Bolj sem pomirjena sama s sabo

​Bepop se pred najlepšim časom v letu predstavlja z novo skladbo Za praznike, ki je bila ustvarjena v sodelovanju z Zborom Slovenske filharmonije. Skladba nas opominja, da so res pomembni trenutki z ljudmi, ki jih imamo radi – v toplini doma, ob pogovorih, smehu in spominih, ki ostanejo. Ko se srečam z Alenko Husič, članico kultnega ženskega ansambla, postane jasno, da toplina, o kateri pojejo, izhaja iz resnične povezanosti, ki presega odrske nastope. Tako iskreno opisuje tudi spomine na zadnja leta: »Bepopke smo kot odprta knjiga, vselej vedre, pozitivne in nasmejane. Včasih sem imela občutek, da moram zagovarjati, da sta ta naša pozitiva in prijateljstvo res pristna, nezaigrana. Ljudje, ki so nas spremljali, so težko verjeli, kako se lahko nekdo, ki je bil povezan 'instantno', tako dobro poveže. Ta naša pozitiva me vedno znova razveseli in napolni z dodatno energijo.«

Skrb za slovensko glasbo

Nova skladba združuje nostalgijo preteklosti in svež, svečan zvok. Ustvarjanje te pesmi z Bepopom je bilo po njenem mnenju nekaj povsem naravnega, brez nostalgičnega pritiska. »Bepopke smo si enostavno zaželele čisto novo praznično pesem, po božičnem albumu, ki smo ga z Bepopom ustvarili leta 2004. Smo pa imele takoj na začetku vizijo, da si želimo pesem v sodelovanju z zborom. Nekako se je vse dobro povezalo skupaj, ker je Ana sodelovala v podcastu 1,2,3 Biss in jo je ravno Zbor Slovenske filharmonije presenetil s priredbo Bodi zvezda. Bile smo kar enoglasne pri izbiri zbora, sploh po tem, ko so priredili našo pesem. Navsezadnje gre za resno, tradicionalno ustanovo, pri kateri sodelovanje s popularnimi izvajalci ni ravno v navadi. Zato nam je res v izjemno čast, da smo pri tem projektu, katerega avtorica je Iris Ošlaj v sodelovanju z Neisho, sodelovale ravno z njimi. Vse skupaj se je posnelo in zaključilo v studiu Zibelnik.«

Pravi, da ni oseba, ki bi delala prevelike načrte za prihodnost. FOTO: Igor Modic

V njenem glasu se med pripovedovanjem čuti ponos, a tudi nežna odgovornost do dediščine, ki jo ime Bepop nosi. O statusu skupine kot simbolu slovenske pop nostalgije pravi: »Bolj si ta naziv štejem v čast kot v breme. Definitivno pa si želimo tudi novih zvokov in novih pesmi – eno je nostalgija in obujanje te, po drugi strani pa si želimo pokazati in pripraviti tudi kaj novega, še zmeraj pozitivnega in z lepim sporočilom.« Ko razmišlja o širši sceni, njene besede pridobijo resnost, ki razkriva, koliko ji glasba pomeni. »Skrbi me, da slovenska glasba popolnoma ne izgine. Ne moti me, da so različni glasbeni okusi, vselej so bili in vselej bodo. Me pa moti to, da za glasbenike ni glasbenih oddaj ali pa so zelo okrnjene, tudi na radijskih postajah ni nujno, da te bodo vrteli. Če imaš že kot neki 'uveljavljeni' glasbenik težave s predvajanji, kako je potem z novimi mlajšimi ustvarjalci? Očitno bo v bližnji prihodnosti vse na socialnih, digitalnih platformah, in če mladi, še neuveljavljeni glasbeniki, najdejo uspeh tam, potem jim samo ploskam.«

Zaradi stresa na urgenci

Že več kot dve desetletji oblikuje slovensko pop sceno, najprej kot članica kultnega ženskega ansambla Bepop in nato s Sopranos ter samostojnimi projekti. A ko spregovori o svoji samostojni poti, izpostavi razliko med različnimi glasbenimi zgodbami: »Alenka Sopranos in Alenka Bepop sta sicer različni, vendar dokaj podobni zgodbi. Z Bepopom sem začela, s Sopranos pa nadaljevala in z njimi nabirala ogromno dodatne odrske kilometrine. Alenka solo pa je vseeno malenkost drugačna. Sem bolj nežna, bolj pripovedovalna in izpovedna – zase vselej rada rečem, da sem in vselej bom popevkarica. Skladba Ljubezen greje me je nastala lani, v trenutku, ko sem jo najbolj potrebovala. Ta pesem je kot nekakšno očiščenje slabe energije, ki se mi je nabrala v hitrem tempu življenja, ko sem začutila, da nekaj ne štima, da se preveč ženem, da ne uživam več.« Ko to izreče, je v njenem tonu čutiti iskreno ranljivost, tisto, kar poslušalce k njej vedno znova prikliče. Velikokrat poudari, da se je v življenju naučila odpirati vrata, za katera je nekoč mislila, da so zaklenjena, in to opisuje brez olepševanja: »Zame sta bili dve najtežji osebni odločitvi, ko sem bila v času Bepopa primorana pustiti šolanje in sedaj v odrasli dobiti službo. Ko si naučen, da je vse treba zaključiti in da ne smeš odnehati, ko je služba nujna, vse preostalo pa za zraven, si v začaranem krogu in potem te vse prepričuje, da ne narediš tistega, kar bi bilo najboljše zate in za tvoje zdravje. Spomnim se, da sem, ko sem pustila šolo, od stresa pristala na urgenci, ni mi bilo v navadi, da nekaj zaključim, preden je zaključeno. Danes sem dosti bolje, čeprav še zmeraj v kakem začaranem krogu navad, a sem dosti bolj pomirjena sama s sabo.« Njena pot tako postane zgodba o osebni rasti: tiha, nepretenciozna, a močna.

Zanimivo je, da ustvarja glasbo brez formalne glasbene izobrazbe. »Starši se pošalijo, da pojem, odkar sem se rodila. Talent mi je bil položen v zibko, dobila sem ga po očetu, ki se še zmeraj z veliko ljubeznijo spomni časov, ko je nastopal, plesal, pel in deklamiral. Res je, da nimam formalne glasbene izobrazbe, moje glasilke so moj instrument, ki ga negujem, ga ogrevam z lestvicami, vadim … V letih petja sem se naučila, da je ogrevanje, opevanje glasilk najpomembnejše, in pa seveda počitek.«

Vedno poln hladilnik

Ravnotežje med družino, kariero in ustvarjanjem je prav tako z leti postalo jasnejše: »Odkar nisem več redno zaposlena, je dosti lažje. Pridejo obdobja, kot na primer zdaj ob promociji nove pesmi, ko sem ogromno zdoma, to vzamemo v zakup in potem skupne trenutke toliko bolj izkoristimo. Včasih je malo logistično zapleteno, sploh ker je tudi partner veliko službeno odsoten, vendar hčerki nista več tako zelo majhni in tako ni težave, če kdaj kakšno uro ostaneta sami. Pomembno je le, da je hladilnik poln in kaj skuhano – kar pa vselej je,« se nasmeji. Humor mehča resnico njenega vsakdana, tako kot praznični albumi mehčajo temne zimske dneve. »Praznični čas je magičen. Sicer je za nas glasbenike precej zaseden zaradi nastopov in raznih obveznosti, vendar si vsakič z družino utrgamo čas, da skočimo kam na lučke, da ob praznični glasbi okrašujemo stanovanje in smrečico, spečemo tudi piškotke in se imamo dobro. Prazniki niso samo darila in materialne pozornosti, več nam pomeni brezskrben skupni čas in pa ogromno smeha.«

Alenka in Danica FOTO: Igor Modic

Ob koncu Alenka deluje skoraj mistično, ko govori o prihodnosti: »Nisem oseba, ki bi delala prevelike načrte za prihodnost. Zadnje čase pogosto videvam iste pare številk, to je po navadi 11-11. Nisem vraževerna, sem pa pobrskala, kaj naj bi ta par številk pomenil, in sicer pomeni, da sem na pravi poti. Zato verjamem, da nekaj očitno že delam prav in v pravi smeri.«

Njene misli ob najinem slovesu se nežno zaprejo v optimizem, tih, a prepričljiv. Alenka Husič ni zgolj pevka, ampak glas, ki povezuje preteklost in sedanjost. Njene besede in glasba nas opominjajo, da je umetnost poglabljanje v življenje, pogum za ranljivost in iskren stik s samim seboj. Vsaka nota, vsak spomin in vsak odsev njenega življenja so vrata, ki se odpirajo, če si le upamo korak naprej.