Čas za premik

Vsako leto marca poslušamo isto zgodbo: »Pomlad me daje.« Zjutraj komaj odpremo oči, popoldne bi zaspali nad tipkovnico, zvečer pa – ironično – ne moremo zaspati. Krivo je vreme, cvetni prah, sprememba časa, Merkur v retrogradnem gibanju … Ampak bodimo iskreni – smo res tako nedolžni?

Pozimi skoraj neopazno upočasnimo. Manj hodimo, več sedimo, vikendi so krajši, kavč udobnejši kot običajno. Telo ni neumno – prilagodi se. Malo zmanjša obrate, srce dela bolj varčno, mišice dobijo manj dela, presnova postane nekoliko počasnejša. Nič dramatičnega. Dokler ne pride marec. Nenadoma je več svetlobe, dnevi so daljši, zrak diši po novi sezoni. Možgani dobijo signal: čas je za akcijo. Hormoni se začnejo prebujati – manj melatonina (hormona spanja), več serotonina (hormona dobrega počutja). Teoretično bi morali kar pokati od energije. V praksi pa se pogosto zgodi obratno. Glava bi šla na sprehod, telo pa bi še malo ležalo.

Glava bi šla na sprehod, telo pa bi še malo ležalo. Foto: Getty Images

To ni skrivnostna spomladanska bolezen. To je preprosta fiziologija. Če smo tri ali štiri mesece živeli bolj umirjeno, telo potrebuje nekaj časa, da preklopi nazaj.

Dobra novica? Ne potrebujemo drastičnih ukrepov. Ni treba takoj na maraton ali v ekstremno dieto. Dovolj je 20–30 minut zmerne hoje na dan. Ne kot kazen, ampak kot rutina. Po nekaj dneh se prekrvitev izboljša, spanec postane globlji, energija se začne vračati.

In še ena podrobnost, ki jo radi spregledamo: voda. Spomladi pijemo premalo, ker ni vroče. Blaga dehidracija pa pomeni ravno to, kar čutimo – utrujenost in meglo v glavi.

Pomlad ni sovražnik. Je ogledalo naših zimskih navad. In hkrati idealna priložnost, da se začnemo premikati – počasi, a vztrajno.