Čakalna doba do groba

»Vsi se strinjamo, da je enotni zdravstveni sistem pred razpadom,« je dejal Konrad Kuštrin, predsednik sindikata zdravnikov in zobozdravnikov Fides.

Se strinjam, da se bolj ne bi mogel. Žal. Javnega zobozdravstva in očesnih ambulant itak že skoraj več ne poznamo in kdo ve, če ne gredo tudi druge discipline tega belega športa počasi, a zanesljivo po tej poti na rdečo preprogo. Bogve, kaj bo na koncu ostalo po siromašenju in skubenju javnega zdravstva. Kaj bom za (dodatno) zdravstveno zavarovanja sploh še dobil? Merjenje krvnega tlaka v avli zdravstvenega doma? Merjenje vročine pred vstopom v bolnišnico? Določanje telesne teže in višine v lekarni? Za vse ostalo – tak je trend, če me občutek ne vara – pa se bom lahko obrisal pod nosom. Za doooolgo časa. Razen, seveda, če ne bom plačal ali če se ne bom še posebej zavaroval pri zavarovalnicah. Ki že imajo lastne medicinske centre in snujejo še nove. Če imaš dobro zavarovalno polico, lahkotno preskakuješ čakalne vrste, imaš pravico do drugega mnenja in najboljših specialistov.

Naša bralka, redna plačnica zdravstvenega zavarovanja, nam je zaupala prav neverjetno izkušnjo. Potem ko sta osebna zdravnica in ortoped presodila, da stanje njenih ven na nogah zahteva ultrazvok z napotnico hitro, je od klinike, kjer se je naročila, dobila datum pregleda. Ni mogla verjeti in vi tudi ne boste: čez 7 let. Novembra 2029. Čakalna doba: 2651 dni, so izračunali na kliniki, še prej pa napotnico iz hitre spremenili v redno. In seveda niso pozabili opozoriti pacientke, da jo bodo prenaročili, ako bo na zmenek čez sedem let zamudila več kot 10 minut. In ne, niso se zmotili: kar so zapisali in poslali, so pacientki, ki kar ni mogla verjeti, da je vse to res, potrdili, ko jih je poklicala po telefonu. Naša bralka je sicer norost zatrla v kali s samoplačniškim pregledom, se pa sprašuje, ali bi morebitna zamuda pomenila nov sedemletni čakalni ciklus, pardon, cirkus.

Grozljive, nore čakalne vrste na eni strani, na drugi pa kaj? Najbrž na prvem mestu predvsem velika želja po zaslužku in šele potem etika, zdravniki brez meja, Hipokrati itd. Kar je seveda razumljivo, kajti ko si enkrat na trgu, se pač raztrgaš, da obstaneš, preživiš, rasteš in uživaš. In zato se bojim: če nam bo – pa upam, da ne bo – poleg podhranjenega, zaostalega in prepočasnega javnega zdravstva na voljo samo še sodoben, hiter, visokorazvit, a samoplačniški sistem, bo ta hlepel po čim več. V tem sistemu čakalnih dob seveda ne bo. Vse bo takoj in zdaj. Napotnice redno tam ne bodo poznali, samo še hitro, ekspresno, nujno. Še preveč bo vsega, k dohtarju nas bodo silili za vsako figo. Za vsako ceno.