Brezposelni Luis svetovni prvak

Te dni se na severu Španije nazdravlja. Ko postaneš svetovni prvak, se sicer nazdravlja po vsej državi, vendar bi si upali staviti, da so zdravice v mestu Haro tokrat nekaj posebnega. Po ulicah je steklo še več ponosa in vina iz slovite pokrajine Rioja kot 29. junija, ko je tam potekala tradicionalna vinska bitka. Haro zdaj slavi Luisa de la Fuenteja Castilla. Španski selektor je 21. junija med svetovnim prvenstvom praznoval 65. rojstni dan, manj kot mesec pozneje pa je reprezentanco popeljal do drugega naslova svetovnega prvaka. V nedeljo, ko je bila na sporedu zadnja tekma 23. svetovnega prvenstva med Španijo in Argentino, se je na mestnem stadionu zbralo okoli 5000 ljudi. Stadion od januarja 2023 nosi ime prav po de la Fuenteju. Lokalne oblasti so pripravile pravi nogometni praznik, pročelje mestne hiše pa je med prvenstvom krasil velik napis: »La Rioja con La Roja. ¡Aúpa Luis, Haro está contigo!« Torej: La Rioja z La Rojo. Dajmo, Luis, Haro je s teboj!

Transparent so za finale prenesli tudi na stadion. De la Fuente je globoko veren in predan Mariji iz Vege, zavetnici Hara. Njegov prijatelj Justo Montoya pred pomembnimi tekmami obišče baziliko, prižge sveče, moli ter selektorju pošlje posnetek. Gre za tradicijo, ki so ji ostali zvesti tudi med največjimi reprezentančnimi tekmovanji. Avgusta se bo vrnil domov. Tja, od koder je šel v svet.

Bertin sin

Luis se je v Haru rodil in odraščal kot eden od petih otrok. Njegov oče Alberto je bil pomorščak in je bil zaradi dela pogosto odsoten. Mati Berta Castillo je skrbela za družino in vodila trgovino. Še danes se rad skromno predstavi kot Bertin sin. Oče je sina, kadar je bil doma, vozil na tekme na sloviti San Mamés. De la Fuente se je zapisal nogometu, sprva kot član kluba Haro Deportivo. Leta 1977 ga je opazil legendarni nekdanji nogometaš Agustín Piru Gainza in ga priporočil Athleticu. Najprej je nastopal za rezervno moštvo Bilbao Athletic, za člane je debitiral 8. oktobra 1980, v španski La Ligi pa 8. marca 1981. Z Athleticom je dvakrat postal španski državni prvak, osvojil je tudi španski pokal in superpokal. Za baskovski klub je v devetih sezonah odigral 234 uradnih tekem. Julija 1987 je prestopil v Sevillo, ki je prav tako igrala med špansko elito. Leta 1991 se je za 20 milijonov pezet vrnil v Athletic, vendar je po prihodu trenerja Juppa Heynckesa leto pozneje dobival le malo priložnosti. Leta 1993 se je pridružil Alavésu, ki je takrat nastopal v tretjem kakovostnem razredu. Po eni sezoni je pri 33 letih končal igralsko kariero. Dres Španije je oblekel v kvalifikacijah za olimpijske igre leta 1988.

Petdesetletnik brez dela

Po koncu kariere je ostal v nogometu. Leta 1997 je v regionalni ligi vodil Portugalete, ostal je tri sezone. Nato je vodil Aurrero iz Vitorie, vendar so ga pred koncem sezone odpustili. Med letoma 2001 in 2005 je delal v mladinskem pogonu Seville, tam so bili tudi Sergio Ramos, Jesús Navas in pokojni Antonio Puerta. Zatem je v Athletic Bilbau vodil mladince. Julija 2011 je dobil priložnost pri Alavésu, ki je igral v Segundi División B. Luis je tam preživel dobre tri mesece. 16. oktobra 2011 so ga odpustili, ko je Alavés zasedal skromno 8. mesto na lestvici. De la Fuentejev nečak Luis je pozorno spremljal svojega soimenjaka tudi v času, ko je bil trener Alavésa. Ni mu bilo lahko, ko so navijači Alavesa zahtevali njegov odstop. »Najboljše šele prihaja. In res je prišlo,« se danes njegov nečak preroško spominja svojih besed tolažbe za Luisa tiste jeseni 2011.

»Želimo, da bi bila španska reprezentanca družina,« pravi Luis; to mu je uspelo. Foto: Reuters

De la Fuente se je vrnil k družini. Star je bil 50 let, imel je ženo in tri otroke, kako dalje, ni bilo jasno. Čeprav ni imel dela, ni sedel križem rok. Obdobje brezposelnosti je izkoristil za strokovno izpopolnjevanje. Preučeval je delo trenerja Marcela Bielse, obiskoval klube po vsej Španiji, spremljal treninge in izmenjeval znanje z drugimi trenerji. Učil se je angleščine, veliko bral, predvsem o starem Rimu, filozofiji in gladiatorjih. Skrbelo ga je le, da bi izpadel iz nogometnega kroga in postal neviden, zato je redno obiskoval tekme, predavanja in strokovna srečanja.

Novica v časopisu

Priložnost za nov začetek je prišla 2013., ko je španska zveza iskala selektorja reprezentance do 19 let. Ginés Meléndez, koordinator mladinskega pogona in direktor šole za trenerje, je položaj najprej ponudil nekdanjemu napadalcu Fernandu Morientesu, a ta je želel ostati v mladinskem pogonu Real Madrida. De la Fuente je novico o iskanju selektorja prebral v časopisu in se spomnil Iñakija Sáeza, prijatelja in nekdanjega soigralca iz Athletica. Prav Sáez je Meléndeza prepričal, naj se z de la Fuentejem osebno sreča in mu ponudi priložnost. Maja 2013 je tako postal trener v sistemu španskih mladinskih reprezentanc. Sprva je dobil le trimesečno pogodbo, takoj si je najel stanovanje v Madridu. Na prvi akciji ni bil uspešen, a je vztrajal. Dobil je novo priložnost in zaupanje upravičil.

»Ne verjamem v srečo pri delu in doseganju ciljev. Sreča je beseda, ki jo povprečni ljudje uporabljajo, da bi razvrednotili uspehe ljudi, ki dobro delajo,« je pozneje pojasnil svojo življenjsko filozofijo, ki mu je prinesla rezultate. Leta 2015 je postal evropski prvak do 19 let, leta 2018 je z reprezentanco do 18 let osvojil sredozemske igre, leto pozneje pa še evropsko prvenstvo do 21 let. Leta 2021 je na olimpijskih igrah v Tokiu osvojil srebrno medaljo. V tem obdobju je vodil številne poznejše nosilce članske reprezentance, med njimi Unaia Simóna, Mikela Merina, Mikela Oyarzabala, Danija Olma, Marca Cucurello in Martina Zubimendija. Člansko reprezentanco je prvič vodil junija 2021 na prijateljski tekmi proti Litvi. Ker je bila prva ekipa zaradi okužbe s koronavirusom v izolaciji, je nastopil z igralci reprezentance do 21 let in zmagal s 4: 0.

Z zgledom

Po svetovnem prvenstvu leta 2022 je pri 61 letih nasledil Luisa Enriqueja. Ostalo je zgodovina. S Španijo je osvojil ligo narodov leta 2023, evropsko prvenstvo leta 2024 in letošnje svetovno prvenstvo.

Španska nogometna zveza je z njim že januarja 2025 podaljšala pogodbo do konca evropskega prvenstva leta 2028. »Ne prodajam megle in ne govorim stvari, ki jih sam ne počnem. Igralci motivacijo črpajo iz mojega vsakodnevnega ravnanja. Voditi moraš z zgledom,« je pred finalom svetovnega prvenstva povedal za španski El País.

Pri 52 letih je sprejel službo v mladinskem nogometu, ki bi se marsikomu zdela korak nazaj. Pri 61 letih je dobil najvišjo službo v španskem nogometu, pri 63 letih je postal evropski, pri 65 pa svetovni prvak. To je Luis. Najboljše je res prišlo.