Adam je s kolesom naredil nekaj, kar pri nas ni še nihče (FOTO)

Mislil sem, da si bom, ampak si nisem. Zdi se mi, da je zdaj za mano prišla vsa sezona, ki je bila zelo natrpana in naporna, svoje pa so terjale tudi priprave na zadnji podvig,« nam 23-letni Adam Jordan iz Kostanjevice prizna, da njegov podvig ni bil ravno lahek zalogaj. Dolenjec, kolesarstvu je zapisan od malih nog, je kot prvi prevozil celotno Slovensko turnokolesarsko pot (STKP): za to je porabil šest dni, 21 ur in 20 minut, da je bil kos poti, dolgi 1841 kilometrov, premagal pa je 52.000 višinskih metrov. Sliši se ultimativno zahtevno. Da bi človek hodil, še pogojno sprejmemo. Adam je kolesaril.

Startal je na Dolenjskem.

»Želja je bila, da bi podvig tudi dokumentirali. Po pogovoru s prijateljem je padla odločitev za Slovensko turnokolesarsko pot. Šele pozneje sem izvedel, da pot praznuje 10 let obstoja. Ideja je bila torej prikazati te poti in ljudi spodbuditi, da se jih vsak loti na svoj način. Lahko greš samo eno etapo, lahko več. Namen je, da ljudje res poskusijo in na kolesu uživajo.« Adam je traso premagoval s približkom gravel kolesa, ki je na pogled podobno cestnemu, vendar ima širše pnevmatike, stabilnejšo geometrijo in je prilagojeno vožnji po različnih podlagah.​ Na devet kilogramov težko karbonsko kolo je naložil še torbe, v katerih so si družbo delali spalna oprema, t. i. bivy bag, puhovka, dežna jakna in nekaj vode, sladke pijače ter hrana, prednjačili so energijske tablice in geli.

Na gravel kolesu ni dolgčas.

Štrudelj med pašniki

Na pot se je odpravil 5. avgusta, končal jo je zgodaj zjutraj 12. avgusta 2026. STKP je razdeljena na 43 etap, povezuje praktično vse pomembnejše slovenske gorske pokrajine. Na dan je v povprečju naredil več kot 250 kilometrov in približno 7000 višinskih metrov. »Veliko ljudi, ki gre v Kostanjevico, pozna ta klanec oziroma vzpon na Oštrc, proti Črneči vasi. Tam sem začel.« Iz domačega Oštrca nad Kostanjevico na Krki se je podal proti Posavju in Bohorju, nadaljeval čez Kozjansko in območje Ptuja do Maribora ter Pohorja. Od tam ga je pot vodila čez Koroško v Logarsko in Savinjsko dolino, nato skozi Zasavje proti Ljubljani. Nadaljeval je čez Gorenjsko in Julijske Alpe v Posočje, se spustil proti Primorski in slovenski obali ter se čez Notranjsko, Kočevsko, Belo krajino in Gorjance vrnil na izhodišče pri Kostanjevici na Krki. »Osnovni cilj je bil pot prevoziti v čim krajšem času, čeprav so se načrti med potjo precej spreminjali. Na nekaterih delih je šlo počasneje, kot bi si želel. Bili so odseki, kjer sem moral sestopiti s kolesa in hoditi ob njem. Prve štiri dni sem poskušal spati po približno štiri ure. Pogosto sem končal vožnjo nekje okoli desete zvečer, da sem še ujel kakšno kočo, potem pa sem se že zelo zgodaj, okoli treh zjutraj, odpravil naprej. Proti koncu sem se zadnji dve noči oziroma zadnja dva dneva odločil, da bom poskusil odpeljati vse v enem kosu. Po eni strani zato, da bi se prej vrnil, po drugi strani pa se mi je v tistem trenutku preprosto zdelo, da moram to narediti. Tako mi je rekel instinkt.« Pa še vroče mu je bilo, hladil se je ves čas, pil dovolj, hkrati pa imel to srečo, da je z nadmorsko višino padala temperatura zraka. »Najbolj se spomnim jutra, ko sem se odpravil s planine Kuhinja. Zgodaj zjutraj sem startal z vzponom, ki se je potem vse bolj spreminjal v pešpot. Zgoraj je bilo še nekaj pašnikov in takšnih poti. Veliko sem moral sestopati s kolesa in hoditi čez pašnike. Potem sem se želel nekje ustaviti in pojesti štrudelj, ki mi ga je gospa v koči zavila za s sabo. Takrat sem ugotovil, da sem ga nekje na poti izgubil. Sliši se zelo banalno, ampak v tistem trenutku mi je bilo res bedno. Potem sem se spustil naprej v dolino in potreboval nekaj časa, da sem v glavi spet prišel k sebi, se z mislimi nekoliko pomiril in nadaljeval pot,« prizna, da pot na kolesu ni vselej prijetna. Vmes so mu družbo delale tudi živali, predvsem srne in zajci, medveda ni srečal.

Pretirane romantike na poti ni bilo.

Ekipa je snemala

Jordanov namen ni bil samo rekord. Ob podvigu nastaja dokumentarni film, s katerim želijo prikazati manj znane dele Slovenije in STKP približati domačim in tujim kolesarjem. Snemalno ekipo so sestavljali tudi Alan Bučar Vukšić, Nicolò Blasi in Lejla Hodžić; spremljala sta ga še oče Jaka Jordan in Jaka Magister. »Zdi se mi, da je bil tudi za Planinsko zvezo Slovenije to zelo lep način promocije poti. Rekord oziroma rekordni čas sam ni bil glavni cilj. Se mi pa zdi, da s tem, ko vse skupaj zapelješ v smer nekega podviga, pritegneš dodatno pozornost. Posledično privabiš tudi druge ljudi, ne samo tistih, ki jih že sicer zanima pot. Mislim, da bo zdaj precej več ljudi poznalo to pot. Morda se bodo lotili ene etape in začeli raziskovati.« Prizna, da je pred potjo menil, da domovino dobro pozna, a se je uštel, na poti pa spoznal, koliko skritih kotičkov premore Slovenija.

V rekordnem času je opravil s progo.

Hvaležen je za podporo, ki mu jo daje družina, občasno za svoje izzive najde tudi posluh pri sponzorjih. »Nimam ravno ekipe v klasičnem pomenu besede, gre predvsem za neposredno sodelovanje s sponzorji. Kako bo prihodnje leto, še ne vem. Bomo videli, kako se bodo stvari razvijale. Mogoče bo tudi ta projekt pripomogel k temu, da bom lažje našel sponzorje,« se nadeja, da bi lahko dobil kaka dodatna sredstva za razvoj in nadaljevanje športne poti. Kuje že plane za naprej. Zelo verjetno bo tekmoval na vzdržljivostni preizkušnji po Balkanu, iz Hrvaške pa do Črne gore. Je tudi organizator. Sodeluje pri projektu Green Border Gravel, 300-kilometrskem samooskrbnem gravel dogodku s startom in ciljem v Novem mestu, ki bo 5. septembra 2026. Trasa ima okoli 7000 višinskih metrov.