Komentar Primoža Kališnika: Bog ne potrebuje funkcije

Včasih mi kdo reče, da me res ne razume. Ker ga povsem razumem, mu povem, da je zame povsem normalno, da me ne razume.

In da to ni nič nenavadnega. Nisem se rodil zato, da bi me drugi razumeli, občudovali in mi sledili.

To je božje poslanstvo.

Kar se mene tiče, je bil Jezus na to funkcijo postavljen za vedno. Ne zaradi privilegijev in slave, ampak zato, ker je ljudem pokazal nekaj veliko pomembnejšega. Da je največ mogoče narediti takrat, ko delaš predvsem za druge.

Ljudje imamo eno zanimivo lastnost. Veliko lažje občudujemo položaj kot namen. Namen namreč zahteva razmislek. Položaj pa je viden že od daleč.

Od tod naprej se začnejo naše čisto človeške težave.

Večina ljudi si namreč želi napredovati. S tem ni prav nič narobe. Super je.

Narobe postane šele takrat, ko človek začne verjeti, da ga položaj naredi večjega, kot je bil brez njega.

Tu nekje se pojavi prelestna eks zunanja ministrica. Ne zato, ker bi bila v tem kaj posebnega, ampak zato, ker se mi zdi dober primer nečesa, kar se lahko zgodi vsakomur. Občutek imam, da bi brez večjih zadržkov dobro službo zamenjala za še boljšo.

To je povsem razumljivo.

Malo manj razumljivo postane, ko človek začne verjeti, da se vzpenja predvsem zaradi ljudi, čeprav ga v resnici navzgor vleče predvsem položaj.

Po mojih sanitarnih predpisih je to nekoliko nalezljivo stanje. Ko enkrat začneš meriti svojo vrednost po funkciji, hitro pozabiš, da je funkcija samo izposojena.

Funkcija namreč nima značaja. Ima ga človek. In ta pride na dan predvsem takrat, ko funkcije ni več.

Človek pa ostane isti.

Morda bo kdo rekel, da so tudi Jezusa predlagali njegovi.

Vendar gre pri tej zadevi za neskončno različen pristop k delu. Eden dela vse za druge, drugi pa vse zase.

Torej razlika ni v tem, kdo te predlaga.

Razlika je v tem, zakaj si pripravljen sprejeti položaj.

Eden ga sprejme zato, da bi drugim olajšal življenje.

Drugi zato, da bi ga olajšal sebi.

Kdo je kdo, se boste odločili sami.

Podobno razmišljam tudi o novinarjih, ki presedlajo v politiko. Ne o vseh, seveda. O pojavu.

Prevečkrat imam občutek, da nekateri nikoli niso želeli biti novinarji. Novinarstvo jim je bilo predvsem odskočna deska. Ena stopnica. Potem druga. In še ena.

Kot da bi bil poklic le dvigalo do naslednje funkcije.

Nič ni narobe z ambicijo. Brez nje bi svet obstal. Težava nastane šele takrat, ko človek zaradi naslednje stopnice pozabi, zakaj je stopil na prvo.

Žal to ni svetopisemska Jakobova lestev.

Tista človeka vodi navzgor predvsem zato, ker med vzponom raste tudi sam.

Ne raste le njegov položaj, ampak tudi njegova odgovornost.

Nekatere sodobne lestve pa vodijo precej drugače.

Na vrhu se spremeni le napis s službeno funkcijo na svetleči ploščici na vratih.

Človek pa ostane isti.

Kakorkoli že, razumem, da me ljudje ne razumejo. Moja storilnost je po genski zasnovi precej neprofitna.

Edini dobiček so težave.

Ampak človek se tudi nanje navadi. Potem pa nekega dne ugotovi, da večina težav, ki jih vsak dan nosimo po svetu, sploh ni tako velika.

Težava namreč ni vedno nesreča. Včasih je zajeban učitelj, ki ga nismo povabili, pa je kljub temu prišel.

Vsaj dokler ne pridejo tiste prave.

Gledam to neskončno žalost onih, ki so morali iz politike.

Ne, ne naslajam se. Nekako mi je hudo zanje.

To je tako, kot če bi opazoval nekoga, ki gre s cestnim dirkalnim kolesom na MTB-dirko. To je povsem narobe in očitno je, da stvari ne razume.

Ko človek pade z oblasti, ne izgubi samo funkcije. Zamenja identiteto, tisto nekaj, kar je cel mandat določalo, kdo je.

Verjetno takrat spoznaš, da imajo ljudje, ki so te še včeraj trepljali po ramenih in bili »vse bi naredil zate« naravnani, danes druge opravke. Kjer tebe ne da ni, ampak te ne rabijo.

Izguba funkcije je ena od večjih življenjskih sprememb. Če je bila funkcija tvoja identiteta.

Vsak dan si odločal o usodi drugih, zdaj pa je tvoja, v lastnih očeh, klavrna do neba.

Ljudje se na taka sranja, ja, saj to sranje je, odzovemo različno.

Eni gremo naprej.

Drugi ostanemo ujeti v prejšnjem.

Tisti drugi imajo sicer pogled uprt naprej, v resnici pa so oči obrnjene v rikverc.

Morda je to medicinsko težje razložljivo, v življenju pa niti malo.

Neprijetno mi je vedno, ko nekdanji nosilci oblasti začnejo skoraj z lupo iskati napake svojih naslednikov.

Jasno, da je kritika v demokraciji potrebna in koristna. Brez nje bi bila oblast precej manj odgovorna.

Toda kadar človek govori skoraj izključno še o napakah drugih, se velja vprašati, ali se v resnici še vedno ne pogovarja predvsem s svojo izgubo.

No, še dobro, da pri nas ni demokracije, ampak le družabna igra s takim imenom. In še ta je na voljo le izbrancem.

Ne smem biti preveč oster, ker moram še pomesti pred lastnim pragom.

O, mater, kako veliko je dvorišče ...

Najtežje je verjetno padlim angelom sprejeti, da življenje po funkciji še vedno obstaja.

Da je kri v telesu lahko le kri in da krvi funkcija ne more nadomestiti.

Tisti, ki mu uspe preživeti s povsem navadno krvjo in se ne da ugonobiti funkciji kot nadomestku krvi, tisti lahko postane moder državnik.

Tisti, ki mu ne uspe, pa lahko vse več energije porabi za dokazovanje, da bi moral biti svet še vedno takšen, kot je bil včeraj.

Ob tem pozabi dodati, da le zanj, a ne ...

To je zelo človeško.

Ljudje pa smo zelo nespametni, predvsem za časa svojega življenja.

Gruntam, če ni prav v tem največja razlika med človekom, ki je imel oblast, in človekom, ki je zaradi nje postal večji.

Prvi se težko poslovi od funkcije.

Drugi razume, da položaj nikoli ne bi smel postati njegova identiteta.

Mater, komaj čakam, da mi uspe spoznati koga iz prejšnjega stavka.

Slutim pa, da Jezus s tem nima težav.

Funkcije si ni želel, a ko jo je sprejel, je ta postala njegova identiteta.

Delati dobro kadarkoli je lahko drugo ime za identiteto.

Ja, to bi pa šlo.