Bogati dedič za posilstvo hčere dobil samo pogojno

DOVER – Amerika je še vedno obljubljena dežela. Če imaš dovolj denarja, si lahko kupiš tudi svobodo, pa četudi si posiljevalec in pedofil. To je dokazal sodni proces v zvezni državi Delaware proti dediču bogate družine du Pont, Robertu H. Richardsu četrtemu, ki je posilil svojo triletno hčer in mladoletnega sina. Richardsu so dokazali, da je svojo hčer posilil leta 2009, sodni proces pa je prišel v javnost ta mesec, ko so odvetniki njegove nekdanje žene Tracy vložili pritožbo na kazensko sankcijo zaradi posilstva deklice.

Pogojna kazen

Vrhovno sodišče s sodnico Jan Jurden na čelu je namreč bogatemu dediču dosodilo le pogojno kazen, čeprav je za posilstvo zagrožena obvezna zaporna kazen 10 let. Sprva je policija preiskovala posilstvo obeh otrok, saj je Richardsova nekdanja zakonska partnerica Tracy na policijo vložila prijavo, da je Richards priznal, da je med letoma 2005 in 2007 spolno zlorabljal njunega sina, v istem obdobju pa tudi njuno triletno hčer. Organi pregona so zadevo preiskali, vendar v primeru sina niso našli zadostnih dokazov za obtožnico, zato so mu sodili samo za zlorabo hčere.

Na podlagi naloga za aretacijo iz leta 2007 je razvidno, da je dedičeva hči, takrat stara pet let, svoji babici Donni Burg zaupala, da jo je oče spolno zlorabljal. Deklica je potožila, da ne želi, da se jo »očka še dotika«. Razložila je, da se je »njuna mala skrivnost« odvijala v mamini in bratovi spalnici v njihovem 550 kvadratnih metrov velikem dvorcu, ki je bil ocenjen na 1,8 milijona dolarjev. Tracy Richards, ki se je nato soočila s svojim tedanjim možem, je policiji zatrdila, da je Robert zlorabo priznal in dejal, da »je bilo po nesreči in se ne bo več ponovilo«. Richardsa so po aretaciji izpustili po plačilu 60.000 dolarjev varščine, grozilo mu je deset let zaporne kazni.

Dober odvetnik zadeve uredi

Le nekaj dni pred sodnim narokom za sojenje v primeru posilstva hčere se je tožilstvo pogodilo z bogatim dedičem, ki ga je zastopal dragi odvetnik Eugene J. Maurer mlajši. Obtožnico so v zameno za priznanje krivde spremenili v obtožbo za posilstvo četrte stopnje, ki ne predvideva obvezne zaporne kazni, a se vseeno za tovrstno kaznivo dejanje lahko dosodi zapor. Richards, ki sicer ni zaposlen, saj živi od svoje bogate dediščine, je na predlog na sodišču posilstvo priznal.

Na naroku za izrek kazenske sankcije februarja 2009 se je za mamo zlorabljenih otrok travma ponovila. Sodišče obtožencu namreč ni dosodilo zaporne kazni. Sodnica Jan Jurden je kot razlog pogojne kazni navedla, da se obtožencu »v zaporu ne bo dobro godilo«. Namesto bivanja za rešetkami je sodnica predlagala terapijo. Na razsodbo so se odzvali številni predstavniki zakona in sodstva, vsem pa je skupno to, da menijo, da je sodničino utemeljevanje kazni zelo nenavadno. Predlog za terapijo je sicer običajen, ko gre za odvisnike od nedovoljenih drog in substanc ob prvi aretaciji, nikakor pa ne pri posiljevalcih in pedofilih.

Javni branilec Brandan J. O'Neill je ob svojem presenečenju zaradi sodničinega utemeljevanja dejal, da se ji klanja zaradi tako pogumne odločitve, saj bo, ko se bo srečal z ustreznim primerom, njeno sojenje uporabil kot argument.

Reva in perverznež

Našli so se tudi takšni, ki so odločitev sodnice pozdravili. Odvetnik Joseph A. Hurley je tako dejal, da v skrbi sodnice za obtoženčev blagor v zaporu vidi smisel. »Seveda, obstaja samica, vendar to pomeni 23 ur v zaprti sobi, mi pa nismo tretjerazredna družba,« je dejal o varnosti in še dodal: »Spolni prestopniki so nižje od najnižjega v zaporu. On je bogat beli deček, reva in perverznež, ki ima rad otroke. Zapor ga ne more zaščititi in Jan Jurden se tega dobro zaveda. Prav ima.«