Po več kot treh desetletjih negotovosti, preiskav in javnega pritiska je eden najodmevnejših primerov serijskih umorov v Združenih državah Amerike doživel odločilen razplet. Rex Heuermann je na sodišču v okrožju Suffolk priznal krivdo za sedem umorov, kasneje pa priznal še osmi umor, s čimer je formalno potrdil svojo vlogo v zločinih, ki so bili dolga leta znani pod skupnim imenom umori na Gilgo Beachu.
Dvainšestdesetletni arhitekt iz kraja Massapequa Park je pred sodnikom brez vidnih čustev odgovarjal na vprašanja in potrdil, da je med letoma 1993 in 2010 umoril osem žensk. Po ugotovitvah tožilstva jih je praviloma zadavil, nekatere pa je po umoru tudi razkosal in njihove posmrtne ostanke odvrgel na odročnih območjih ob južni obali Long Islanda. Med žrtvami, ki jih zajema obtožnica, so Melissa Barthelemy, Maureen Brainard-Barnes, Amber Lynn Costello, Megan Waterman, Jessica Taylor, Valerie Mack in Sandra Costilla, dodatno pa je priznal tudi umor Karen Vergata, ki dolgo ni bila uradno povezana s primerom. Večina žrtev je bila v času izginotja povezana s prostitucijo, kar je v zgodnjih fazah preiskave prispevalo k počasnejšemu odzivu pristojnih organov.

Žrtve Rexa Heuermanna. Zgornja vrsta od leve proti desni: Melissa Barthelemy, Megan Waterman, Amber Lynn Costello in Maureen Brainard-Barnes. Spodnja vrsta od leve proti desni: Jessica Taylor, Sandra Costilla, Valerie Mack in Karen Vergata. FOTO: Suffolk County Police
Izrek kazni je predviden junija, tožilstvo pa je že napovedalo, da bo zahtevalo dosmrtni zapor brez možnosti pogojnega izpusta. Sporazum o priznanju krivde ne vključuje omilitve kazni, temveč predvsem zaključek dolgotrajnega postopka in preprečitev večmesečnega sojenja, ki bi znova odprlo travmatične podrobnosti za svojce žrtev.
Njegov DNK so odkrili na zavrženi pici
Primer se je začel leta 2010, ko je izginila Shannan Gilbert, mlada ženska, ki je delala kot spremljevalka. Med iskanjem so policisti na območju ob cesti Ocean Parkway odkrili posmrtne ostanke štirih žensk, ki so pozneje postale znane kot »Gilgo Four«. Odkritje je sprožilo obsežno preiskavo, ki pa se je kmalu znašla v slepi ulici. V naslednjih mesecih so našli še več ostankov, vendar preiskovalcem dolgo ni uspelo identificirati storilca.
Primer je bil deležen kritik zaradi počasnosti in pomanjkanja usklajenosti med organi pregona. Šele leta 2022 je nova preiskovalna skupina, v kateri so sodelovali lokalni detektivi in zvezni preiskovalci, znova sistematično pregledala stare dokaze. Ključen preboj je prišel s kombinacijo več elementov: analize telefonskih stikov žrtev tik pred izginotjem, pričevanj o sumljivem vozilu ter sodobnih forenzičnih metod.

Svojci žrtev FOTO: Getty Images
Preiskovalci so se osredotočili na podatke o t. i. predplačniških telefonih, ki jih je storilec uporabljal za stik z žrtvami. Lokacijski podatki so kazali na omejeno območje v kraju Massapequa Park. Dodatno je pomembno vlogo odigral opis vozila Chevrolet Avalanche, ki ga je ena od prič povezala z izginotjem Amber Costello. S kombinacijo teh podatkov so preiskovalci identificirali Heuermanna kot potencialnega osumljenca. Odločilni dokaz je predstavljala DNK analiza. Preiskovalci so med tajnim nadzorom pridobili biološki material iz ostankov hrane, ki jih je Heuermann odvrgel v smeti, in ga povezali z genetskimi sledmi, najdenimi na kraju zločina. Julija 2023 je sledila aretacija.
Svojci žrtev so dolgi živeli v negotovosti
Ob aretaciji je Heuermann vse obtožbe odločno zanikal. Njegov odvetnik je takrat javno sporočil, da obtoženi vztraja pri nedolžnosti. V naslednjih letih pa se je dokazni položaj bistveno spremenil. Tožilstvo je postopoma razširilo obtožnico, sodišče pa je dopustilo uporabo naprednih genetskih analiz, ki so dodatno okrepile primer proti obtoženemu. Prav tako je bilo odločeno, da se več umorov obravnava v enotnem postopku, kar bi na sojenju pomenilo izjemno obremenjujoč dokazni okvir.
Po besedah njegovega odvetnika je bila odločitev za priznanje krivde na koncu izključno Heuermannova. »Prišel je trenutek, ko je dejal, da želi priznati,« je po obravnavi povedal zagovornik. Tožilec Ray Tierney pa je poudaril, da do priznanja ni prišlo zaradi pogajanj o kazni, temveč zaradi odločitve obtoženega ob vse bolj obremenilnih dokazih.
Na sodišču so bili prisotni tudi svojci žrtev, ki so priznanje sprejeli z mešanico olajšanja in bolečine. Elizabeth Baczkiel, mati Jessice Taylor, je po obravnavi dejala, da priznanje pomeni konec dolgotrajnega obdobja negotovosti. »To je za našo družino velik korak. Vsaj vemo, kaj se je zgodilo,« je povedala. Podobno je Melissa Cann, sestra Maureen Brainard-Barnes, poudarila, da gre za trenutek, na katerega so čakali več kot desetletje: »Danes lahko končno izrečemo njeno ime skupaj z besedo pravica.«
Po njem posneli tudi serijo in film
Primer Gilgo Beach je v preteklih letih presegel okvir kazenskega postopka in postal del širše javne razprave o delu organov pregona in odnosu do ranljivih skupin. Navdihnil je tudi več dokumentarnih in igranih projektov, med drugim serijo Lost Girls, ki temelji na knjigi Roberta Kolkerja in prikazuje zgodbe žrtev ter prizadevanja njihovih družin za razkritje resnice.

Victoria Heuermann, hči Rexa Heuermanna FOTO: Getty Images
Čeprav priznanje krivde pomeni pomemben pravni zaključek, preiskava v širšem smislu še ni končana. Oblasti poudarjajo, da bodo nadaljevale preverjanje morebitnih povezav z drugimi nerešenimi primeri. Heuermann je v okviru sporazuma pristal tudi na sodelovanje z zveznimi preiskovalci, kar bi lahko v prihodnje prispevalo k razjasnitvi dodatnih okoliščin in morebitnih novih žrtev.