Motorist iz Ljubljane bo 11 let v hrvaškem zaporu

PULJ – »Vsi trije ste krivi,« je sodbo trem Slovencem, obtoženim umora in sodelovanja pri pretepu na motorističnem shodu v kampu Santa Marina pri Poreču 8. julija 2012, utemeljil predsednik tričlanskega senata županijskega sodišča v Pulju Zdravko Garić. Za umor Aleksandra Vidnjevića so Adnenu Budimoviću iz Ljubljane prisodili 11 let zapora in mu podaljšali pripor, v katerem je od aretacije 8. julija 2012. Za sodelovanje pri pretepu sta bila Igor Ilić z Jesenic in Primož Požun iz Krškega obsojena na šest mesecev pogojnega zapora s preizkusno dobo enega leta. Vsem trem je sodišče naložilo plačilo sodnih stroškov. Sodba še ni pravnomočna, zagovorniki vseh treh Slovencev pa so že napovedali pritožbe.

Obtožnica je 26-letnemu Adnenu Budimoviću očitala kaznivo dejanje umora, 32-letnemu Igorju Iliću in tri leta mlajšemu Primožu Požunu pa sodelovanja v pretepu. Po obtožnici so se trije Slovenci 8. julija 2012 udeležili motorističnega shoda, ki ga je v improviziranem kampu Santa Marina pri Taru pri Poreču organiziral poreški klub Indians. Na shod so prišli kot predstavniki jeseniškega kluba El Diablo in ljubljanskega kluba Firestarters. Okoli polnoči je med tremi Slovenci in dvema domačinoma najprej izbruhnil besedni obračun, ki je nato prerasel v fizičnega. Iz skupine sta se oddaljila Vidnjević in Budimović. Kaj se je med njima dogajalo, nihče ni videl, Vidnjević je šel do pasu v morje, in ko se je vrnil, se je po nekaj metrih zgrudil. Prijatelji so opazili, da močno krvavi iz trebuha. Kljub hitri prvi pomoči in prevozu ter operaciji v puljski bolnišnici je Porečan dobrih dvanajst ur po dogodku izdihnil v puljski bolnišnici.

Po sporu so vsi trije obtoženi Slovenci izginili v temo. Organizator srečanja, varnostniki in policisti so takoj zaprli vse izhode iz improviziranega kampa in v šotoru naleteli na udeležence krvavega obračuna. Več osumljencem so policisti odvzeli prostost in jih pridržali. Po policijski preiskavi so ovadili le trojico. Preiskovalni sodnik puljskega županijskega sodišča je po zaslišanju odredil pripor za Budimovića in Ilića. Kmalu so za drugega odpravili pripor, Budimović pa je sklepni del sojenja pričakal za rešetkami zapora v Pulju.

Vsi trije obtoženci so že v preiskavi zanikali krivdo, da so nedolžni, so povedali tudi na začetku rednega sojenja 19. novembra lani. Budimovićev zagovornik je dejal, da je obtožnica en sam konstrukt, ki ne temelji niti na enem materialnem dokazu. Iz sodnega spisa ne izhaja niti ena kontaktna ali biološka sled. Vsa obtožnica temelji na nenatančnem, površnem opisu očividcev. Nihče ni videl, kaj se je dogajalo za odrom shoda, zato je zagovornik dejal, da v tem primeru očividcev sploh ni. Mnenju zagovornika prvoobtoženega se je pridružila zagovornica Ilića, ki naj bi sodeloval v pretepu. »Ilić je bil priprt. Če bi sodeloval v pretepu, bi moral imeti kakšno vidno telesno poškodbo. Te pa zdravnik, ki ga je pregledal, ni opazil. Na trhlih temeljih so tudi trditve obtožnice, da se je zločin zgodil na kraju, kjer se je žrtev zgrudila in obležala v mlaki krvi. Drugoobtoženi je kot poklicni vojak sodeloval v številnih mirovnih operacijah Slovenske vojske in Nata ter za sodelovanje prejel številna priznanja. Moj klient je po naravi pacifist in mu ne moremo očitati fizičnega obračunavanja, kar bomo v nadaljevanju sojenja tudi dokazali,« je bila odločna Ilićeva zagovornica. Požunov zagovornik je dejal, da ni niti enega dokaza proti njegovemu klientu. Morda je šlo za spor, vendar Požun nima ničesar s smrtjo žrtve bajkerskega shoda, je trdil odvetnik.

Shodov ne organizirajo več

Aleksandar Vidnjević ni bil član nobenega bajkerskega kluba. Na shod v Santa Marini je prišel s prijatelji po končanem delu. Kot je po tragičnem dogodku povedal predsednik poreškega motorističnega kluba Indians Davor Dajčić, je njihov klub organiziral šestnajst srečanj, na katera so povabili tudi ljubitelje motorjev iz drugih republik. »Petnajst shodov je minilo v bučnem vzdušju, lanski se je končal s tragedijo. V klubu smo se odločili, da se zaradi pietete do Vidnjevića, njegove žene in njunih majhnih otrok v prihodnje odrekamo organizaciji shodov,« je izjavil Dačić. Obdukcija Vidnjevićevega trupla je potrdila, da je smrt nastopila zaradi dveh vbodov z nožem v predel trebuha, pri čemer je bil usoden vbod, pri katerem je rezilo prebilo jetra. Porečan je izkrvavel prav zaradi te rane. Kljub temeljiti preiskavi prizorišča in večkratnih potopih v morje, kjer naj bi se zgodil zločin, noža niso našli.

Na sojenju je Jozo Čuić neposredno obremenil Budimovića. Videl je, kako sta proti sanitarnemu zabojniku mimo njihove mize stekla fanta, manjši (obtoženi Budimović) je bežal pred večjim (Vidnjevićem). Ta ga je, ko se mu je približal, udarjal s pestmi ali brcal. Stekla sta za zabojnik, izza katerega je po nekaj sekundah prišel Vidnjević, se z obema rokama držal za trebuh in odšel proti morju, kjer si je začel izpirati krvavo rano.

Sodišče je zaslišalo tudi tri Slovenke, Julijo Žerjav iz Ilirske Bistrice in sestri Petro in Katjo Godina iz Sočerge, ki so krvavečega Vidnjevića izvlekle iz morja in ga naslonile ob prvi borovec na skalnati obali. Žerjavova in Petra Godina, obe sta medicinski sestri, sta ranjenega Vidnjevića poskušali zadržati pri zavesti in mu preprečevali krvavitev vse do prihoda reševalnega vozila.

V kratki obrazložitvi sodbe je sodnik Garić dejal, da so pri presoji upoštevali številne materialne dokaze, predvsem pričanje očividcev dogodka. »Če bi zbežali v gozd ali poiskali zavetje pri varnostnikih in redarjih prireditve, se kaznivo dejanje sploh ne bi zgodilo in sojenja ne bi bilo. Vse bi se končalo na ravni prekrška. Za vas, Budimović, pa smo kot oteževalno okoliščino upoštevali, da ste že bili obsojeni za kaznivo dejanje z elementi nasilja,« je na kratko razložil sodnik Garić.