Amputiranci so se zbrali na Dolenjskem

Amputirancem ni lahko. Saj človek nikoli ne ve, kaj bo jutri s tabo. Ali boš padel ali se boš lahko uredil. Potem so tu še fantomske bolečine, ki jih imaš na delu telesa, ki je amputiran. Boli pa, in to zelo,« nam Alojz Golob, predsednik Društva amputirancev Slovenije, ki deluje od leta 2016 in ima sedež v Novem mestu, pove o težavah in tegobah članov društva. Tudi o tem so govorili minuli vikend na Dolenjskem (v športnem parku Breza pri Straži), kjer je Alojz z ekipo organiziral srečanje amputirancev iz Slovenije, Hrvaške in BiH. Udeležila sta se ga tudi predsednica Nacionalnega sveta invalidskih organizacij (NSIOS) mag. Mateja Toman in predsednik Zveze delavnih invalidov Slovenije Peter Bršek.

Izmenjava mnenj

»Za nami je resnično prijeten vikend. Vesel sem, ker nam je uspelo zbrati somišljenike in ljudi s podobno usodo, različna pa je pot, kako je do tega prišlo. Amputiranci iz Bosne in Hercegovine so iz vojne, v Sloveniji pa je pri večini amputacija posledica sladkorne bolezni,« nadaljuje Golob, ki vse od začetka, od leta 2016, vodi to društvo. V Sloveniji naj bi bilo okoli 3000 ljudi, amputirancev, to so ocene, točnih podatkov ni.

Kljub hendikepu so aktivni. FOTO: NSIOS

»V soboto smo bili skupaj, izmenjevali smo si izkušnje, se spoznavali, si povedali svoje zgodbe. Pa kovali nove plane,« pove Golob in poudari, da so kot društvo invalidska organizacija, ki je aktivna na številnih področjih. »Tudi v športu, priljubljene panoge pa so pikado, kegljanje, balinanje in šah.« Naloga društva je tudi izvajanje socialnih programov; delovanje na področju ozaveščanja in izobraževanja uporabnikov (to so različne delavnice, predavanja, okrogle mize) ter izvajanje vseh drugih programov, ki pripomorejo k izboljšanju življenjskih razmer članov, kot so funkcionalna vadba, programi za ohranjanje zdravja, dejavnosti za prosti čas, svetovalne in dobrodelne storitve ...

»Vesel sem, ker ima društvo vse več veljave, vse bolj se nas sliši. Tu smo, da pomagamo: večkrat pridemo na URI Soča, Univerzitetni rehabilitacijski center v Ljubljani, kjer vsakemu, ki se mu zgodi amputacija, pojasnimo, da s tem ni konec sveta. Damo kak nasvet in pomagamo premostiti situacijo,« Alojz pove o poslanstvu, društva po regiji pa si pomagajo med sabo – tako bodo zdaj Slovenci pomagali tudi pri ustanavljanju posameznih društev v BiH. Vse v duhu maksime: nič o invalidih brez invalidov.