Po oceni Unesca, ki objavlja svetovni atlas jezikov, je na Zemlji v uporabi približno 7000 jezikov. A veliko večino, kakšnih 95 odstotkov, govori le 5 odstotkov ljudi na svetu, velika večina ljudi na Zemlji – več kot tri milijarde – govori le kakšnih 20 jezikov, ki so čedalje bolj dominantni. Gre za angleščino, mandarinščino, španščino, hindujščino, arabščino, portugalščino, bengalščino, ruščino, japonščino, javajščino, nemščino, korejščino, francoščino, turščino, tamilščino in vietnamščino ter jezike wu, urdu, marati in telugu. Toda najbolj na udaru so manjši jeziki; po oceni Unesca je kar 3170 ali 44 odstotkov jezikov, ki so v uporabi po svetu, ogroženih oziroma v nevarnosti, da izginejo. Mnoge govori le še kakšna desetina ali stotina ljudi in verjetnost, da bodo izginili do konca desetletja, je zelo velika.

Ogroženi jeziki

Najbolj so ogroženi jeziki v Aziji in na Pacifiku, pri čemer vodijo tisti, ki jih govorijo v Indoneziji ali na Papui Novi Gvineji. Prav tako so tik pred pozabo jeziki avstralskih staroselcev ter jeziki prvotnih prebivalcev Združenih držav Amerike, Brazilije, Kanade in Mehike. Niti Evropa ni imuna, zlasti so ogroženi jeziki nekaterih manjših jezikovnih skupin v Rusiji, pa tudi jeziki, kot so bretonščina ali katalonščina v Franciji ali galščina na Škotskem. Mnogi narodi in ljudstva se trudijo ohraniti svoje jezike, še posebno v tistih državah, kjer je večinski jezik povsem drugačen od jezikov manjšin. V Evropi je najbolj znan poskus Irske, da bi oživili že skoraj zamrlo galščino, ki se je zaradi stoletne dominance angleščine ohranila le v zakotjih zahodne Irske.

Zanimiv je poskus v Paragvaju, kjer poskušajo ohraniti jezik guaraní, imenovan po večinskem indijanskem ljudstvu Guaraní, ki je poleg španščine drugi uradni jezik v Paragvaju. A kljub temu tamkajšnji jezikoslovci opozarjajo, da zlasti med mladimi upada zanimanje za guaraní in se raje sporazumevajo v jeziku, ki so ga k njim pred 500 leti zanesli španski kolonialni zavojevalci. Razlog za manjšo uporabo guaraníja tiči tudi v tem, da je praviloma zgolj jezik ustne komunikacije med približno 1,6 milijona Paragvajcev, ki ga aktivno govorijo in ga imajo za materni jezik.

Čeprav je uradni jezik, so v njem zelo redko napisani uradni dokumenti lokalnih in državnih oblasti, malo je tudi literarnih del v guaraníju. Zanimivo je, da se je po uradni statistiki kot izključno špansko govoreče opredelilo 100.000 manj ljudi, kot je govorcev guaraníja, 2,1 milijona ljudi v Paragvaju pa govori in razume oba uradna jezika. Od 6,9 milijona prebivalcev Paragvaja jih kar 1,6 milijona govori druge jezike staroselskih indijanskih plemen.

Pomen jezika

Jezikoslovce preseneča, da se je guaraní ohranil kot aktivni jezik v Paragvaju, medtem ko je v drugih državah Južne Amerike skoraj povsem prevladala španščina oziroma portugalščina v Braziliji. Kot ugotavljajo raziskovalci, razlog tiči v dojemanju pomena jezika pri pripadnikih ljudstva Guaraní. Kot je pred kratkim za ameriško agencijo AP povedal jezikoslovec z univerze v paragvajski prestolnici Asunciónu Arnaldo Casco, Guaraníji povezujejo jezik z dušo: »Jezik je zanje sinonim za dušo. Besede je Bog vnesel v človeka in izguba jezika je zanje isto kot izguba smisla življenja in s tem duše.« Zato so pripadniki ljudstva Guaraní ob prihodu Špancev zavračali učenje tujega jezika zavojevalcev. To vztrajanje pri svojem jeziku je ob začetku kolonizacije današnjega Paragvaja prisililo katoliške misijonarje iz Španije, da so se začeli učiti jezika staroselcev, če so jih hoteli evangelizirati oziroma spreobrniti v krščanstvo.

Knjige v guaraníju FOTO: Hugo.arg/Wikimedia Commons, CC BY-SA 4.0

Jezuiti in frančiškani so bili tako prvi, ki so zapisali besede guaraníja na papir. Abeceda in prvi špansko-guaraníjski slovar, ki so ga sestavili katoliški misijonarji za pomoč pri cerkvenih obredih, sta pomagala pri ohranitvi jezika. V začetku 19. stoletja je prav zaradi tega več kot 90 odstotkov takratnega prebivalstva Paragvaja govorilo izključno guaraní. A potem, ko je Paragvaj leta 1811 postal samostojna država, so se začele razmere na področju jezika spreminjati v korist španščine, ki jo je govorila paragvajska elita na oblasti. Razmere so se poslabšale po vojni z Bolivijo v 30. letih minulega stoletja. Paragvaj je takrat sicer zmagal, a na oblasti so bili več kot pol stoletja vojaški diktatorji, ki so prepovedovali uporabo guaraníja.

Reklama za učenje guaraníja FOTO: idiomasfachse.edu.pa

Jezikoslovni raziskovalec Miguel Ángel Verón pravi, da se spomni pripovedovanja očeta, kako so bili otroci v tistem času tepeni v šoli, če niso govorili špansko. Guaraní je povsem izginil iz javnega življenja, saj je hotela vojaška diktatura po zmagi nad Bolivijo leta 1935 krepiti nacionalno enotnost tudi s tem, da je vsiljevala en skupni jezik. Šele po padcu diktatorja Alfreda Stroessnerja, ki je Paragvaju s trdo roko vladal 35 let vse do leta 1989, se je preganjanje guaraníja ustavilo. Leta 1992 je nova, demokratična oblast sprejela zakon, s katerim je uzakonila enakovredno učenje tako guaraníja kot španščine v šolah, pomanjkljivost zakona pa je, da ni uzakonil obveznega izdajanja knjig in druge literature v prvobitnem jeziku Paragvaja.

Jezikoslovca Verón in Casco pravita, da samo dvojezično poučevanje v šolah ni dovolj. Zgodovina je pustila preveliko rano v družbi in mnogi starši otrok ne spodbujajo k učenju guaraníja, saj še vedno domnevajo, da jim bo znanje tega jezika morda nekoč škodovalo. Kljub temu se zaradi čedalje večjega zavedanja pomena ohranitve prvobitnosti kulture dežele, stisnjene med Brazilijo, Urugvaj, Argentino in Bolivijo, krepi tudi prepričanje, da se bo jezik ljudstva Guaraní ohranil.