Komentar Primoža Kališnika: Alkimist na Noetovi barki

Imam prijatelja, ki je imel v letih, ko smo bili več skupaj, vedno v rezervi en super zabaven stavek. V originalu, se pravi izven slovenščine, se bere veliko bolj zabavno, v našem jeziku pa mu zmanjka naboja in ostane le prevod z jasnim sporočilom:

»Bolj ko boš zgodaj zjutraj hitel, več stvari ti bo šlo čez dan narobe.«

Z dodatkom, da če recimo vstaneš ob petih zjutraj, se ti bo začelo zapletati že ob pol šestih.

No, ja. Lahko je tudi tako, v domovini tega izreka: da manj ko boš ropotal, manj hrupa boš povzročil. Pa še dlje ležal ...

Pri nas pa je morda tako, da veš, da se je treba s težavami spopasti takoj, ko se pojavijo.

Dva pristopa k življenju.

Življenje pa je eno. In še to kratko.

Zato ga je treba čim prej čim več užiti.

In tu se začne zapletati. Na to, kaj pomeni »užiti življenje«, je na tem planetu toliko odgovorov, kot je ljudi. In prav je tako – vsak po svojih notah.

Težava nastane drugje.

V tem čudnem živalskem vrtu, velikanski Noetovi barki, ki kroži blizu Sonca, nas je več kot eden. In ko poskušaš živeti po svoje, v barki slej ko prej trčiš ob druge.

Prej ko trčiš, dlje imaš težave – če se spomnimo na misel z začetka.

Stvari so resne. Tu nekje vstopi nekaj, kar se zdi nepomembno: kozerija.

Lahkotno govorjenje, klepet brez resne vsebine. Podcenjena reč.

Radi jo odpišemo kot nakladanje. Kot kozlarijo. Malo bolj kulturno: bedarijo. Še bolj nobel: neumnost.

Pa vendar – prav iz takih neumnosti včasih zraste nekaj resnega. Pogovor.

In tu je bistvo.

Alkimija pogovora.

To, da se iz praznega klepeta zgodi premik. Da se ljudje, ki bi sicer ostali vsak na svojem bregu, začnejo vsaj slišati, če ne poslušati.

Da iz nečesa, kar na začetku nima teže, nastane nekaj, kar jo ima.

Ta prehod je skoraj neopazen. A je ključen.

Podoben je prehodu iz ljubezni v zakonsko zvezo. Iz neumnosti in neprištevnosti ter izmenjave telesnih sokov v resnost. Zakonska zveza je danes eno najbolj podcenjenih agregatnih stanj dveh ljudi. Morda tudi zato, ker pogosto zahteva prav to: vsakdanjo, včasih dolgočasno, včasih nerodno alkimijo pogovora.

Od kemije do pameti?

Velikokrat se zgodi, da ljudje v zakonu postanemo alkimisti – da iz dveh na videz nezdružljivih stvari poskušamo ustvariti nekaj, kar deluje.

Alkimija je bila nekoč več kot to: iskanje kamna modrosti, eliksirja življenja, popolnosti. A v svojem bistvu je vedno pomenila preobrazbo.

Zato je morda alkimija še najbližje temu, kar se zgodi, ko se ljudje začnejo pogovarjati.

Ne nujno pametno. Ne nujno globoko.

Dovolj je, da začnejo.

Ker je največja alkimija prav to: da se ljudje, ki so bili prej tiho, začnejo pogovarjati. Lahko je to kozerija, lahko kozlarija – nekje je treba začeti.

Ker nas bo sicer tišina vse zadušila.

Ker smo tiho, ko v domovini zmanjkuje zraka.

Če imamo na vrtu mladičke strupenjače, ki nikakor nočejo oditi, menda ne bomo le tiho čakali, da odrastejo.

Slovenski pristop k življenju, ki ga imamo v genih, je, da se je treba s stvarmi spopasti takoj, ko jih opazimo.

Mladičkov strupenjač pa je letos hudo veliko. In res hitro rastejo.

Prihaja kačje leto.