Čas določa rastlina, ne človek

Brin,« brez razmišljanja odgovorita primorsko-gorenjska zakonca Sonja Kocjančič Posedi in Urban Posedi, ko ju vprašamo, katera rastlina bi v enem stavku povedala njuno zgodbo. »Brin je najina številka ena, z njim se je vse začelo in je za naju več kot rastlina. Je simbol Istre, vztrajnosti in najinega dela. Raste v težkih razmerah, na soncu, v suhi in kamniti zemlji, pa vendar vztraja in daje nekaj posebnega.« Prav ta trdoživa zimzelena grmovnica, ki v istrski kamniti zemlji kljubuje suši in burji, je najboljša prispodoba za vse, kar sta Sonja in Urban ustvarila na petih hektarjih zemlje v Trseku nad Marezigami v zaledju Kopra. Kmetija, učna pot, z zlatom nagrajena žganjekuha in še veliko več: edinstvena zgodba, s katero sta Zeliščni raj slovenske Istre vpisala na zemljevid zelišč.

Pisalo se je leto 2015, ko sta Sonja in Urban, ki je opustil tapetništvo v Žireh in se z njo preselil na Primorsko, opravila nacionalno poklicno kvalifikacijo za zeliščarja. »Zanimivo je, da takrat sploh nisva vedela, zakaj sva se odločila za to,« priznavata danes. Iz radovednosti se je počasi izcimila želja, da bi rastline ne le poznala, temveč jih tudi sama gojila, predelovala in znanje nekoč predajala naprej. Ker je Sonja iz Trseka, je bila odločitev, kje bosta gradila svojo prihodnost, na dlani. Leta 2018 je postala mlada prevzemnica kmetije Kocjančič. »Skozi leta sva postopoma dokupovala zemljo, jo urejala in ji dodajala vsebine. Danes je najino posestvo rezultat dolgoletnega skupnega dela,« pravita. Meri približno pet hektarjev, v kar je vključena tudi zemlja, ki so jima jo lastniki iz Avstralije pisno zaupali v obdelovanje. »Ker danes beseda sama po sebi pogosto ni več dovolj, sva takšne dogovore uredila tudi pisno. Za naju je pomembno, da so stvari jasne in urejene,« pravita.

Istra jima daje veliko sonca, sušna poletja, burjo in posebno mikroklimo – Trsek pa jima je dal, kot pravita, »možnost, da sva iz zemlje ustvarila svojo zgodbo«.

Znanje sta si prigarala sama. »Kvalifikacija nama je dala pomembno osnovo, potem pa se pravo učenje pravzaprav nikoli ni končalo,« pojasnjujeta. In dodajata, da najboljši učitelj ni knjiga, temveč narava sama: »Lahko prebereš veliko knjig, potem pa pride suša, vročina, burja, drugačna zima ali pa rastlina preprosto ne uspeva tako, kot si pričakoval. Takrat se začne pravo učenje.« Na njuno učno pot prihajajo tudi tujci, ki iščejo primere dobre prakse. Rada se odzoveta povabilom na predavanja – nazadnje sta svoje znanje delila na zdravstveni šoli. »Skozi najino poslanstvo sva postala neke vrste učitelja. Verjameva, da ima znanje največjo vrednost takrat, ko ga deliš.«

Ne po modnih smernicah

Poleg rastlin, kot so brin, smilj, sivka, lovor, rožmarin, žajbelj, meta, rman in šentjanževka, na posestvu raste tudi približno 300 oljk 13 različnih sort, visokodebelne viljamovke, slive, češnje, jablane, mandlji, pistacije in drugo rastlinje. K temu je treba dodati še 1200 trt refoška, malvazije in muškata, letos požetih približno 400 kilogramov pšenice ter izkopanih 150 kilogramov česna. A količina za Sonjo in Urbana nikoli ni bila bistvo. »Pomembno nama je, da rastlino poznava, da jo pridelava sama in da jo lahko kakovostno predelava,« poudarjata.

Odločitev, kaj bosta gojila, ni prepuščena naključju ali modnim muham. »Najprej gledava, ali rastlina spada v naše okolje. Potem naju zanimajo njena uporabnost, kakovost in možnost, da jo lahko sama pridelava in predelava,« pojasnjujeta postopek. Nato dodata še vrednostno merilo: »Ne želiva saditi nečesa samo zato, ker je trenutno moderno. Pomembno nama je, da rastlino razumeva in da lahko za izdelek, ki iz nje nastane, stojiva s svojim imenom.«

Zahtevnost pa ni odvisna le od vzgoje, temveč predvsem od tega, ali ujameta pravi trenutek. »Vsaka rastlina ima svoje posebnosti. Nekatere so zahtevne pri vzgoji, druge pri času obiranja in predelavi. Pri zeliščih moraš predvsem zadeti pravi trenutek,« pravita in dodajata: »Ne moreš vedno reči, da boš rastlino pobral takrat, ko imaš čas. Rastlina ima svoj čas. Če ga zamudiš, lahko izgubiš del kakovosti in lastnosti, zaradi katerih si jo sploh želel predelati.«

Njuno delo se je zaradi podnebnih sprememb zelo spremenilo. »Poletja so vse bolj zahtevna, sušna obdobja so daljša, temperature višje, rastline se odzivajo drugače kot nekoč. Več je opazovanja, prilagajanja in skrbi za vodo. Tudi čas cvetenja, rasti in obiranja se lahko spremeni. Pri delu z rastlinami moraš bolj kot kdaj prej poslušati naravo in se prilagajati njenemu ritmu.«

Odgovorna raba

V času, ko zeliščem nekateri pripisujejo skoraj čudežne učinke, Sonja in Urban ubirata razumno pot. »Rastline spoštujeva, vendar gledava nanje zelo odgovorno in prizemljeno,« pravita in dodajata pomembno opozorilo: »Naravno ne pomeni avtomatično neškodljivo. Pomembni so rastlina, količina, način uporabe in človek, ki jo uporablja. Vedno poudariva, da zeliščni pripravek ni nadomestilo za zdravnika ali predpisano zdravljenje. Najina naloga je predstaviti rastlino, njeno tradicionalno uporabo in naš način dela. Ne želiva postavljati diagnoz ali obljubljati zdravljenja,« sta jasna.

Na vprašanje o največji zmoti glede zeliščarstva odgovarjata: »Ena največjih zmot je, da je vse, kar je naravno, neškodljivo. Tudi rastline vsebujejo močne učinkovine in jih je treba poznati ter uporabljati odgovorno.« Druga zmota pa je podcenjevanje dela, ki stoji za vsakim izdelkom: »Ljudje vidijo lepo rastlino, ne vidijo pa vsega dela, znanja, časa in natančnosti, ki so potrebni, da iz nje nastane kakovosten izdelek.« Katera rastlina je po njunem mnenju neupravičeno spregledana? »Lovor. V Istri ga imamo skoraj pred nosom in ga pogosto dojemamo samo kot začimbo. V resnici je zelo zanimiva rastlina in ima širšo uporabnost, kot se ji jo običajno pripisuje,« pravita.

Od zemlje do stekleničke

Ko stopiš na posestvo, te pozdravi idilična podoba kmetije. A za tem stojijo zgodnje vstajanje, delo v vročini, plevel, suša, zalivanje, obiranje, sušenje, čiščenje, predelava, pakiranje, administracija in vse drugo, kar se skriva za končnim izdelkom. »Ljudje od zunaj včasih vidijo lepo posestvo, izdelke in obiskovalce ter dobijo občutek, da se tukaj cedita samo med in mleko. Ni tako. Tudi pri nama so preizkušnje, samo da jih ne nosiva na ogled,« sta odkrita. »Ne hodiva v službo nekam drugam, ker je to najina služba oziroma najino življenje. Od tega živiva in vse, kar počneva, je medsebojno povezano,« poudarjata. Prav vse postorita sama, ker želita imeti nadzor nad kakovostjo ter poznati vsak korak nastanka izdelka. »Delo imava razdeljeno tako, da vsak ve, kaj mora narediti. Znanje imava enako, ker si vse deliva. Vsak mora poznati celotno zgodbo in ne samo svojega dela. Zato je vseeno, ali vprašanje postavite Sonji ali Urbanu – odgovor bo vedno isti. To je najina skupna zgodba.«

Zakaj rastlin ne prodajata kot surovino? »Če prodaš surovino, se tvoja pot tam konča. Midva pa želiva poznati celotno pot – od zemlje in rastline do končnega izdelka.« Le tako lahko izdelek nosi pečat njunega kraja in znanja. »Ko rastlino požanjeva, se delo šele zares začne. Pomembno je, da jo čim manj poškodujeva in da jo čim prej pravilno obdelava. Odvisno od rastline jo sušiva, destilirava ali drugače predelava,« opisujeta.

Iz zelišč nastajajo hidrolati, macerati, eterična olja, sirupi in mazila, iz sadja pa likerji in žgane pijače – tudi najbolj prepoznaven izdelek, Istrski brinjevec, ki je prejel številne nagrade. Poleg lastnih izdelkov ponujata tudi storitve parne destilacije.

Na policah in ob obisku posestva je mogoče kupiti likerje, žgane pijače, Istrski brinjevec, hidrolate, macerate, eterična olja, sirupe, mazila, oljčno olje in med, izdelke pa dopolnjujeta tudi doživetji – ogled učne poti in storitev parne destilacije. Med izdelki posebno prepoznavnost uživa prav njun brinjevec, ki je, kot pravita, nastal iz njune dolgoletne povezanosti z brinom. Priljubljeni so tudi izdelki, ki jih drugje ne najdeš, povezani z njunim krajem in lastno pridelavo.

Unikatni čebelnjak

Eden zanimivih delov posestva je energijski labirint, del zeliščno-energijsko-čebelarske učne poti. Slednja povezuje rastline, človeka, čebele, prostor in izkušnje. Ideja zanj se je porodila, ko sta ugotovila, da imata preveč znanja in izkušenj, da bi jih obdržala zase. »Zato sva ustvarila prostor, kjer obiskovalec ne bo samo gledal rastlin, ampak bo lahko tudi nekaj doživel in se naučil,« pojasnjujeta. Kaj bo v labirintu doživel, je odvisno od posameznika. »Nekdo bo hodil v tišini, nekdo bo razmišljal, nekdo bo samo užival v prostoru. Pomembno nama je, da za nekaj časa odloži vsakodnevno hitenje.« Enako velja za simboliko energijskih krogov: »Šest krogov ima svojo simboliko in predstavlja posamezne korake oziroma ravni na poti skozi labirint. Pomemben je tudi sam proces hoje proti sredini in nato nazaj,« dodajata. »Nekateri pravijo, da so se umirili, drugi, da so se prvič po dolgem času zares ustavili. Posebno veliko nama pomeni, ko človek ne odide samo z izdelkom, ampak z novim znanjem ali zamislijo.« Na obisk prihajajo tudi tujci, ki si želijo ogledati primer dobre prakse. »Tako je učna pot postala tudi prostor izmenjave znanja.«

Raj ne bi bil popoln brez sedmih krškopoljskih prašičev, avtohtone slovenske pasme, in 23 čebeljih panjev v unikatnem čebelnjaku kažunu. Čebele so bile, kot sta povedala, zelo naraven del njune zgodbe, saj so tesno povezane z rastlinami in celotnim ekosistemom. Prav tako so pomembni prašiči: »Tudi oni so del najine želje, da obiskovalcu pokaževa pravo kmetijo – ne samo zeliščnega vrta, ampak prostor, kjer so skupaj rastline, živali, človek in tradicija.« Veliko jima pomeni ohranjanje avtohtonih slovenskih pasem ter povezovanje starega znanja z današnjim načinom življenja.

Zanima nas, kaj je večji izziv: pridelati zelišče ali ga prodati. Gre za dve plati istega kovanca, pravita. »Kakovostno rastlino je težko pridelati, še težje je ljudem razložiti, zakaj ima izdelek, narejen v majhnih serijah in z veliko ročnega dela, svojo vrednost.« A ugotovila sta, da izdelek sam ni dovolj: »Pomembno je tudi znanje, ki stoji za njim. Zato ljudem omogočava, da pridejo, pogledajo, vprašajo in se nekaj naučijo. Da odidejo z izkušnjo, znanjem in morda tudi z novo idejo.«