Bitka, ki je vzela Antona, Franca in sedem nedolžnih civilistov: pisala se je zgodovina Slovenije

Vpoklicali so nas 23. oziroma 24. junija. Poziv smo dobili prek kurirja. Takrat ni bilo telefonov, kot jih poznamo danes. Zaposlen sem bil v Litostroju. Velike firme so imele tudi vojaške referente in podatki so bili tem dostopni. Poziv je prišel k tebi domov, po pošti ali prek kurirja, prav tako pa tudi k vojaškemu referentu. Takrat si dobil razpored. Že prej si bil vključen v vojaške obveznosti, na vajah ali usposabljanjih, zato so obveščali na tak način,« se spominja Zvone Marolt, danes tudi predsednik trebanjskega območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo.

Dvanajst ur pozneje

»Adrenalin je neverjeten. Gre za adrenalin pripravljenosti, čakanja v zasedi in razmišljanja, kaj se bo zgodilo. Seveda glava dela svoje. Razmišljaš o svoji družini. Marsikdo je bil že poročen, imel majhne otroke ali pa nosečo ženo doma. Preplet teh čustev se seveda pojavi. Ampak obramba samostojnosti svoje države in prihodnosti svojih otrok je bila velik potencial in močna motivacija. Zato pravim, da so bili vsi, ki so bili kjer koli, ne glede na to, ali na Medvedjeku ali kjer koli drugje po Sloveniji, pravi heroji,« Zvone poudari misli, ki so prevevale njega in soborce.

Enote Teritorialne obrambe so na Medvedjek prispele 27. junija ob pol štirih zjutraj, kolona Jugoslovanske ljudske armade pa je do Medvedjeka prišla pol dneva pozneje, ob 15.45. Poveljnik oklepne kolone JLA je bil major Boško Prodanović. »Kolona je prišla iz Karlovca prek Metlike in Gorjancev. Že prej je bilo znano, da prihaja, vendar na samih Gorjancih ni bilo mogoče postaviti dovolj močne barikade, ki bi jo tam ustavila. Del kolone je TO ustavila pri Pogancih, drugi del pa je odšel proti Mačkovcu. Ker so bili povezani z zvezami, se je kolona iz Mačkovca vrnila nazaj. Kolona je bila zelo blizu Novega mesta. Če bi tam prišlo do spopada, bi to zelo slabo vplivalo na celotno območje, saj so bila strnjena naselja preblizu. Zato so jih tam spustili naprej in pripravljali barikado na Medvedjeku. Vse je bilo varovano in spremljano. V tem času je bilo mogoče postaviti barikado in pripraviti vse potrebno,« se spominja Marolt.

Pred 35 leti FOTOGRAFIJE: Drago Perko

Trikrat iz zraka

Na območju je prvi dan delovalo 378 pripadnikov TO, ob njih pa še miličniki in kriminalisti, ki so usmerjali promet, varovali eksploziv, opazovali kolono in pomagali pri zvezah. Ponoči so enote TO okrepili, tako da so bili naslednji dan na položajih 504 pripadniki. Pogajanja so potekala že prvi dan, v četrtek, 27. junija, a so bila neuspešna. V petek, 28. junija, pa se je točno ob 9.50 začel napad na kolono JLA. Pripadniki TO so uporabili protioklepne metalce Armbrust, sovražnik pa ni ostal dolžan – streljal je s topovi PZO 20 mm. Sledilo je 20 do 25 minut obojestranskega obstreljevanja. Ranjenih je bilo šest teritorialcev, en vojak JLA je bil mrtev, dva pa ranjena.

Prodanović je ta dan trikrat poklical na pomoč letalstvo. Prvi letalski napad je bil ob 10.47, naslednja pa še ob 11.30 in 14.56. V enem najhujših spopadov v osamosvojitveni vojni na Dolenjskem je bilo poleg šestih ranjenih pripadnikov TO ubitih sedem civilistov, voznikov tovornjakov, ki so ostali ob svojih vozilih v barikadi: Plamen Dinčev, Zaprian Dinčev, Stoyan Kazakov, Svetoslav Spassov, Ismet Velagić, Bratislav Đorđević in Dragan Lukič. Umrl je tudi Anton Kotar, gospodar napadene kmetije ob barikadi. »Med obstreljevanjem je bil na drugi strani Medvedjeka, na delu, kjer so bila vozila JLA, oziroma pri delu naselja Medvedjek, tudi štab TO. Tam je bil ranjen pripadnik TO Franc Uršič iz Prečne pri Novem mestu. Četrtega julija je v Splošni bolnišnici Novo mesto umrl zaradi hudih poškodb, ki jih je dobil s strelnim orožjem,« še spomni Marolt.

Zvone je bil eden od več kot 500 pripadnikov Teritorialne obrambe med spopadi na Medvedjeku.

Nikoli pozabljeni

Ker bojna akcija ni prinesla želenega, je začela padati morala vojakov JLA. Milica in TO sta pozorno spremljali njihove poteze, obnovila so se tudi pogajanja. Majorju Prodanoviću je bilo hitro jasno, da preboja proti Ljubljani ne bo, zato se je kolona 1. julija sredi noči, ob 2.30, začela umikati. Vmes so skopali prehod z magistralne na lokalno cesto, se vkrcali v delno poškodovane oklepnike, na Medvedjeku pa pustili tovornjake in terenska vozila. Ostali pa so spomini. »Nikoli pozabljeno, nikoli pozabljeni,« večkrat poudari naš sogovornik Zvone Marolt. Bitka na Medvedjeku in zaustavitev kolone JLA, ki je bila namenjena na Brnik in v Ljubljano, sta bila namreč med mejniki vojne za Slovenijo.

Lično obnovljen spomenik iz kamna, starega več kot 20 milijonov let.

»Zato je prav, da se z globoko hvaležnostjo, spoštovanjem in ponosom spominjamo dejanj pripadnikov Teritorialne obrambe, milice, zdravstvenega osebja, cestnih, gradbenih, komunalnih in železniških delavcev, pripadnikov civilne zaščite, šoferjev, radioamaterjev, gospodarskih družb, interesnih organizacij ter golorokih državljank in državljanov, ki so jugoslovanskim enotam na vsakem koraku izkazovali jasen odpor in nestrinjanje,« je v minulih dneh dejala predsednica republike dr. Nataša Pirc Musar, ki je bila slavnostna govornica na Medvedjeku, kjer so slovesno odprli prenovljen spominski park.

Obnovili park

Začetki Spominskega parka Medvedjek segajo v leto 1993, ko so člani Zveze veteranov za Slovenijo tam postavili spomenik osamosvojitvenemu boju. Izdelal ga je nekdanji član TO, diplomirani slikar in grafik Janko Orač. Spomenik je nato nastajal po fazah, v prepoznavni obliki pa je bil urejen leta 2003. Pomemben mejnik je bilo tudi leto 2011, ko so ob 20. obletnici bojev v park postavili bojno oklepno vozilo BOV-3, ki je sodelovalo v oboroženih spopadih na Medvedjeku in v Krakovskem gozdu.

Klanec, kjer so ustavili enote JLA.

Leta 2026 je park doživel celovito prenovo. Spomenik so očistili, obnovili in zaščitili, uredili so okolico, prostor za zastave, informativne table, osvetlitev in klopi, v park pa so vrnili tudi obnovljeno bojno oklepno vozilo BOV-3. Obnova spominskega parka je stala 90.000 evrov. Polovico sredstev oziroma 50.000 evrov je prispevala Občina Trebnje, projekt pa so podprli tudi občine Mirna, Šentrupert in Mokronog - Trebelno, Zveza veteranov vojne za Slovenijo, Direktorat za vojne veterane in vojaško dediščino ter več podjetij z donacijami. »Ta spomenik je iz avtohtonega kamna iz Kamnoloma Mirna Peč, pod Sv. Ano je ta kamnolom. Po nekih ocenah je ta kamnina stara okoli 20 milijonov let, spominsko obeležje pa je izklesalo Kamnoseštvo Kocjan iz Zagrada pri Škocjanu,« še doda Zvone Marolt, vesel, ker je številnim še mar za to, kar se je leta 1991 zgodilo na Medvedjeku.