Pred dobrim mesecem so v Gizi, predmestju egiptovske prestolnice Kairo, le kakšna dva kilometra od znamenitega območja starodavnih egipčanskih piramid, slovesno odprli Veliki egipčanski muzej (GEM). Gre za največji muzej na svetu, v katerem so artefakti samo ene človeške civilizacije. Zgrajen je na več kot pol milijona kvadratnih metrih uporabne površine, od tega je kar 81.000 kvadratnih metrov muzejskih prostorov. Gradnja se je vlekla več kot 20 let – leta 2002 je takratni predsednik Hosni Mubarak položil temeljni kamen – in je stala več kot 1,2 milijarde evrov. Muzej hrani veličastno zbirko staroegipčanske civilizacije: razstavljenih je več kot 100.000 artefaktov, več kot 20.000 prvič. Na ogled je tudi celotna zbirka faraona Tutankamona, ki obsega skoraj 6000 kosov.
Zlato posmrtno masko faraona Tutankamona je mogoče videti v Velikem egipčanskem muzeju v Gizi. Foto: REUTERS
Veliki egipčanski muzej pripoveduje zgodbo o več 7000 let stari zgodovini Egipta. Razstavljeni so vsi najbolj znani kosi faraonov Tutankamona, Kufuja, Ehnatona, Ramzesa itd. Med njimi pa ni enega najbolj znanih kipov iz starega Egipta, doprsnega kipa kraljice Nefretete, egipčanske vladarice z visokim labodjim vratom in modro krono na glavi. Ta več kot 3400 let star kip je že več kot 100 let v lasti Fundacije pruske kulturne dediščine in je od leta 2009 razstavljen v Novem muzeju (Neues Musemum) v Berlinu.
1,2 milijarde evrov je stala gradnja Velikega egipčanskega muzeja.
100.000 razstavnih eksponatov je razstavljenih v GEM.
1912. so odkrili kip kraljice Nefretete.
Zdaj, ob odprtju največjega svetovnega muzeja, posvečenega kulturi in družbi starega Egipta, je v Egiptu slišati zelo glasne zahteve, naj Nemci vrnejo kraljico, kamor spada, nazaj domov. Kajti kot so v času odprtja muzeja poudarjali mnogi Egipčani, od diplomatov do arheologov, igralcev in aktivistov: novi muzej je zagotovilo, da bo za zgodovinsko dediščino starega Egipta zdaj dobro preskrbljeno. Zato ni več na mestu izgovor iz časov kolonializma, češ da bodo arheološke najdbe bolje vzdrževane v evropskih muzejih.
Veliki egipčanski muzej v Gizi so gradili več kot dvajset let. FOTO: Mohamed Abd El Ghany/Reuters
120.000 podpisov
Mnogi mladi egipčanski izobraženci, ki jih v čedalje večjem številu zanima davna zgodovina njihove dežele, podpirajo zamisel o vrnitvi staroegipčanskih artefaktov iz evropskih muzejev v Egipt. Še posebno kipa kraljice Nefretete. Ta je namreč za mnoge simbol ukradene zgodovine, nacionalne identitete in kulturne dediščine. »Imeli ste je dovolj dolgo, zdaj je čas, da se kraljica vrne,« je pred časom za nemški Spiegel dejala mlada umetnostna zgodovinarka Nagva Taimour, ki je med pobudniki peticije, ki zahteva od egiptovske vlade, naj uradno terja vrnitev kraljice Nefretete v Kairo.
Evropejci so največji lopovi na svetu.
Peticijo je podpisalo že več kot 120.000 ljudi. Za skupino aktivistov, ki zbirajo podpise, stoji Zahi Havas, najbolj znan in najbolj kontroverzen egipčanski arheolog, nekdanji minister za kulturno dediščino. Mnogi v Egiptu ga ne marajo – očitajo mu, da je bil preveč povezan z oblastjo nekdanjega avtokratskega predsednika Mubaraka, da je preveč zapravljal javni denar, imun da ni bil niti proti korupciji. A prav Havas je zaslužen, da je Egipt dobil nazaj vrsto arheoloških najdb. Leta 2009 je denimo pariški Louvre vrnil starodavne egipčanske freske, ki so jih leta 1980 ukradli v bližini Luksorja. Poleg zahteve za vrnitev kraljice Nefretete je Havas 2003. sprožil kampanjo za vrnitev znamenitega kamna iz Rosette, ki je raziskovalcem omogočil razvozlavanje hieroglifov. Na skali je vklesano enako besedilo v hieroglifih, egipčanski demotski pisavi in stari grščini. Kamen je francoska vojska odkrila leta 1799 v bližini pristaniškega mesta Rašid (Rosetta) v zahodnem delu Nila, dve leti pozneje pa so ga zasegli Britanci in je v Britanskem muzeju v Londonu.
Veliki egipčanski muzej v Gizi so gradili več kot dvajset let. Muzej in piramide bo povezoval most. FOTO: Amr Abdallah Dalsh/Reuters
Kraljica Nefretete je z možem, faraonom Ehnatonom, vladala v 14. stoletju pred našim štetjem. Slovela ni samo po svoji lepoti, temveč tudi vplivu, ki ga je imela na tedanjo družbo. Kraljica in faraon sta prekinila tisočletja star sistem politeističnega verovanja v Egiptu in vpeljala atonizem, prvo, zelo zgodnjo obliko monoteizma, verovanja v samo eno božanstvo. A njena sedanja slava in priljubljenost se začenja leta 1912, ko so njen doprsni kip odkrili na arheološkem najdišču Tell el-Amarna, kakšnih 300 kilometrov južno od Kaira. Izkopavanja je takrat izvajala Nemška orientalska družba pod vodstvom arheologa Ludwiga Borchardta. Kraljičin kip je potem pripadel Jamesu Simonu, ki je bil glavni mecen in finančni podpornik izkopavanja. Razstavil jo je v svoji vili ob berlinski ulici Tiergarten. Leta 1920 jo je doniral berlinskemu muzeju in je od 1924. na ogled javnosti.
Skrit v zaboju
Egipčani vse od sredine 30. let zahtevajo od Nemcev, da jim vrnejo doprsni kip, trdijo, da je bil ukraden. Kot trdi Havas, naj bi leta 1911, ko je egiptovski urad za starine podpisal dogovor z nemškim financerjem arheoloških izkopavanj v Tell-el Amarni Simonom, v sporazumu jasno določili, da vse najdbe izjemne vrednosti – in to omenjeni kip vsekakor je – ostanejo v Egiptu. »Ludwig Borchardt je goljufal pri vrsti najdb. Evropejci so največji lopovi na svetu,« je bil v pogovoru za Spiegel oster Havas.
Na ogled je tudi zlata krsta Tutankamona. FOTO: Mohamed Abd El Ghany/Reuters
Seveda so v Berlinu drugačnega mnenja. V fundaciji pruske kulturne dediščine pravijo, da je najdba legalna, dobro dokumentirana, obstajajo tudi fotografije in na njih je mogoče videti takratne egiptovske uradnike. Vendar se tudi v Nemčiji porajajo dvomi o popolni zakonitosti početja Borchardta in Simona. Kot domneva zgodovinar Sebastian Conrad, je možno, da so kip skrili v zaboj in so egipčanskim uradnikom pokazali le fotografije najdb, poleg tega je sumljivo, da so ga skrivali pred očmi javnosti več kot deset let – najbrž so se bali, da bi ga Egipčani zahtevali nazaj.
Kakor koli že, v Berlinu se ne bodo zlahka odrekli kipu, ki ima za Neues Museum podoben pomen, kot ga ima da Vincijeva Mona Liza za pariški Louvre, saj je magnet za obiskovalce.
Obiskovalci si lahko ogledajo artefakte iz zbirke Tutankamona. FOTO: Mohamed Abd El Ghany/Reuters
Evropski muzeji se bojijo, da bi vrnitev kraljičinega kipa domov imela učinek domin in bi lahko ostali brez nekaterih zelo vrednih eksponatov, če bi se val vračanja ukradenih umetnin nadaljeval. Nemci so pred tremi leti Nigeriji vrnili znamenite kipe iz Benina, leta 2011 pa Turčiji sfingo iz Boğazkale.
Egiptomanija
Ko so leta 1924 prvič razstavili kip kraljice Nefretete v berlinskem muzeju, je bila to prvovrstna senzacija, kajti v Evropi je po prvi svetovni vojni vladala egiptomanija. Dve leti prej so Angleži odkrili grob faraona Tutankamona in postavitev kraljice Nefretete v Berlinu je bil nemški odgovor na takratno arheološko rivalstvo.
Na vhodu v muzej stoji kip Ramzesa II. FOTO: Mohamed Abd El Ghany/Reuters
