Neverjetni prizori v Sloveniji: 6000 rockerjev pelo z Lojzetom Slakom (FOTO)

Je Šlaus pršu, popoudne, petnajst čez štir'. Je reku: »Piknik bi 'mel.« S'm reku: »Prou, Šlaus. Kuk nas pa bo?« »Ma, tam – pet, deset tisoč.« »Opa, kje pa bo tu?« »Ja, na Otočcu!« se glasi epski uvod v himno Rock Otočca, kultnega festivala, imenovanega tudi evropski Woodstock, ki je tako in drugače pomagal rasti številnim generacijam mladih iz Dolenjske in vse Slovenije. Niso redki, ki so se tu zaljubili, menda je bilo spočetih tudi nekaj otrok. Letos mineva že 50 let, odkar je Rock Otočec doživel premiero. Leta 1976 ga je pripravila skupina novomeških ljubiteljev rock glasbe pod okriljem ZSMS, tedanje Zveze socialistične mladine Slovenije. Med ključnimi ustvarjalci in sodelavci prve izvedbe so bili Drago Vovk, Janko Hrovat, Jože Tisu - Long, Vlado Magnik, Brane Petrović, Tone Novak, Stane Sušnik, Franci Košiček in Dušan Pezelj - Dule. Ker je bilo dobro, so Rock Otočec organizirali spet leta 1983, ZSMS in Andrej Voglar sta se podpisala pod organizacijo.

Rock Otočec je neločljivo povezan s Francijem Kekom, čeprav prvih izvedb ni obiskal: leta 1983 je bil pri vojakih, ob prvi pa še ministrant. Kljub temu ga je rock vse bolj privlačil. Med Novomeščani je dolgo živela želja po vrnitvi Rock Otočca. Naključje je hotelo, da je Franci prišel v stik z zvočniki, ko sta z Marjanom Pirnarjem začela ozvočevati prireditve in ugotovila, da imata ključen festivalski strošek že pokrit. To je odprlo pot k ponovni izvedbi Rock Otočca. »Najprej se je bilo treba dogovoriti za prizorišče in festival ustrezno pozicionirati v slovenski prostor. To mi je bilo blizu, ker je bilo tudi moja stroka. Takrat sem bil zaposlen v Zavarovalnici Tilia kot vodja tržnega komuniciranja in odnosov z javnostmi. Treba je bilo najti pokrovitelje, ugotoviti, kako bomo prodajali vstopnice, in sestaviti ustrezen program nastopajočih skupin. Takrat ni bilo spletne prodaje in sistemov, kot jih poznamo danes. Tiskane vstopnice smo vozili po Sloveniji,« se vrne v leto 1997, ko sta s Pirnarjem zagnala organizacijo Rock Otočca. Organizatorji so morali za festival pridobiti soglasje hotela in Krkinih zdravilišč, saj so bili pomisleki predvsem zaradi hotelskih gostov in dovoljenj, pomembno vlogo je odigral g. Škufca, pomembna je bila tudi podpora upravne enote ter partnerjev. Prelomnica je prišla leta 2000, ko je Mobitel po zaslugi tedanjega direktorja Antona Majzla postal glavni pokrovitelj, stalno podporo pa so našli tudi v Pivovarni Union, nekaj v pivu, nekaj v cekinih.

Glasbeni dogodek leta

Prvi novodobni festival se je zgodil julija 1997. Med 5. in 6. julijem so zažigali The Rings, Mi2, Avtomobili, D'Kovači, K.U.T. Gas, Magnifico, Let 3, Craobh Rua, Vlado Kreslin, Pips, Chips & Videoclips, Durhmarsh, Hic et nunc, Wet Bed, Dan D, Majke, Demolition Group, Diana Miranda, Zabranjeno pušenje in Peter Lovšin. »Prvič se je zbralo do 4000 obiskovalcev. Pa revija Doktor Musik ga je razglasila za glasbeni dogodek leta,« se pohvali Kek. Po dveh izvedbah so morali menjati lokacijo, selili so se na letališče v Prečni pri Novem mestu, kjer so ostali do leta 2003. »Leta 2004 se je v Krki, tovarni zdravil, menjalo vodstvo. Namesto Miloša Kovačiča je šef uprave postal Jože Colarič. Kovačič je rekel, da zaradi njega lahko pridemo nazaj na Otočec. Jože Colarič pa je predlagal, da Krka zadrži gostinstvo, kot ga je imela že prej, mi pa najamemo grad za tri dni, vse sobe, in to plačamo. S tem dogovorom smo bili vsi zadovoljni. Leta 2004 smo se vrnili na Otočec s prenovljeno organizacijsko ekipo, katere osrednji členi so bili Tadej Kapš, Robert Judež in Miha Bukovec,« se spominja Kek.

Rock Otočec ni bil le žur, Rock Otočec je bil glasbeni presežek. Če sta bili leti 1997 in 1998 še izrazito regionalno slovenski, so od leta 1999 na festival začeli prihajati resni tuji festivalski headlinerji. Leto 2001 pomeni prvi veliki mednarodni skok, ko so na Otočcu nastopili Living Colour, Fun Lovin' Criminals in Asian Dub Foundation. Rock Otočec je skozi leta pripeljal močne bende, pozneje še Papa Roach, Billy Talent, Gogol Bordello, Rollins Band, Apocalyptica in druge.

Tudi Slak in Nipič

»Delali smo tak festival, kot sem si ga sam želel imeti. Delal sem festival zase, za svoje prijatelje in za ljudi, ki jim je taka energija nekaj pomenila. Pri tem je bilo pomembno, da smo se tam dobro počutili tudi mi, organizatorji. Nismo hoteli narediti samo prireditve, ampak prostor, v katerem se ljudje počutijo dobro,« Franci po domače pojasni, kakšen je bil Rock Otočec. Pred festivalom 2001 je Kek postavil jasno načelo: na Rock Otočcu ne bodo nastopale skupine, ki spodbujajo nasilje, nestrpnost ali uživanje drog. Čeprav se je razvila razprava o cenzuri, je vztrajal. Da gre v pravo smer, je že leto za tem potrdilo število prijavljenih na predizbor za nastop: kar 205, leto prej 118. Posebnost Rock Otočca so bila tudi nepričakovana presenečenja zunaj rockovskih okvirov. Začelo se je leta 2000 z nastopom Tončka Pluta, ki je pri več kot 90 letih zaigral na bršljanov list, spremljal pa ga je sin Slavko. Od takrat je Kek vsako leto v program vključil priznane goste, med njimi leta 2005 tudi Lojzeta Slaka, ki ga je nagovarjal več kot leto dni. »'Mladina me bo tam z blatom obmetavala. Ta mladina te glasbe ne mara.' A sem vztrajal. Videl sem, da se tudi po študentskih naseljih že sliši narodnozabavna glasba, in sem ga spet nagovarjal za leto 2005. Pa se je vdal, takole mi je rekel: 'Če ti to toliko pomeni in če misliš, da bi bilo dobro, bom pa prišel.'« Slak je tako urezal svojo frajtonarico, 6000 ljudi mu je pritegnilo, do Brežic, morda celo do Zagreba, je odmevala tista legendarna V dolini tihi. Po Slaku so na festivalu nastopili tudi Peter Mlakar, operni pevec Janez Lotrič, Pepel in kri (tudi z Ditko Haberl) ter Alfi Nipič. »Sredi poletja je ob polnoči zapel Silvestrski poljub. Takrat smo poskrbeli še za umetni sneg,« v svojem slogu razkrije Kek.

Celoviti spomenik

Po Kekovih besedah je Rock Otočec glasbeni vrhunec dosegel leta 2001, po energiji in pomenu za ljudi pa je bilo vsako leto posebno. Po 2009 so se zaradi gospodarske krize in konkurence drugih festivalov začele kazati težave, zato so iskali nov zagon. Na Otočec se niso mogli več vrniti. Danes Kek meni, da se je festival dostojno poslovil, želja po vrnitvi pa je predvsem nostalgija posameznikov po mladosti. Na fenomen Rock Otočca se je odzval tudi Dolenjski muzej. Tam bodo 20. junija odprli razstavo Rock Otočec – košček raja. Na ogled bo do 8. februarja 2027, prinaša pa več kot 200 izvirnih predmetov – plakate, majice, brošure, vstopnice, zapestnice in druge festivalske spomine. V predprostoru galerije bo premierno prikazan kratek dokumentarni film Jurija Moškona.

»Pripravljamo tudi obsežno knjigo velikega formata, ki je produkcijsko tako zahteven zalogaj, da se soočamo z izzivom, ali je takšno knjigo sploh možno natisniti v Sloveniji ali okoliških državah. Težka bo tri kilograme, nekaj strani, ki se bodo še dodatno razprle, bo v širino merilo 120 centimetrov. Morda bo treba po tisk na Kitajsko,« navrže. Razstava in knjiga, celoviti spomenik Rock Otočcu, sta nastajali več let. Pri oblikovanju knjige je imela pomembno vlogo Kekova žena Mateja Panter, krajinska arhitektka in oblikovalka. V knjigi so zbrane fotografije 85 priznanih avtorjev, besedila Francija Keka in prispevki približno 40 ljudi. »Rock Otočec je imel svoj čas, svojo energijo in svojo zgodbo. Naj počiva v miru. Bilo je lepo. Počivajočemu v miru postavljamo spomenik z razstavo, knjigo in filmom, ki bo na ogled konec avgusta,« sklene Franci.