Brez glasbe ne znamo, vendar tudi ne bi hoteli

V slovenskem glasbenem prostoru je malo ustvarjalcev, ki bi tako izrazito zaznamovali orkestrsko jazzovsko ustvarjalnost kot Lojze Krajnčan. Kot pozavnist, skladatelj, aranžer, dirigent in pedagog je v štirih desetletjih soustvaril pomemben del zgodbe Big Band RTV Slovenija – najprej kot član orkestra, pozneje kot dirigent, umetniški vodja in avtor številnih aranžmajev ter projektov. ​Njegova glasbena pot se je začela v Ormožu, v družini, kjer je bila glasba del vsakdana. Talent mladega pozavnista je kmalu prepoznal legendarni dirigent Jože Privšek, ki ga je še kot srednješolca povabil k sodelovanju z orkestrom RTV. Študij ga je nato vodil na glasbeno akademijo v Gradcu in na sloviti Berklee College of Music, kjer je poleg pozavne poglabljal kompozicijo in aranžiranje. V desetletjih ustvarjanja je podpisal številne orkestrske projekte in sodeloval z vrhunskimi domačimi in tujimi glasbeniki. Njegovi aranžmaji in dirigentsko delo so zapisani na številnih albumih Big Banda RTV Slovenija ter pri projektih z umetniki, kot so Uroš Perić, Anika Horvat, Lucienne Lončina in hrvaški vibrafonist Boško Petrović, s katerim je album 'Round Midnight prejel hrvaško diskografsko nagrado porin. Posebno mesto v njegovem opusu imajo sodelovanja z orkestri in solisti različnih generacij ter številni projekti, ki združujejo jazz, simfonično glasbo in sodobno produkcijo. Pomemben del njegovega ustvarjanja je glasba za film, kot avtor orkestracije je sodeloval pri dveh odmevnih slovenskih filmih režiserja Marka Naberšnika – Petelinji zajtrk in Šanghaj. Krajnčan je ustvaril tudi obsežen opus za otroke. Z ženo, pevko Romano Krajnčan, sta podpisala vrsto priljubljenih albumov in glasbenih projektov za najmlajše ter več glasbeno-gledaliških predstav in muzikalov, ki so zaznamovali generacije mladih poslušalcev. Dolgoletno sodelovanje z orkestrom bo sklenil s koncertom Big Band RTV Slovenija in Lojze Krajnčan – Štiri desetletja glasbene ustvarjalnosti, ki bo 2. aprila v Cankarjevem domu.

Ko se človek ozre na štiri desetletja ustvarjanja, se pogosto zdi, kot bi se življenje razprlo v veliko partituro. Ko danes pomislite na koncert 2. aprila v Cankarjevem domu, ki bo posvečen vaši poti z Big Band RTV Slovenija, kakšen občutek vas pravzaprav preveva – hvaležnost, rahla zadrega pred tolikšno pozornostjo ali predvsem radovednost, kako bo vse skupaj zazvenelo?

Vsekakor hvaležnost. Hvaležnost za to, da sem imel priložnost voditi in soustvarjati z orkestrom izjemno nadarjenih posameznikov, s katerimi smo skupaj ustvarili nepozabno glasbeno zgodbo. S prav entuziastičnim pristopom smo ustvarjali na koncertnih odrih, na različnih festivalih, v televizijskih in radijskih studiih ter marsikje drugje. Ko pomislim na vse te trenutke, me preveva predvsem občutek hvaležnosti za skupno pot in glasbo, ki smo jo ustvarjali.

Vaša zgodba z Big Bandom RTV Slovenija traja že štiri desetletja, kar je v glasbi skoraj zakonska zveza. Če bi odnos opisali kot človeško razmerje, kakšen bi bil: ljubezenski, prijateljski, morda nekoliko temperamenten zakon, ki je preživel že marsikatero krizo?

Res je, moja zgodba z Big Bandom je zelo podobna zakonski zvezi. Veščine, ki sem jih pridobil v odnosu z ženo Romano, sem lahko marsikdaj koristno uporabil tudi pri delu z orkestrom. Vsak odnos zahteva razumevanje, potrpežljivost, spoštovanje in veliko skupnega dela. Ta skupna pot mi je dala priložnost rasti kot glasbenik in kot človek. Brez tega orkestrskega okolja bi bil danes zagotovo drugačen. Če bi moral odgovoriti na vaše vprašanje: vse, kar ste našteli – in še marsikaj zraven.

Na začetku vaše poti je stal veliki Jože Privšek, ki vas je kot zelo mladega glasbenika povabil v orkester. Ko danes pomislite na tiste prve vaje in prve koncerte, kaj bi rekli tistemu mlademu pozavnistu, ki je šele stopal na veliki oder?

Ko sem se prvič pridružil orkestru pod taktirko Jožeta Privška, se mi je zdelo, kot da sanjam. Igrati v tako kakovostnem orkestru, še posebno pod vodstvom takšne glasbene avtoritete, je bilo nekaj, o čemer sem sanjal že kot otrok. Pri Privšku me je najbolj navdušila njegova brezpogojna zavezanost glasbi, kjer je umetniški izraz vedno na prvem mestu. To sem poskušal ponotranjiti in to je moj moto še danes. Izjemno lepe spomine imam tudi na najina skupna gostovanja po različnih evropskih državah z orkestri, ki so jih sestavljali vrhunski glasbeniki iz evropskih RTV-centrov. Privšek me je pogosto povabil zraven in za mladega pozavnista je bilo to velika čast in spodbuda.

Vaša glasbena pot se je začela v Ormožu, v družini, kjer je glasba skorajda krožila po zraku. Kako zelo vas je zaznamovala očetova dirigentska palica, ste kot otrok sploh imeli možnost pobegniti od glasbe ali je bila preprosto naravni element vašega sveta, kot voda za ribo?

Vsi otroci smo že zelo zgodaj igrali v Ormoškem pihalnem orkestru, ki ga je vodil oče. Glasba je bila naravni del našega odraščanja. Ob njej smo rasli, se družili z vrstniki in tudi starejšimi ljubitelji glasbe. Ta skupnost, ki jo ustvarja muziciranje, je bila nekaj posebnega. To so bila res srečna otroška leta.

Koncert bo tudi srečanje generacij. FOTO: Leon Vidic

Veliko slovenskih glasbenikov pripoveduje, da jih je študij na Berklee College of Music zaznamoval skoraj kot kulturni šok. Kaj je vas tam najbolj presenetilo, glasbena svoboda, brutalna konkurenca ali spoznanje, kako neskončno velik je svet glasbe?

Najbolj me je prevzela svoboda. V Jugoslaviji smo odraščali v socializmu, kjer je bilo življenje precej bolj strukturirano. Jazz in improvizacija pa pomenita izjemno svobodo izražanja. Že kot otrok sem občudoval jazzovske mojstre, vendar do njihove glasbe takrat ni bilo vedno lahko priti. Spomnim se, da sem kot srednješolec na turneji na Dunaju zamudil dve uri, ker sem v prodajalni plošč dobesedno obtičal med jazzovskimi LP – takšna ponudba je bila zame pravi kulturni šok. V Bostonu so bili študentje z vsega sveta. Igral sem v različnih zasedbah z izjemnimi glasbeniki, veliko smo se družili, predvsem pa sem ogromno vadil, ker me je vse to izjemno navdihovalo. Jazz me je naučil svobode, in prav ta svoboda me v glasbi še vedno najbolj navdihuje.

Ko ste pozneje prevzeli dirigentsko mesto v Big Band RTV Slovenija, ste se znašli v pomembni vlogi na mestu svojega predhodnika. Se spomnite trenutka, ko ste se prvič zavedeli: zdaj sem jaz tisti, ki vodi orkester?

To je bil velik preskok. Dolga leta sem sedel v orkestru, opazoval dirigenta in publiko, potem pa sem kar naenkrat stopil pred orkester, kjer so vsi glasbeniki gledali mene. Vodenje orkestra je posebna veščina, drugačna od igranja ali solističnega nastopanja. Potrebovali smo nekaj časa, da smo se navadili drug na drugega. Danes lahko rečem, da se odlično razumemo.

Kot aranžer imate izrazit občutek za orkestrsko dramaturgijo, vaše partiture pogosto zvenijo skoraj filmsko, kot glasbena pripoved. Ko sedete pred prazno partituro, kaj se rodi najprej: zvok ali zgodba?

Oboje hkrati. Ko se pojavi ideja, si že predstavljam orkester na odru, kako jo izvaja. Slišim barve instrumentov, dinamiko in razvoj glasbe. Zgodba pa glasbi daje smisel in vodi poslušalca, da jo lahko lažje začuti in podoživi.

Na koncertu ob vaši obletnici bodo nastopili tudi glasbeniki različnih generacij – med njimi saksofonist Jure Pukl, pevka Nina Strnad ter vaša sinova Kristijan in Žigan Krajnčan. Kakšen občutek je stati na odru, kjer se v enem večeru srečajo tako različni glasbeni svetovi in tudi vaša lastna družinska zgodba?

Glasba ne pozna meja. Improvizacija omogoča sodelovanje vseh generacij. Starejši glasbeniki prinašajo izkušnje, mlajši prinašajo sveže ideje. Ta pretok znanja in energije nas povezuje in osrečuje. Takšne izkušnje bi si želel videti tudi v širšem svetu, ne le v umetnosti. Vedno sem podpiral mlade glasbenike, hitro prepoznam talent in jih rad povabim k sodelovanju. Kristijana kot bobnarja zelo rad vidim v orkestru, ker prinese pravo energijo in zvok. Tudi orkester ga pogosto povabi k različnim projektom. Jure in Nina sta že uveljavljena solista na domači in mednarodni sceni, Žigan pa se je pred kratkim s svojim avtorskim koncertom pridružil orkestru in šele dobro vstopa na glasbeno sceno. Preostale goste sem povabil glede na program, ki ga bomo izvajali. Veseli me predvsem to, da bo koncert tudi srečanje generacij.

Zdi se, da vas nikoli ni zanimal samo en glasbeni jezik; jazz, orkestralna glasba, gledališče, film, otroške pesmi. Je to radovednost, ustvarjalni nemir ali preprosto nezmožnost, da bi ostali znotraj enega samega okvira?

Glasba je ogromna zakladnica. Ljudje se izražamo v glasbi na nešteto različnih načinov, zato bi bilo dolgočasno ostati pri enem samem glasbenem slogu. Kot aranžer pa moram slediti tudi novostim in jih prilagajati orkestru, da ostajamo v koraku s časom.

Zanimivo je, da ste ustvarili izjemno kompleksne jazz aranžmaje, hkrati pa tudi več kot 200 pesmi za otroke. Je težje napisati dobro otroško pesem ali dober jazzovski aranžma?

Vsak glasbeni slog ima svoje zakonitosti. Nekatere stvari so kompleksne, druge preproste, vendar končni rezultat vedno zahteva predanost, ustvarjalnost in stoodstotno angažiranost.

Dolgoletna sopotnica vašega ustvarjanja je bila tudi vaša žena Romana Krajnčan, s katero sta lani praznovala 40 let skupne poti. Če bi vajino partnerstvo opisali z glasbenim izrazom, bi bil duet, improvizacija ali morda dolga simfonija?

Z ženo sodelujeva že, odkar sva se spoznala – pri pesmih za otroke, šansonih, muzikalih. Romana je ljubljenka otrok že več generacij in zdi se, da bo tako še dolgo. Najino partnerstvo bi lahko opisal z glasbenim izrazom: variacije na temo ljubezni.

Veliko umetniških parov pravi, da je skupno ustvarjanje lahko tudi nevarno za zakon. Kako vama uspeva, da se glasba in življenje ne zapleteta preveč, ali pa je skrivnost prav v tem?

Najino glasbeno sodelovanje krepi najin odnos. Seveda tudi midva premagujeva izzive kot vsi pari. Veliko veselja in topline so v najin dom prinesle vnukinje.

Življenje z glasbo je bogatejše, je prepričan. FOTO: Leon Vidic

Vaša družina je danes skoraj mala umetniška skupnost: en sin je glasbenik, drugi plesalec in performer. Se vam zdi, da je umetnost pri vas doma bolj dediščina ali virus, ki se preprosto prenaša naprej?

Res je, brez glasbe ne znamo, vendar tudi ne bi hoteli. Življenje z glasbo je bogatejše in tega privilegija se zelo zavedamo. Glasba je pri nas preprosto življenjski utrip, ki se prenaša iz generacije v generacijo.

Glasba je pogosto tudi dialog med generacijami. Ko danes delate z mlajšimi glasbeniki, kaj vas pri njih najbolj navdihuje?

Njihov talent, pogum, sveža energija in drugačen pogled na tradicijo. To je dokaz, da glasba živi in se razvija naprej. Ob sodelovanju z mlajšimi glasba zame ostaja zanimiva in polna izzivov. Hkrati spoznavam njihov glasbeni svet in ga poskušam čim bolje razumeti.

Če bi morali izbrati en trenutek iz svoje kariere, ko ste začutili tisto redko, skoraj fizično radost ustvarjanja, trenutek, ko je vse kliknilo, kateri bi to bil?

Takšnih trenutkov je bilo veliko. Najbolj me veseli pripravljanje aranžmajev in orkestra na koncerte z našimi gosti, ko jim pomagamo uresničiti njihove glasbene sanje. Njihovo veselje potem delimo vsi skupaj – in to je neprecenljiv občutek.

V svetu, kjer se glasba pogosto meri v klikih in algoritmih, vi vztrajate pri orkestru, živem zvoku in počasnem procesu ustvarjanja. Se vam zdi, da je to danes skoraj uporniška drža?

Mislim, da je to nujna drža. Kaj nam sploh še ostane, če prenehamo biti kreativni in če prenehamo razmišljati? Umetna inteligenca lahko v glasbi doseže marsikaj, vendar fizični stik z instrumenti, kreativno ustvarjanje ter muziciranje s prijatelji in sodelavci omogočijo izkušnje, ki jih ne smemo izgubiti. To je nekaj, česar ne smemo vzeti prihodnjim generacijam. Mislim, da je to naša dolžnost.

Ko poslušate svoje stare posnetke ali aranžmaje, imate občutek, da poslušate istega človeka, ali se vam zdi, da vsakih deset let pravzaprav komponira nekdo drug?

Rad poslušam novo glasbo, ki nastaja danes, rad pa se tudi vračam k tisti, ki je nastala v preteklosti. Zanimivo je opazovati, kaj je prestalo preizkus časa in ostaja zanimivo za poslušanje ter kaj počasi tone v pozabo. Tudi glasba, ki smo jo ustvarili mi, je na tej preizkušnji časa in naslednje generacije bodo povedale, kakšno življenjsko dobo bo imela.

Koncert ob štiridesetletnici bo poklon vaši poti, a hkrati tudi pogled v prihodnost. Ali vas takšni mejniki bolj spominjajo na prehojeno pot ali vas predvsem spodbudijo k vprašanju: kaj še ni bilo napisano?

S koncertom v Linhartovi dvorani zaključujem 40 let dolgo obdobje sodelovanja z Big Bandom RTV Slovenija. Skupaj smo doživeli ogromno lepih trenutkov, pa tudi kakšne težje, kot je to običajno v življenju. V pokoj odhajam z občutkom, da smo ustvarili veliko dobre glasbe in da smo naši publiki dali vse, kar je bilo v naši moči. To bo zame zagotovo čustven trenutek, saj smo prehodili dolgo skupno pot. Ob tem se spominjam vseh članov orkestra, s katerimi sem igral in jih ni več med nami, gostujočih glasbenikov z vsega sveta, različnih projektov, snemanj … res ogromno spominov in glasbe. Za naprej še nimam povsem izdelanih načrtov. Vsekakor bo to velika sprememba, vendar se od glasbe in ustvarjanja ne poslavljam. Veselim se novih izkušenj, izzivov in življenja.

Kaj vas še vedno najbolj vznemiri tik pred koncertom po vseh teh letih na odru in za dirigentskim pultom?

Trenutek, ko po dolgi poti ustvarjanja, študija in skupnega oblikovanja glasbo končno predstavimo publiki. Takrat damo vsi od sebe največ. Ta posebni obred dajanja z odra in sprejemanja na strani publike je nekaj neponovljivega – in prav to bom verjetno najbolj pogrešal.

Umetniki pogosto pravijo, da jih glasba pravzaprav nikoli ne zapusti, da ves čas igra nekje v ozadju. Kako je pri vas: ali sploh obstaja dan brez glasbe?

Seveda ne.

Ko bo zadnji ton koncerta v Cankarjevem domu utihnil in se bo dvorana počasi izpraznila – kaj upate, da bodo ljudje odnesli s seboj s tega večera in iz vaše glasbe?

Upam, da bomo s koncerta odšli bolj povezani in bogatejši za čudovito skupno izkušnjo. Morda tudi z občutkom, kako lep je svet, ko smo odprti za duhovne dimenzije življenja – tiste, ki nas notranje bogatijo in nas učijo sobivanja.