Bela laž

Iz angleščine uvoženi izrazi mi gredo na jetra. Vendar se je zahodnim vplivom težko izogniti, in še sama se kdaj zalotim, da kakega uporabim, nato pa se hitro (samo)popravim. V soparnem popoldnevu minulega ponedeljka sem se tako zalotila pri misli: Saj tole, kar pravkar počnem, vendar ni narobe. Samo bela laž je. Izraz bela laž izhaja iz angleščine. Gre za dobesedni prevod angleškega frazema 'white lie', ki se je zaradi kulturnega in jezikovnega vpliva ukoreninil tudi v slovenščini. Lahko bi uporabila tradicionalni domači izraz, na primer nedolžna laž, ali opisnega, kot je neškodljiva laž, sem se nato okarala in morda s tem le poskušala odgnati iz misli sam vzrok, da sem sploh začela razmišljati o slabih in dobrih lažeh in o tem, ali slednje sploh obstajajo.

Bela je univerzalni simbol nedolžnosti, zato je morda logično, da se je novejša besedna zveza pri nas tako prijela. Utelešena nedolžnost pa je petletno dekletce, ki moji beli laži povsem verjame. Vsega je kriv črn pes, ki je v nedolžni igri razgrizel otroško igračo, punčko Anjo. No, malo tudi moja neodpornost proti debelim otroškim solzam, zaradi katerih sem napletla debelo laž. Zgodbo o urgenci za igrače v našem zdravstvenem domu, kjer punčke operirajo, in so spet take kot prej. Delovalo je in na vse skupaj sem pozabila. Zdelo se je prav nedolžno. Toda laž, morda bela in majhna, pa vendar čista laž, se je naenkrat ustopila predme: Kdaj boš peljala Anjo na urgenco? Koga, kam, sem osupnila. Nisem se mogla izvleči. Ko smo se vse tri v mojem izmišljenem svetu bližale zdravstvenemu domu, je bila ravno popoldanska prometna špica v Ljubljani. V vzporedni realnosti se je vila več kot kilometer dolga kolona obupanih in živčnih voznikov, a za nas kot da ni obstajala. Mene je skrbelo, kako bom zadevo izpeljala. Pa sem imela kar srečo. Zaspan vratar v zdravstvenem domu me še pogledal ni. Anjino lastnico sem posadila na stol v preddverju, ker bi bili »prizori raztrganih igrač prestrašni« zanjo, punčko za vogalom odložila v primeren smetnjak (za embalažo), in ji ob vrnitvi razložila, da je zdravnik zagotovil, da bodo naredili vse, kar je v njihovi moči, prav kakor v kakem filmu. Z enako gotovostjo sem nato na otroško vrtanje opisovala pižamo, v katero so jo oblekli, plišastega medveda, s katerim si deli sobo, in vonj po bombonih, saj je za urgenco igrač značilno, da diši po tem in ne smrdi po razkužilu. Prav videla sem jo pred sabo. Oziroma, kot sem pomislila: Tako lažeš, da še sama sebi verjameš. Tako je mala bela laž postala resnična velika nadloga – kakor je v naravi lažem prav vseh vrst.