Le redki bi iz tako neobetavnega začetka življenja znali ustvariti tako navdihujočo zgodbo o uspehu, kot jo je Darko Đurić. Rojen brez leve roke in brez obeh nog je, potem ko so ga biološki starši po rojstvu zapustili, svoj dom našel v rejniški družini v Podbrezjah pri Naklem in nato iz igrivega in trmastega dečka, ki ga je najbolj gnalo prav to, da mu je kdo rekel, da česa ne zmore, zrasel v vrhunskega športnika. Bil je evropski in dvakratni svetovni prvak in dosegel štiri svetovne rekorde v plavanju. Bazene in plavanje so po končani karieri športnika zamenjali odri, od koder kot motivacijski govorec nagovarja in navdihuje otroke, mladino in odrasle, svoje življenje pa je nedavno iskreno in brez zadrege opisal tudi v knjigi Plosk ene roke. Če je kot športnik nekoč videl predvsem cilj, danes – tudi pod vplivom modrosti Nejca Zaplotnika – misli, da je bolj pomembna pot. Darko Đurić zato skozi svoje zapisane ali pa izrečene zgodbe poskuša opolnomočiti svoje poslušalce in bralce, da vsakdo lahko poišče dobro pot in v sebi poišče zmagovalca, le dovoliti mu mora, da pride na plan.
Ste upokojeni vrhunski športnik, danes blestite kot motivacijski govorec, nedavno ste izdali še knjigo Plosk ene roke. Za mnoge ste simbol vztrajnosti. Kdo je bil vaš navdih?
V različnih obdobjih so bili različni navdihi in različne motivacije. Velikokrat so bili to ljudje iz moje bližine, najprej domači, potem v športu trenerji in drugi uspešni športniki. Velik zgled mi je bil recimo Dejan Fabčič, nekdanji paraplavalec, danes tudi lokostrelec. Tudi v podjetništvu in govorništvu imam svoje vzornike, ki jim poskušam slediti in se ob njih izboljševati.
Kaj kot motivator sporočate ljudem in katera vaša lastnost je bila ključna za vaš uspeh, v športu in v poslu?
Predvsem sporočam, da vedno obstajajo rešitve. In da je treba za iskanje rešitev prevzeti odgovornost ter biti iskren do sebe in do drugih. Predvsem pa je pomembno, da vztrajaš na novi poti in ne obupaš že na začetku. Sporočam tudi, da je humor zelo pomemben, da zelo pomaga in odpre pot marsikateri rešitvi, poleg tega olajša marsikatero napeto situacijo.
Kljub vsemu poskušam početi čim več stvari, hkrati pa se zavedam, da mi ni treba početi vsega. Tisto, kar delam, naj bo dovolj.
Na družbenih omrežjih se pogosto šalite iz sebe. Na primer, na svojem profilu ste nedavno objavili, da so vas obtožili, da ste skrajni desničar. Ali da, ko vam zaškriplje v kolenu, lahko uporabite WD 40 … Humor je verjetno boljša rešitev, kot da bi jamrali.
Ja, seveda, humor mi je vedno pomagal, da sem kakšno težjo situacijo videl lažjo, na zabaven način. Meni se je zagotovo lažje hecati kot jamrati. Ko jamraš, se osredotočaš na negativno in vse skupaj vidiš še bolj črno. S šalo pa pogledaš zadevo z drugega zornega kota in včasih se celo pokaže kakšna nenadejana rešitev.
Verjetno se vam v vsakdanjem življenju dogajajo tudi nerodne situacije. Se pri stikih z ljudmi kdaj pojavi kaka zadrega?
Seveda, velikokrat! Na primer, moje proteze so povezane z vakuumom in včasih, ko vstanem, spuščajo zvoke, podobne … no, ja, spuščanju vetrov. V takšni situaciji je prav zabavno, ko noge začnejo spuščati svoje zvoke, jaz pa moram ljudem dopovedovati, da ni to, kar mislijo. Tudi druge prigode so pogoste. Ljudje me sprašujejo vse mogoče, na primer, ali me zebe v noge ali kje imam drugo palico, in to mislijo resno, zato jim je potem nerodno. V takšni situaciji poskušam sprostiti vzdušje, da se potem ne sekirajo zaradi tega in se vsi počutimo dobro.
Zaveda se, da je vsak korak, tudi neuspešen, morda kakšna zavrnitev, ki jo dobi, del procesa, del življenjske šole. FOTO: Arne Hodalič in Katja Bidovec
Na odru vas vidimo polnega energije. Kaj pa ko ta upade?
Seveda tudi meni kdaj zmanjka energije in volje. Včasih si pač samo dovolim biti slabe volje, razočaran ali žalosten. To je normalno, ljudje nismo stroji in prav je, da si dovolimo kdaj biti ranljivi. Predvsem pa vedno iščem način, kako se čim prej izkopati iz tega, kako se čim prej spraviti nazaj in biti čim bolj učinkovit. Rad veliko berem, pišem in gledam filme, ali pa grem s prijatelji na kavo ali koncert. Pomembno je, da se umirim od vseh šumov delovnega dne in se tako pripravim na nove izzive.
Ves čas s svojim zgledom kažete, da za vas ni ovir. Kaj pa je za vas kljub vsemu še vedno največja ovira?
Ovire vedno obstajajo, včasih so fizične, logistične, arhitekturne ali finančne. Kdaj mi je kaj nedostopno ali kaj težko počnem. Poskušam pa kljub vsemu početi čim več stvari, a hkrati se zavedam, da mi ni treba početi vsega. Tisto, kar delam, naj bo dovolj. Če pa si česa res želim, poskušam najti način, da bi to dosegel.
Kot parašportnik ste bili izjemno uspešni, a ste ostali brez olimpijske medalje. Nekoč ste dejali, da ste se zaradi tega počutili kot zguba. Kako ste dosegli, da se ne počutite več tako?
Zelo mi je pomagalo, da sem na koncu naredil refleksijo svoje kariere. Ugotovil sem, da moje življenje zaradi medalje ne bi bilo bistveno drugačno. Seveda, cilj je bil medalja, zelo blizu sem bil, a ga nisem dosegel, toda zaradi tega si nisem več dovolil, da bi se mi podrl svet. Danes na to ne gledam več kot na poraz, ampak kot na šolo življenja, ki mi je pokazala, da ni vedno vse, kar si zadaš, kot na pladnju, pa je vseeno v redu.
FOTO: arhiv založbe chiara
Ste se težko poslovili od tekmovalnega športa?
Ne, ni mi bilo težko, čutil sem bolj olajšanje. Šport mi je ogromno dal, a sem vedel, da bo enkrat treba končati. To se ni zgodilo takrat, ko sem si želel, ampak sem to sprejel in nato zelo hitro našel nove cilje in začel početi druge stvari. Danes športam le še rekreativno, na primer fitnes za zdravje, sicer pa poskušam čim bolj uživati življenje.
Kako ste se počutili po koncu športne kariere, ko ni bilo več jasnih ciljev? Ste močno dvomili o sebi?
Ne, nisem ostal čisto brez jasnega cilja. Vedel sem, da si želim živeti kakovostno in aktivno življenje, iskal pa sem način, kako bi mi to uspelo. Najprej se mi je ponudila priložnost v podjetništvu, pri startupu, pa seveda tudi v športu, kjer še vedno delam v team managementu v paraodbojki. Glavni del moje poslovne kariere pa so motivacijski nastopi. Seveda se v vsakem, ki ima cilj in hodi po neki svoji poti, pojavijo dvomi, tudi pri meni so se. Na srečo imam okoli sebe veliko ljudi, na katere se lahko zanesem, in me usmerijo takrat, ko sam izgubim kompas.
Kdaj ste začutili, da lahko živite od govorništva?
Ljudje so mi to govorili že dolgo, a sem si želel početi še druge stvari. Prelomnica je bilo leto 2024, ko sem dobil toliko vabil oziroma je bilo povpraševanja zelo veliko, in sem ugotovil, da si lahko tako omogočim normalno življenje. A po tem sem potreboval še kar nekaj časa, da sem se opogumil in začel to pot, ki jo zdaj nadaljujem.
Najbolj varno zatočišče je zagotovo glava, pa domišljija in sanje. Tja se lahko odmaknem od vsega, kar me teži, in postavim svet na novo.
Ste morali veliko vaditi za svoje nastope?
Niti ne. Trudim se biti čim bolj naraven, avtentičen, takšen, kakršen sem v resnici. Mislim, da ljudem največ dam prav s tem, da sem pristen, zato se mi ni treba pretvarjati.
Kako blizu vam je misel Nejca Zaplotnika, da je važna pot, in ne cilj? Nekaj časa ste bili načelnik planinskega odseka za gibalno ovirane pri Planinskem društvu Kranj, ki se imenuje po tem legendarnem alpinistu …
Nejc Zaplotnik je imel prav, važna je pot, ne cilj. Želel bi si, da bi to misel znal živeti že prej! Kot športnik sem videl predvsem cilj in se na pot nisem osredotočal. Zdaj pa se dejansko učim živeti po tem načelu – da je važna pot, in ne cilj. Poskušam uživati v vsem, kar počnem, in se zavedam, da je vsak korak, tudi neuspešen, morda tudi kakšna zavrnitev, ki jo dobim, del procesa, del življenjske šole … in da je cilj že dosežen, saj imam lepo življenje.
Kaj za vas danes pomeni uspeh?
Predvsem to, da dosežeš cilj ali se mu približaš in ob tem ohraniš svoj notranji mir.
Kot športnik sem videl predvsem cilj in se na pot nisem osredotočal. Zdaj pa se dejansko učim živeti po tem načelu – da je važna pot, in ne cilj.
Kje najdete mir, svoje zatočišče pred ponorelim svetom?
To je zagotovo moj dom. Tja se lahko umaknem in sem sam. Pa narava, potovanja, koncerti, knjige, filmi ... Najbolj varno zatočišče pa je zagotovo glava, pa domišljija in sanje. Tja se lahko odmaknem od vsega, kar me teži, in postavim svet tako, kot ga vidim, na novo in si znova začrtam cilje.
Kaj vam danes pomeni več: naslov svetovnega prvaka ali da nekoga premaknete z motivacijskim predavanjem?
Težko primerjam, oboje ima zame zelo veliko vrednost. Naslov svetovnega prvaka je merljiv uspeh in ni ga bilo enostavno doseči, zato sem na svoje dosežke zelo ponosen. A to, da lahko nekoga premaknem z motivacijskim predavanjem, je tudi lepa stvar. Če to dejansko lahko nekomu omogočim, je tudi zame velik uspeh in sem ponosen na to.
Svoje življenje je nedavno iskreno in brez zadrege opisal v knjigi Plosk ene roke. FOTO: Dejan Javornik
Vam je v novem življenju poslovneža lažje ali težje kot v vrhunskem športu?
Na neki način se mi zdi lažje, ker si lahko sam organiziram življenje. Težje pa je zato, ker moraš za to imeti precej discipline. Če imaš preveč svobode, lahko vse prehitro uide izpod nadzora. Poleg tega moram vse sam organizirati, zato to pomeni veliko več odgovornosti. Prednost pa je, da lahko gradim svoje življenje, da imam nanj več vpliva, kot sem ga imel prej v športu.
Ste motivator drugim. Kaj vas še vedno vrže iz ravnotežja?
Zagotovo neiskrenost, manipulacije, pokroviteljski odnos, ali da si me kdo lasti, ali da vidim, da me kdo želi o čem prepričati z manipulacijo. Pri takih ravnanjih znam zdaj postaviti mejo in odnos zaustaviti.
Rekli ste pokroviteljski odnos … Ste mislili pokroviteljski odnos do gibalno oviranih ljudi?
Ja, moti me takšen pokroviteljski odnos, ko kdo pričakuje hvaležnost že za to, da se ukvarja z nami. In tudi ta glorifikacija invalidnosti, ko si takoj heroj in sonček, če samo stopiš iz hiše. Nismo heroji že zato, ker obstajamo. Smo ljudje kot drugi, z dobrimi in slabimi lastnostmi, znamo biti prijetni ali neprijetni in prav je, da se tudi nam postavi meja. Pomembno je, da lahko normalno funkcioniramo v odnosih.
Se odnos družbe do gibalno oviranih izboljšuje? Se še dogaja, da buljijo v vas, ko vas zagledajo? Kako vi to občutite?
Mislim, da se izboljšuje in da se delajo koraki naprej. A ni še idealno. Jaz sem si izboril svoj prostor pod soncem, a imam mogoče malo bolj trdo kožo kot kdo drug. Ves čas se trudim, da bi pokazal, da smo le normalni ljudje. Če kdo bulji vame, pač bulji vame, tega ne morem spremeniti. Sem drugačne oblike, drugačnega videza, nekatere to fascinira, druge šokira, nekateri se ne odzivajo na to. Sam na druge nimam vpliva, vplivam lahko samo na to, kako jaz to sprejemam. Včasih, če me vrže iz tira, poskušam čim prej pozabiti in iti naprej.
