Brez ljubezni ni zagona za raziskovanje

V svetu, kjer je vino pogosto zreducirano na etikete, točke in pravilne odgovore, Simona Česen vztraja pri nečem bistveno bolj krhkem: pri odnosu. Do vina, do znanja, do sebe. Njena drža ni glasna, njena pot ni spektakularna v klasičnem pomenu besede – a je prav zato opazna. Zbranost, s katero stopa skozi svet sommelierstva, ni poza, temveč posledica nenehnega poslušanja, dvoma in radovednosti. O vinu ne govori kot o prestižu, temveč kot o jeziku, ki zahteva pozornost in poštenost. Dobiva se v ljubljanskem vinskem baru Šuklje, kjer je zaposlena, in se najprej ozreva na trenutek v Novi Gorici, ko je stopila na oder kot najboljša sommelierka Slovenije. Spomin se začne zelo konkretno, skoraj filmsko. »Ko smo bili vsi trije na odru – Miralem Juzunović, Anže Repovž – in je bilo po razglasitvi tretjega mesta jasno, da ostajava samo še jaz in Miralem, sem bila v mislih vesela, če bi zmagal on. In ko je Valentin Bufolin razglasil, da sem zmagala, se mi je v glavi vse ustavilo. Nisem takoj popolnoma dojela. Ko pa je le bil tisti moment – ja, zmagala sem –, je bil v glavi moj krik: Jeeei.«​

Vino pogosto razumemo kot užitek, prestiž ali znanje, redkeje pa kot poklic z disciplino in odgovornostjo. Simona o poti v sommelierstvo ne govori kot o nenadni odločitvi, ampak kot o nečem, kar se še vedno dogaja. »Trenutka, ko bom dojela, da je to več kot ljubezen, še ni. Ker na koncu je najprej to ljubezen. Če te ni, potem ni več zagona za nadaljnje raziskovanje. In ko se ustaviš, začneš nazadovati.« Njena kariera temelji na znanju, tekmovalnosti in nenehnem preverjanju same sebe, a gonilo ni nikoli enoplastno. »Definitivno me vino veseli in navdušuje, ker je vedno nekaj novega, vedno je še opcija, da se kaj odkrije ali razišče. Istočasno pa je prisoten tudi notranji nemir, ki mi postavlja vprašanje: ali sem zmožna tega, ali znam dovolj.«

Kot prva ženska z državnim naslovom se zaveda simbolne teže, ki pride zraven, in je ne odriva. »Če bi rekla, da me ne gane, bi lagala. Seveda me. Želim dati pogum tudi drugim ženskam, da se upajo postaviti ob bok moškim kolegom. Ne da jih premagamo, ker to ni bitka ženska proti moškemu ali obratno. Je le dokaz, da ta svet ni rezerviran samo za moške. To dokazujejo tudi vse vinarke in vse druge sommelierke, naj omenim Nino Bratovž kot sommelierko leta po JRE za leto 2024 in Gault&Millau za leto 2025.«

Čeprav je danes pogosto v ospredju, sama sebe vidi drugje. »Raje sem nekje ob strani in stvari opazujem. Poslušam, premlevam, študiram, grizem. Ni mi najbolj domače, da me dajo v ospredje. Če pa že, potem nastopi moj alter ego.«

Tisoč vin, tisoč zgodbic

Njeno razumevanje vina se ne ustavi pri analizi, zanjo je vsako vino svoja zgodba, kar se pokaže tudi takrat, ko mi natoči dolenjsko penino Albiana. »Tisoč vin, tisoč zgodbic. Vsako vino ima svoj moment, da zasije, ampak ga moramo mi, sommelierji, razložiti, da gostje to zgodbo razumejo. Ne da iščejo šampanjske okuse v peninah iz Slovenije. Trudim se, da so moje razlage zmes analitičnega znanja in pripovedi o ljubezni vinarja do njegovega vina.«

Ko govori o alkoholu, romantična tančica hitro pade. »Profesionalnost mi velikokrat da pogled na vino zgolj kot na profesionalni produkt. Strogo poslovno, brez romantike. V glavi se odvrti 'full organoleptic description of wine'. Ni posedanja ob kaminu na snežen zimski dan.« Hkrati doda: »Trudim se, da je alkohol pri meni v mejah normale. Alkohol je v evropski kulturi prisoten skozi vso zgodovino. Je nekaj, kar združuje, razbija prepreke v glavi, spušča zavore. Zmernost je v redu. Vsega, kar je preveč, je žal preveč, in to velja tudi za alkohol.«

Na vprašanje, ali danes pijemo manj, a bolje, odgovarja brez enoznačnih sodb. »Odvisno od profila človeka. Če se želimo naučiti več o vinu, potem postopno pijemo manj, a bolj kakovostno. Če pa je alkohol pobeg od resničnosti, ostajajo isti vzorci. In to sta samo dve skrajnosti, vmes je še cela paleta barv.«

Simona Česen in Danica Lovenjak

Simona v javnosti deluje prizemljeno, dobro ve, kje je meja med profesionalno držo in zasebnostjo. »Mislim, da sem še vedno ista Simona. Nastop v finalu je bil moj alter ego, go with the flow, pojdi s tokom in ne razmišljaj. Ko Simona začne razmišljati, se običajno ne izteče najbolje,« se nasmehne. »Zasebnost poskušam pustiti ob strani. Sommelierstvo je moj poklic. Prepleta se z zasebnim življenjem, a delčke poskušam ohraniti zase.«

Ko razmišlja o prihajajočih mednarodnih tekmovanjih, jo povprašam, kaj jo bolj vznemirja: možnost uspeha ali tveganje, da se bo morala znova razgaliti pred stroko: »Možnost uspeha je vedno fajn, zato gremo na tekmovanje. Je pa tudi trema pred strokovnjaki, ki gledajo vsak tvoj korak. Je pritisk. Ampak korak za korakom. Prišli bomo tja,« se nasmeji. In kdaj si je nazadnje dovolila vino samo piti, brez analize? »Ne tako dolgo nazaj. Prava družba, dobra hrana, prijeten ambient. Potem je tudi vino čudovito.«

Ne cilj, ampak spremljevalec

V nadaljevanju preletiva leto 2025, ki zanjo ni bilo lahko, a je bilo učno. »Kljub zdravstvenim težavam in veliko neizpolnjenim željam v zasebnem življenju mi je pokazalo, da se trud na koncu splača. Kot se učim pri plezanju balvanov: velikokrat padeš dol, a ko ti uspe, je zadovoljstvo toliko večje. Ali pa moji sončni vzhodi v hribih, ko se čas ustavi in dojameš minljivost vsega. Moja bikovska trma je končno dokazala, da je vse možno, če se odločim.« Obstaja izkušnja, ki je presegla vse dosežke. »Dogodek, ki mi je odprl oči. Tisti, ko ugotoviš, da imamo dve življenji in da se drugo začne, ko dojameš, da imamo samo eno. Življenje je kratko, sladko in se lahko v sekundi razbije na milijon delčkov. Zato ga vzemi kot tako: kratko, sladko, neponovljivo.«

Če bi morala leto opisati z vinom, izbira ni naključna. »Rahlo reduktiven chardonnay iz Burgundije. Kristalne barve, sprva zaprt, a ko se odpre, pokaže vse svoje čare: mineralnost, svežino, dolg pookus.« Pri prihodnosti ostaja zvesta strukturi, a se uči popuščanja. »Brez planov ne funkcioniram. A se učim, da določene stvari pridejo, ko je čas. Učim se ravnovesja med strukturo in zaupanjem.«

Za konec leta bi bralkam in bralcem natočila poseben kozarec. »Moj najljubši šampanjec, Billecart-Salmon Cuvée Nicolas François 2002. Naj mehurčki pokažejo vse iskrice, ki nas čakajo v naslednjem letu. Naj telo vina zaokroži lepe trenutke, ki so nam namenjeni. In naj z vsakim požirkom ugotovimo, da ne obstajajo problemi, ampak le izzivi, ki jih zmoremo rešiti.« Ko se pogovor izteče in narediva še zadnji požirek penine, ostane občutek, da vino pri Simoni Česen nikoli ni cilj, temveč spremljevalec. Orodje, skozi katero se uči potrpežljivosti, sprejemanja in zavedanja, da se najpomembnejše stvari razkrijejo šele takrat, ko jim pustiš čas. Če je zadnja številka leta prostor za bilanco, potem je ta portret opomnik, da se resnične spremembe ne zgodijo v trenutku razglasitve, temveč v dolgih, tihih procesih pred in po njem. In da je včasih največja zmaga ostati zvest sebi, tudi ko se svet za hip ustavi in čaka, da spregovoriš.