prejela morfij. No, avstrijski izvedenec je v tem primeru menil nasprotno, in sicer da če je res prejela morfij, je ta pri njej 15. decembra 2012 povzročil smrt.

Na nasprotnih bregovih sta bila strokovnjaka tudi v primeru preostalih treh pokojnih pacientov: Antona L., Gjura D. in Marije K. Za v javnosti najodmevnejšo smrt Gjura D., ki je umrl 16. decembra 2014 in po katerem so za vse prejšnje primere izvedeli nadrejeni ter šokirana javnost, je menila, da je bila zanjo kriva infuzija kalija. Ni se strinjala z ugotovitvami avstrijskega kolega, da bi kalij bolnika z že tako ali tako povišanim kalijem ubil tako rekoč takoj. Kröll je menil, da je bolnik umrl zaradi predhodnih obolenj in odpovedi organov, tako kot tudi v primeru Antona L. Ta 31. januarja 2014, kot je menil Kröll, naj ne bi umrl zaradi previsokega odmerka morfija in propofola, ampak zaradi možganskih krvavitev in vkleščanja možganov.

O tem pa Lopuhova ni bila preveč prepričana, saj se ji je zdelo nerazumljivo, zakaj se je na dan pacientove smrti želelo podaljševati njegovo življenje, ko pa je še konzilij zdravnikov sklenil, da se ga ne zdravi več intenzivno. Zakaj, torej, kot je nadaljevala, mu je obtoženi dal tako velik odmerek propofola, ki pa je bil zanj na koncu tudi usoden. Radan ji je odgovoril, da je propofol uporabil, ker je bilo stanje že akutno in je gospod že težko dihal. Morfij pa mu je izklopil, saj je tlak že tako padel, da bi bolnik lahko umrl. Na ta način je hotel tudi zagotoviti, da bi se lahko od njega poslovili svojci, ki so ga redno obiskovali. Takšne ugotovitve priče so medtem zmotile tudi Radanovega zagovornika Milana Krstića, ki je skočil v zrak in tožilkama očital, da uživata v tem, da je Radan podaljšal bolniku življenje.

Je vedela, da bo umrla?

Priča tožilstva se je precej dolgo zadržala tudi pri primeru pacientke Marije K. Ta je bila na nevrološko kliniko sprejeta zaradi razširjenega malignega tumorja. Povedala je, da pri pacientki ni bilo mogoče opaziti, da bi bila aktivno umirajoča. Potem ko je en mesec nepremično ležala, se je konzilij zdravnikov odločil, da jo odklopijo od dihalnih aparatov (čeprav Lopuhova trdi, da to iz dokumentacije ni razvidno), da bi lahko sama dihala. Gospe je bil nato injiciran morfij, odmerki pa so se povečevali. »Vprašanje je, ali je Radan pred smrtjo gospe naročil novo infuzijo morfija. Mešanica je stekla pred načrtovanim časom,« je povedala priča tožilstva. Bolnica je čez nekaj časa spet začela težje dihati, a je na aparate niso priključili. Menila je, da bi se aparat odtegnil samo pri aktivno umirajočih bolnikih, ne pa pri tej gospe, pri kateri smrt ni bila pričakovana. Radan je odgovoril, da je bila to odločitev konzilija in da bi bolnici s tem podaljšali trpljenje, kar pa je ne samo neetično, ampak tudi nehumano in v nasprotju s smernicami.

»Če je nastopila dihalna stiska, je bilo to zaradi osnovne bolezni. Nemogoče je pričakovati, da bo bolnica preživela,« je povedal Radan. Strokovnjakinja pa je odgovorila, da že res, da bi bilo življenje gospe trpeče in obsojeno na ležanje v postelji, a v tem primeru po njenem mnenju manjka bistven podatek, ali je gospa vedela, da bo umrla. Spomnila je tudi na izpovedi svojcev. Tega, da bo mama umrla, nista razumela ne njena hčerka ne sin. Slednji je po besedah Lopuhove povedal, da so mami dali mešanico, da bo lažje dihala, hčerki pa, da so mami ukinili onkološka zdravila, da bo lažje dihala. »Svojci so bili pri tej bolnici natančno obveščeni. Veliko časa smo se pogovarjali in so točno vedeli, kako slabo je stanje, da ni možnosti ozdravitve,« se je odzval Radan.