Bo dodo spet tekal po Zemlji?

Ob izumrlih vrstah, ki so nekdaj naseljevale naš planet, verjetno najprej pomislimo na dinozavre, v misli pa se prikrade tudi nenavaden prič neletalec dodo, ki je do poznega 17. stoletja živel na Mavriciju. Nato so na otok v Indijskem oceanu pripluli mornarji in s seboj prinesli invazivne vrste, kot je podgana, ter z lovom ptiča, ki ni letal in se tudi ni bal ljudi, že v nekaj desetletjih obsodili na izumrtje.

Okostje izumrlega ptiča doda FOTO: Reuters

A z najsodobnejšo znanostjo tudi izumrtje (morda) ni več dokončen in nepovraten proces. Tako vsaj meni skupina znanstvenikov, ki bo poskušala z najsodobnejšo tehnologijo za urejanje genov obuditi izumrle dode. »Smo sredi krize izumiranja. Naša odgovornost je, da ljudem posredujemo zgodbe in jih spodbudimo, da začnejo o tej krizi razmišljati,« pravi Beth Shapiro, vodilna paleontologinja pri podjetju Colossal Biosciences, ki se ukvarja tudi s podobno ambicioznimi načrti obuditve tasmanskega tigra in dlakavega mamuta. Dodala je, da so prvi in ključni korak k vrnitvi doda že naredili, in sicer na podlagi genskega materiala iz ostankov doda na Danskem.

Najbližji še živeči sorodnik doda je nikobarski golob. FOTO: Getty Images

Opisujejo jih kot debelušne in nerodne ptice, a znanstveniki menijo, da so bili okretnejši, kot jim pripisujemo. Vemo, da so bili sivkasto modre barve z značilnim ukrivljenim kljunom, tehtali so tudi več kot 20 kilogramov, najverjetneje zaradi odsotnosti naravnih sovražnikov pa so sčasoma izgubili sposobnost letenja. Njihov najbližji še živi sorodnik je nikobarski golob in prav z njim so primerjali pridobljeni genski material doda. Tudi če bo ambiciozen projekt uspešen, pa Shapirova poudarja, da s tem ne bodo vrnili doda, kakršen je živel pred štirimi stoletji. Ustvarili bodo kvečjemu spremenjeno, hibridno obliko, ki jo nato želijo vrniti v naravo Mavricija.

Mnogi so žival natančno opisali, a zanesljivega posnetka ni.

Obuditev doda, tasmanskega tigra in dlakavega mamuta je videti kot kot kaprica multimiliarderja, pomislite le na film Jurski park. A za pobudami tiči želja, da bi lahko v prihodnje zagotovili ohranitev vrst na robu izumrtja. Stroka pa glede obuditve izumrlih vrst ni enotna. »Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, ni, ali smo sposobni to storiti, temveč ali smemo in ali naj to storimo,« pravi Ewan Birney iz Evropskega laboratorija za molekularno biologijo. In dodaja, da bi bila sredstva bolje porabljena, če bi jih vlagali v reševanje vrst, ki jih še imamo.