
"Zame je kreativnost orodje za razumevanje sveta," pravi Aljoša Krošlin Grlj. FOTO: Igor Modic

Prava moč ustvarjalca ni v geniju, ampak v odgovornosti. FOTO: Igor Modic

Aljoša Krošlin Grlj in Danica Lovenjak FOTO: Igor Modic



Ko srečaš Aljošo Krošlina Grlja, te preseneti mir. Ne tisti lažni, ki ga ljudje nosijo kot masko po izgorelih letih, temveč ozemljeni mir nekoga, ki je v življenju preživel vse: ekstazo uspeha, brutalnost padca in tišino, ki pride, ko se iz nje spet rodiš. Njegov pogled ni tekmovalen, ampak prisoten. Govori počasi, z mislijo, ki diha. Včasih se nasmehne z grenkobo, drugič z otroško iskrenostjo. Vse v njem kaže, da se je nekoč gibal v hitrosti, danes pa v globini. Ob najinem srečanju po dolgem času mi zaupa: »Ko sem bil mlad, sem mislil, da moram ves čas nekaj dokazovati. Da je moč v tem, da greš naprej, ne glede na vse. Danes vem, da moč pomeni tudi znati obstati.«
Ozreva se v njegovo preteklost. Pisalo se je leto 2006. Mladenič z Obale je prodal svoj prvi avto, da bi financiral svoj prvi modni festival. »Spomnim se, da so me imeli vsi za norega. Jaz pa sem vedel, da če ne tvegam, ne bom nikoli vedel, kam lahko grem. Takrat sem verjel, da pogum ni v tem, da nimaš strahu, ampak da ga imaš in greš vseeno naprej.« Leto pozneje je režiral modno revijo z Naomi Campbell. »Star sem bil devetnajst let. Naomi je stopila na oder, jaz pa sem stal v zaodrju in si rekel: to se res dogaja. Nisem čutil strahu, samo čisto, surovo energijo. Danes vem, da sem bil premlad, a hkrati, to je bil moj začetek.« Pri dvajsetih je postal najmlajši modni urednik revije Men's Health na svetu. Z Aleksandrom Štokljem sta bila povabljena v New York, kjer sta ustvarila editorial za Lacoste, objavljen v ameriški in italijanski izdaji revije. »New York me je naučil dveh stvari: da se sanje res lahko zgodijo in da včasih niso tako glamurozne, kot si misliš. Delaš, spiš tri ure na dan, imaš v rokah priložnost življenja, a hkrati veš, da vse visi na tanki niti.«
Po letih v medijih je stopil v svet agencij in znamk, kjer je našel nov izziv: kako zgraditi identiteto, ne le estetiko. »Za Elan sem postavil nazaj na noge kolekcijo oblačil in dodatkov. To je bil projekt, ki mi je res nekaj pomenil, ker sem prvič čutil, da delam nekaj, kar ima trajnost, strategijo in dušo. Nisem bil več samo oblikovalec, postal sem arhitekt identitete.« Njegov studio je prejemal nagrade Big See, Brumen in SOF, bil je častni govorec na podelitvi nagrad Slovensko-nemške gospodarske zbornice AHK. A kot sam pravi, ga nikoli niso zanimale plakete. »Vedno me je bolj zanimalo vprašanje zakaj. Zakaj nekaj obstaja, komu služi, kaj pove. Zame je kreativnost orodje za razumevanje sveta.«
Ker mu je šlo dobro, je hotel tik pred pandemijo razširiti poslovanje. »V treh mesecih se je vse sesulo. Kar je bilo prej uspešno, je padlo. Dve leti sem se boril za projekte, za podjetje, za ljudi, a v resnici sem se boril s samim sabo. Alkohol in substance so postali moj beg. Takrat nisem znal več čutiti, samo preživeti.« Ko govori o tem obdobju, ne dramatizira, mirno pogleda stran in doda: »Moje življenje se je obrnilo kot dan in noč. Izgubil sem vse: posel, odnose, samega sebe. A danes vem, to ni bil konec, bil je začetek. Takrat sem se moral razsuti, da sem se lahko znova sestavil.« V enem od svojih najbolj branih zapisov na blogu Brez filtra je zapisal: »Včasih se moraš znajti na dnu, da ugotoviš, kdo si brez vsega. Ne brez vsebine, brez teže.«
A danes vem: to ni bil konec, bil je začetek. Takrat sem se moral razsuti, da sem se lahko znova sestavil.
Blog je postal njegova oblika terapije. Piše o politiki, kulturi, moškosti in identiteti – brez mask, brez olepšav. »Pisanje je zame način, da ostanem iskren. Da ne lažem sebi. Da lahko živim v skladu z lastno resnico.« Eden najbolj čustvenih zapisov je posvečen njegovi mami, in ko o tem govori, se mu glas rahlo spremeni. »Hvaležen sem mami. Naučila me je, da moč ni v tem, da zmaguješ, ampak da zdržiš. Da ostaneš človek, tudi ko te svet razočara. Padel sem. Ne v vodo. V življenje. V razpoke, ki jih ne vidiš, dokler ne stojiš na robu. In spet – ni skočila za mano. Ni me reševala. Rekla je: nič. In v tem nič je bilo vse. Dovolila mi je, da sam vstanem. Kot takrat, ko sem bil star šest let in sem zdrsnil v bazen. Takrat sem splaval. In tudi zdaj sem. Počasi. Tiho. A sam. In to je tisto, na kar sem najbolj ponosen.«
Dotakneva se njegovega najtežjega obdobja, ko je iz blišča padel na dno. »Ne sramujem se svojih šibkih trenutkov. Ne skrivam jih več. Moj zlom je bil moj dar. Naučil me je, da se življenje začne tam, kjer si res iskren. Da ne gre za popolnost, ampak za prisotnost.« Pravi, da danes ne pije in ne beži. »Namesto bega sem izbral stik. Danes sem v stiku z ljudmi, z delom, s sabo. Vsak dan je vaja ponižnosti. A tudi svobode.« Vodi platformo Brez filtra, piše kolumne in svetuje kot komunikacijski in PR strateg. »Delam z ljudmi, ki razumejo, da je znamka več kot logotip, je živo bitje. Želim, da ima vse, kar ustvarjam, dušo.«
Ne sramujem se svojih šibkih trenutkov. Ne skrivam jih več. Moj zlom je bil moj dar.
Ko govori o ljudeh, ki ga navdihujejo, ne omenja idolov, temveč značaje, med njimi sta Tim Marovt in Asta Vrečko. »Zame so navdih tisti, ki znajo stati, ne zaradi ega, ampak zaradi vrednot. Najbolj sem hvaležen svoji mentorici, gospe Slavojki Akrapovič. Bila je ena redkih, ki znajo iz tebe izvabiti največ, ne da bi ti to dokazovali. Naučila me je, da je kreativnost brez discipline le impulz, ne pravo ustvarjanje. Da prava moč ustvarjalca ni v geniju, ampak v odgovornosti. Ona je tista, ki je izostrila moj pogled in bistveno zaznamovala mojo kreativno persono. Ko ti vse vzamejo – status, denar, imidž –, ostane samo tvoja bit. Tega ti ne more nihče ukrasti. In to sem začel graditi na novo.«
Mlade komunikatorje uči, kako graditi identiteto iz resnice. »Ne moreš prodajati zgodb, če ne znaš slišati svoje. Moč blagovne znamke se začne pri moči posameznika.« Njegova zgodba ni le spomin, temveč poziv – k iskrenosti, k ranljivosti, k pogumu, da se spet povežemo. »Danes vem: vse, kar se mi je zgodilo, se mi je moralo. Če ne bi padel, ne bi razumel, kaj pomeni stati. Če ne bi izgubil, ne bi vedel, kaj pomeni imeti. Življenje ni linearno, je valovanje. In jaz sem se naučil srfati.« In zadovoljno doda: »Lahko padeš. Vsi lahko. A tisto, kar te definira, ni padec, ampak kako vstaneš.« Tako se njegova zgodba v tišini in prisotnosti razliva kot opomnik: moč je v tem, da se po vsaki izgubi znova povežemo s sabo in z življenjem, ki ga nosimo v sebi.