Koledarsko leto se končuje, pred vrati je božič, rojstvo Jezusa – trenutek, ko je Bog vstopil v svet kot človek. Za vernike je to praznik upanja, luči in bližine. Ko naredimo križ nad starim in najdemo upanje v novem. Tudi za danes 26-letnega Matijo Goloba, letošnjega novomašnika, danes pa kaplana na Vrhniki v župniji Spreobrnjenje sv. Pavla. Fara ima devet podružnic. Matiji dela zlepa ne zmanjka, izzivov se veseli, trema je prisotna. To bo zanj prvi božič v vlogi duhovnika.

Veseli december udarja na vsakem koraku po nas. Tudi na Vrhniki?

Čuti se. Priznam, da mi gre vse skupaj kar malce na živce. Imam pa srečo, da sem zdaj na Vrhniki, kjer je tega blišča manj. Otroke pri verouku sem opozarjal, naj ne prehitevajo. Povedal sem jim tudi, da Božička ni, da čakamo Jezusa, ki se rodi v jaslih na sveti večer. Letošnji advent je bil tudi zame obdobje pričakovanja in notranje poglobitve. Hitro nas lahko ponese ... Ljudje so vajeni, da decembra veliko delajo na zunanjosti: lučke, sladkor, smrečica, obdarovanje in dobri možje. To so zunanje stvari, ki so nas morda razveselile, a na koncu tudi lahko pustile prazne. Zato se mi je zdelo prav, da smo delali na sebi in na veri; da smo naredili nekaj zase in se postavili pred kakšen izziv, tudi dobrodelen. Vesel sem, ker je za otroke ves advent potekala akcija s pomočjo adventnega koledarja. Poslušali so zgodbe otrok iz misijonskih držav, kjer delujejo Slovenci, te zgodbe pa so jih spodbujale k darovanju – odpovedali so se drobižu, svojim stvarem in ga namenili tistim, ki nimajo. Če je bila dobrodelnost v zraku, se je tudi čutila.

Kako ste se v župniji pripravili na sveti večer?

Najprej smo z mladimi nabrali mah za jaslice, potem pa smo imeli božično devetdnevnico. K njej sem povabil starše in otroke, še posebno pa sem spodbudil birmance, ki so se pri teh mašah predstavili, da jih ljudje spoznajo. Imeli smo tudi zornice, zorniško sveto mašo. Obisk je bil zelo lep, vzdušje je bilo tako prijetno, svoje pa je naredila simbolika teme in sveč, ki prihaja in razsvetljuje to temo. Kot Jezus, ki se rodi k nam v najtemnejšem delu leta in razsvetli temo in prinese upanje. Na predvečer božiča nas čaka otroška polnočnica, potem pa še tista klasična polnočnica. Med devetdnevnico sem si prizadeval, da bi bili ljudje še bolj vključeni in aktivni med obredom.

Ste imeli kot kaplan v času adventa še kako obveznost več v župniji?

Vodim in učim verouk od 5. do 9. razreda. Kar velik delež otrok pokrivam. Želim jih navduševati. Z mladimi smo imeli na skrbi jaslice, to je tako prijetno delo, skozi katero smo se povezali in se marsikaj pogovorili in se družili. Postavljanja jaslic sem se vedno veselil, ko sem že živel doma. V tem adventnem času smo imeli tudi miklavževanje, ki ga sicer organizira občina, mi pa smo obdarili ministrante in sodelavce. To je pomembno, da smo hvaležni vsem, ki kakor koli pomagajo in delajo v dobrobit skupnosti.

Kaj se vas za božič najbolj dotakne?

Sveti večer! Tudi to je mogoče še od doma, ker je bil sveti večer največji dogodek, ki sem se ga veselil v božiču. Rad se spomnim molitve rožni venec, blagoslova hiše in božične večerje. Zdaj bo malce drugače, zvečer bomo darovali maše, a sem prepričan, da bo tudi tokrat lepo.

Prej ste omenili otroštvo: kakšen je bil božič pri Golobovih?

Sprva nismo imeli adventnega venčka, dodali smo ga kasneje. Po navadi smo 24. decembra postavili jaslice in šli po smreko, prej smo že nabrali mah. To je bil dan, ko smo vse pospravili pri hiši in napeljali lučke. Zvečer smo šli zgodaj v hlev. Mami in stara mama, kasneje tudi bratova žena, so kuhale in pripravile večerjo, mi pa smo hitro naredili v hlevu. Potem smo šli pa ven: ker imamo malce večjo domačijo, je trajalo, da smo obhodili celo domačijo, je bila kar procesija, da smo vse blagoslovili s kadilom in vodo.

Ste imeli kako posebno zadolžitev?

Najprej sem nosil blagoslovljeno vodo, da sem lahko malce šprical. Potem sem imel pa kadilnico, to je bila najbolj častna funkcija.

Na koga ste danes bolj navezani – mamo ali očeta?

Skoraj malce bolj na mamo.

Vam je mama dala v zadnjem času kak poseben nasvet?

Vedno me spodbuja. Sicer pa je tako, da ko pokličem domov, sta praviloma kar oba skupaj in me skupaj podpirata. Pa ne kličem domov le, ko potrebujem spodbudo, ampak tudi zato, da preverim, kako sta.

Ostali so lepi spomini. Skoraj pet mesecev ste že na Vrhniki, kamor vas je nadškof Stanislav Zore poslal po mašniškem posvečenju. Kako vam je na Vrhniki?

Vse bolje in bolje. Ko si posvečen v duhovnika, te potem čaka prva zadolžitev. Velike izbire nimaš, greš, skrbi pa nimaš. Vzameš osnovne stvar in se odpraviš na pot, v neznano. Avgust, ko sem prišel na Vrhniko, je bil še precej počitniški, imel sem dovolj časa, da sem se aklimatiziral in se počasi navadil na okolje. Župnik in duhovni pomočnik sta me lepo sprejela. Naslednji izziv pa je, da čim hitreje spoznaš okolje in ljudi. To je zame še danes izziv. Še vedno jih spoznavam. Bolje ko jih poznaš, lažje ti je. Eni so bolj, drugi manj vključeni. S prvimi si lahko precej pomagaš.

Kaj vas najbolj pritegne pri občestvu na Vrhniki?

V prvi vrsti raznolikost – tu se stikata tako mesto kot še vedno zelo močno podeželje. V teh mesecih sem spoznal že precej družin, ki premorejo po več otrok. Lepo je, ko vidiš posamezne člane družin, ko vsak na svoj način sodeluje pri maši in aktivnostih v cerkvi. Vsi nekaj, vsak na svoj način in po svojih zmožnostih, darujejo za župnijo. Pa v tej župniji so vajeni imeti kaplana, cenijo in upoštevajo ga.

Prej ste omenili mlade in verouk. Kako so zainteresirani na Vrhniki?

Pri mladinskem verouku se praviloma zbirajo srednješolci, radi ga obiskujejo. Velikokrat se zgodi, da se družimo in pogovarjamo, zadnjič smo igrali na kitaro. Radi zmolimo skupaj večernice in posvečenje. Vesel sem, ker se zanimanje za večernice na tak način vrača v »modo«. To je molitev, ki jo je določila Cerkev, dejansko se prebirajo psalmi, starodavna besedila ... Mladim to danes ustreza. Pa tudi k zornicam radi pridejo. Gre za preproste oblike molitve, ki so pri mladih spet in spet priljubljene. Tu ne smem pozabiti na rožni venec. Ko se z mladimi pogovarjamo, jim skušam dati pozitivna sporočila in da se pri mladinskem verouku dobro počutijo. Kjer se drug drugemu zaupamo.

Vera in bog sta kriva, da se družijo.

Tudi to je res.

Prej ste omenili zadolžitve v župniji v decembru. Kaj pa še sicer počnete?

Poleg prej omenjenih veroučnih skupin imam še mladinski verouk. Vključen sem v dve zakonski skupini, ob torkih imamo molitveno skupino, kjer tudi spovedujem. Po eno ali dve maši darujem na dan, tudi krščujem, župnik pa vodi pogrebe. Včasih vskočim, če on ne more, pomagava drug drugemu. Enkrat na teden imam uradne ure. Enkrat na mesec obhajam bolnike, to počnem tudi v domu ostarelih. Na voljo sem za spovedovanje.

Jezusovo rojstvo nam prinaša luč upanja. FOTO: Drago Perko

Je tudi priprava na božič drugačna, ker ste zdaj vendarle duhovnik?

Bi rekel, da tudi zaradi mašniškega posvečenja v duhovnika sam sebe prisiliš v to, da se še bolj pripraviš na božič. V prvi vrsti zaradi ljudi in sebe. To je dejansko privilegij: pripraviš se za ljudi, a hkrati tudi zase na tak praznik. Vsak dan želim pozorno prebrati odlomek evangelija, ki je določen v tistem dnevu. Zakaj? Ker nas sploh v adventnem času božja beseda tako zelo lepo pripravlja na Jezusovo rojstvo. Pa tudi sama okolica, morda kar sam adventni venček, vsako nedeljo je gorelo več sveč, so me opominjali, da je Jezusovo rojstvo tu. Kot da te ta svečka, ta luč, brcne v rit, te zgane, češ, zbudi se in pripravi na božič. To je pomembno. Pa tudi k spovedi sem šel pred božičem. So me mladi pri verouku vprašali, ali grem kaj k spovedi.

Konec junija ste bili posvečeni v duhovnika, prej ste bili bogoslovec. Danes ste kaplan, neka vmesna stopnja med novomašnikom in župnikom, ki pa že vodi svojo župnijo. Kaj je danes drugače, kot je bilo pred posvetitvijo za duhovnika?

Čas mi (pre)hitro teče. Prej tega nisem čutil. Še vedno me je včasih malce strah maševati. Kar je lepo. Dejansko gre za neko obliko treme, ker mi preprosto ni vseeno, kaj bom ljudem dal. Ta strah izvira iz spoštovanja do Boga in ljudi. Poleg maševanja je drugače tudi to, da po posvečenju podeljujem zakramente. Tudi pred smrtjo. So me že klicali. Vesel sem, ker so se obrnili name. Naj se sliši še tako čudno, ampak sem tudi z veseljem šel in podelil zakrament bolniškega maziljenja.

Skoraj pol leta je od vaše nove maše. Kakšna je bila? Sodeč po slišanem in videnem je bil to velik praznik.

Ja, nova maša je bila nepozabna – res neponovljiva, nekaj edinstvenega. Bila je zelo lepa, ampak nikoli več je ne bi ponovil. Prav zato, ker je nekaj neponovljivega in mora biti samo enkrat v življenju. Res je bilo veliko dogodkov. V tistem trenutku sploh ne dojemaš vsega, tega ne moreš sprocesirati; samo gledaš in spremljaš, kako si dogodki sledijo.

Dogodek, ki vam je ostal v mislih?

Pri maši sem bil najbolj zbran, zdelo se mi je, da točno vem, kaj počnem. Po ofru, ki je bil dolg, sem bil povsem utrujen. To se vidi tudi na eni od fotografij, ko sva bila z bratom Martinom slikana, tik preden sva se odpeljala na Bogenšperk. Naredila sva en krog, da sva se umirila. Zelo mi je ustrezalo, res sem potreboval nekaj miru. Med kosilom me je za trenutek prešinilo, da sem vsega naveličan, a sem si hitro dal vedeti, da za takšna razmišljanja in kakršno koli betežnost na novo mašo ni prostora. Pri sebi sem molil k Bogu za nove moči, pomagalo mi je – in dan se je lepo zaključil.

Kot da bi bili orodje v božjih rokah?

Lahko bi tako rekel. Ne vem, kako bi zmogel, če mi Bog po molitvi ne bi pomagal. Ko so dvomi, je Bog tu. Ko potrebuješ (po)moč, je Bog tu in ti pomaga. To čutim vsakič. Minuli mesec sem večkrat razmišljal o tem … Ko sem prišel na Vrhniko, sem prišel v lepo in urejeno župnišče. Ljudje so me lepo sprejeli, veseli so me, pa jih niti ne poznam. Vse skupaj je malce nenavadno, a po drugi strani tudi božje. Stopiš v neznano … in kar nekako znaš, zmoreš, odreagiraš.

Danes ste kaplan. Na poti, da enkrat postanete župnik, ki jih v Sloveniji primanjkuje. Kakšen župnik bi radi bili?

Tukajšnji župnik na Vrhniki pravi, da je kar fajn, če imaš veliko župnijo, ker imaš vsaj kaj za delati. No, ja, saj malih far ni več, duhovnikov nas je vse manj. Rad bi imel faro, kjer bi se prepletala mesto in podeželje. Rad bi bil razumevajoč župnik, pa da bi me ljudje upoštevali, to spoštovanje si bom moral prislužiti. Želel bi, da bi znal faranom pokazati lepoto in smisel vere, da bi tudi sam izžareval lepoto vere: da bi ljudje ob meni videli, da je lepo biti veren. Da vera prinaša lepo in srečno življenje, če ga živim z Bogom. Glavna vloga duhovnika je, da podeljuje zakramente, a je še kako pomembno, da pokaže, da je lepo biti kristjan in slediti Jezusu. Da ni le lepo, ampak da je to moja želja, ne pa da zato, ker je nekdo to rekel tako.

Kaj je lepota vere? Kako bi jo opisali?

O tem sem ravno zadnjič premišljeval. Ko mi je bilo v življenju težko, sem kar vztrajal. Pa nisem vedel, zakaj. Lepota vere je tudi to, da v vsem, kar se mi zgodi, vidim neki smisel. Nikoli ni brez veze, pa kar koli se mi že zgodi v življenju. Lepota vere je tudi to, da imam občutek, da nikoli nisem sam. Življenje z vero lepo sledi konkretnim življenjskim okoliščinam. Vera nam osmišlja življenje, vključno z Jezusovim rojstvom. Jezus je bil eden od nas, rodil se je kot otrok, nag tako kot jaz. V neki votlini, revščini ... Z Jezusom se lahko vsak od nas poistoveti: rasel je, Marija ga je vzgajala kot naši starši. Tudi Jezus, to večkrat povem mojim veroukarjem, je bil pubertetnik, saj so ga starši izgubili in potem našli v templju. Jezus je tudi zelo trpel, pa za to ni bil nič kriv. Vsi so ga zasramovali. Tudi sami se znajdemo v takih situacijah, pomaga pa nam vera. Tu so še zakramenti, ki nas krepčajo, osvobajajo grehov naše duše, da gremo naprej z novimi možnostmi, tako do sebe, bližnjih kot Boga. Tu je še sveta evharistija, ki nas krepča. Bog nam daje, blizu nam je ...

Za konec pa bi se priporočil še za voščilo za naše bralke in bralce.

Ne sekirajte se, če vam ni uspelo pospraviti hiše. Ne prepirajte se, če ni vse tako skuhano in če vam potica ni uspela, kot bi morala. Ne prepirajte se zaradi smrečice. Pomembne so jaslice. Bistveno je, da nas take stvari ne sprejo, ampak povežejo. Pojdite k maši, ker je pravo bistvo božiča v Jezusovem rojstvu. Predvsem pa se trudite za dobre medsebojne odnose, za prijateljstvo. Še posebno s tistimi, s katerimi mogoče nimate najboljših odnosov. Ali pa da bi spet spletli prijateljstvo z ljudmi, s katerimi ste se oddaljili. Bodite pozorni do osamljenih v svoji soseski, in to naj bo vaš božič, ki prinaša luč, torej Jezusa Kristusa, in da jo prinesemo drug drugemu – to svetlobo, to upanje, to veselje.