Strokovni direktor Pediatrične klinike Marko Pokorn je zdravnik, pediater in infektolog, ki poleg svojega osnovnega poslanstva uresničuje še številne druge talente. Že od otroštva ga spremlja glasba, ki ga je pripeljala celo do igranja na koru, prav tako mu je ljubo pisanje kolumn za Delo. Širša javnost ga pozna kot soavtorja kultnih humorističnih nanizank, kot sta Teater Paradižnik in Naša mala klinika, v pogovoru nam je dejal, da pri scenarijih še ni rekel zadnje. Spregovoril je tudi o prizadevanjih, da bi na kliniki še bolje delovali v korist malih bolnikov, o izzivih sodobnega otroštva, vplivu zaslonov in umetne inteligence, pa tudi o tem, zakaj brez umetnosti, humorja in knjig ne bi mogel živeti.
Ste zdravnik, pediater, strokovni direktor Pediatrične klinike, pišete kolumne za Delo, scenarije za humoristične nanizanke, knjige … Kaj od tega vas najbolj definira?
V prvi vrsti sem zdravnik, že vse poklicno življenje je moje osnovno delo, da po najboljših močeh poskrbim za bolnika. Danes je moja pozornost bolj usmerjena na strokovno-organizacijsko raven, a tudi v tem primeru je moje delo skrb za to, da vsi, ki obravnavamo bolne otroke, optimalno sodelujemo med seboj in da je rezultat najboljše možno zdravje otrok.
Rojeni ste leta 1966, letos vas čaka okrogla obletnica. Ste že premišljevali, kako hitro se obrača življenje in kako ste kar naenkrat stari 60 let?
Seveda. Že ob zavedanju osnovnih načel vitalne statistike sem se pri petdesetih zavedel, da se takrat življenjski obeti nekoliko spremenijo. Med prvim in petdesetim letom so glavni vzrok smrtnosti poškodbe, kasneje pa pridejo v ospredje drugi vzroki. Kar pa se staranja tiče, se mi je čas nekaj let po specialističnem izpitu ustavil in sem v glavi ostal star okrog 35 let. Človek se verjetno podzavestno prilagaja svojemu trenutnemu stanju ter zmožnostim in ima občutek, da je še vedno v optimalni formi. Težko pa ignoriraš dejstvo, da so otroci odrasli in šli od doma ... ti pa si še vedno kakor star 35 let. Dobro je, če si v vsakem obdobju zadovoljen sam s sabo, da na stara leta ne zganjamo preveč nostalgije po preteklosti ali pa da si v mladosti ne želimo biti starejši. Treba je biti zadovoljen v tistem trenutku, v katerem si.
Ste v zadnjem času, ko se približujete 60. letu, kaj spremenili pri sebi?
Letos sem postni čas izkoristil za to, da sem nekoliko zmanjšal količino zaužite hrane in prešel na prehranjevanje v okviru osmih ur na dan, v preostalem času pa ne jem. Moram priznati, da je to koristilo tako moji teži kot počutju. A to si lahko privoščim jaz pri skoraj šestdesetih, ni pa to primerno za vse, zagotovo ne za otroke in mladostnike, ki so v intenzivnem obdobju rasti in razvoja.
Imate zdaj, ko so otroci že odrasli in je kariera že precej izpolnjena, kakšne posebne izzive pred seboj?
Rad bi še kaj napisal. Res pa je, da je delo na Pediatrični kliniki, ki je zdravstvena, učna in raziskovalna ustanova, vsak dan polno izzivov, ki zahtevajo čas in energijo, saj moramo biti aktivni na vseh treh področjih, še posebno ker medicina napreduje in moramo iti v korak s časom. Poleg tega želimo v bolnišnično okolje v še večji meri kot do zdaj pripeljati vse oblike umetnosti, literaturo, glasbo, likovno umetnost in gledališče, ter tako izboljšati blagostanje bolnih otrok in njihovih bližnjih. Umetnost dokazano pomaga izboljšati tako zdravje kot blagostanje ljudi.
Vedno mi je bilo blizu tudi pisanje, zato se je iz tega razvilo pisanje za gledališče in televizijo, pravi. FOTO: Dejan Javornik
Zakaj se vam zdi to pomembno?
Živimo v zelo čudnih časih. To, da ljudje vseh starosti preveč strmimo v zaslone, našim možganom ne koristi. Raziskave, ki se v zadnjem času izvajajo in objavljajo, kažejo, da je to še posebno škodljivo za otroke in mladostnike. Branje pa je, v nasprotju s pasivnim gledanjem v zaslone, dejavnost, ki je svojevrsten možganski trening. Dokazano je, da imajo pismeni ljudje bolj razvite kognitivne sposobnosti, boljše funkcionalne povezave med posameznimi regijami možganov ter večjo socialno inteligenco. Tako kot je redna telesna aktivnost koristna za telo, za kondicijo in mišično maso, je branje koristno za naše možgane.
Danes stroka verjetno že veliko ve o vplivu zaslonov in družbenih omrežij na otroke.
Prekomerno bolščanje v zaslone je, kot da bi poslali možgane na pašo. Podobno kot če bi se hoteli nekaj naučiti s pomočjo umetne inteligence. Vsako učenje zahteva napor. Če tega napora ni, če nekdo ali nekaj nalogo naredi namesto tebe, se nisi nič naučil. Če v procesu učenja uporabljaš umetno inteligenco kot bližnjico, se ne naučiš ničesar, ustvarjaš le kognitivni dolg. Tako kot ne moreš postati vrhunski športnik brez treninga, ne moreš postati strokovnjak brez učenja oziroma brez možganskega treninga.
Občasno igram ob sobotah zvečer pri maši na koru. Tako, za boljšo klimo v vicah.
Kaj se dolgoročno zgodi, če nekdo ne uporablja možganov?
Zakrnijo. Tako kot velja za mišice, velja tudi za možgane. Če sediš doma in se ne gibaš, ne boš imel kondicije. Podobno je z možgani. Neaktivno življenje in pomanjkanje gibanja sta povezana s telesnimi boleznimi, s prekomerno telesno težo, boleznimi srca in ožilja. Tudi pasivnost in buljenje v zaslone sta lahko povezana s slabšim socialnim funkcioniranjem in ne nazadnje s slabšim šolskim uspehom. Posledično lahko oboje vodi v osebne težave oziroma stiske, čustvene in druge.
Ali pri svojem delu opažate težave, povezane z zasvojenostjo z ekrani? Ali k vam prihajajo otroci z boleznimi, povezanimi s prekomerno uporabo zaslonov?
Ne neposredno, vendar v Sloveniji obstajajo ustanove, kjer zdravijo digitalno odvisnost. Po vsej državi se vzpostavljajo centri za krepitev duševnega zdravja, ki imajo vedno več dela. Tudi pri nas se s tem srečujemo vse pogosteje. Mislim pa, da zgolj prepoved zaslonov ne bo prinesla veliko, treba bi bilo ponuditi neko alternativo, manj škodljivo odvisnost. Življenje otrok, ki so ves čas na zaslonih, postane navidezna resničnost. Meja med navideznim in resničnim se zabriše in ljudje ne vedo več, kaj je realno in kaj fikcija. To je velik problem.
Ko pridejo starši z bolnim otrokom, so zaskrbljeni, včasih tudi nestrpni, tudi če si bil 48 ur pokonci, to ni opravičilo za neprijaznost, poudarja Pokorn. FOTO: Dejan Javornik
Če bi primerjali svoje otroštvo z otroštvom današnjih otrok, kje vidite največjo razliko?
Največjo razliko vidim v vzgoji, ki je danes precej bolj permisivna. Otroci morajo vedeti, kje so meje, in če jim jih ne postavijo starši, kdo jim jih bo? Šola te vloge ne more prevzeti. Vzgajamo tudi z zgledom, a otroku težko nekaj zapoveduješ, če se sam tega ne držiš. Poleg vsega je danes splošno razširjena mantra, da lahko vsakdo doseže kakršenkoli cilj, če si to le dovolj močno želi. To seveda ne drži, saj nismo vsi enaki, ne po zmožnostih, ne po motivaciji, ne po trudu, ki smo ga za dosego določenega cilja pripravljeni vložiti. Nekaj lahko dosežeš le, če si zelo motiviran in se za to maksimalno potrudiš, samo želja, pa naj je še tako močna, ni dovolj. Med tem, kar si nekdo želi, in tem, česa je zmožen, pa je pogosto razkorak, kar vodi tudi do osebnih stisk otrok in konfliktov v šolah ter pritiskov na učitelje. Ni normalno, da je povprečna ocena v razredu 4,5 ali še več.
Včasih je bilo v razredu veliko manj odličnjakov, kot jih je zdaj.
Drži, porazdelitev uspeha je bila statistično gledano bolj normalna. Večina učencev je bila dobrih. Danes pa dobro ni več dovolj dobro. A žal je pamet med nami še vedno porazdeljena po Gaussovi krivulji in kljub številnim petkam v resnici niso vsi odlični ali izjemni.
V svojih kolumnah v Delu se lotevate tudi umetne inteligence. Kako ste vi z njo, jo uporabljate?
Umetno inteligenco poskušam uporabljati po pameti, gojim pa do nje malce nezaupljive distance. Res je, da obstajajo tudi za naše strokovno delo uporabna orodja, vendar so ta le v pomoč, ne morejo nadomestiti tvoje strokovne odločitve. Odločitev in konec koncev tudi poklicna odgovornost je še vedno moja. V prejšnjih časih, ko teh orodij nismo imeli, smo odgovore na klinična vprašanja iskali v medicinski literaturi, sprva prek branja strokovnih revij in učbenikov, potem prek iskanja v spletnih zbirkah. Umetna inteligenca ti lahko pri tem prihrani čas, a še vedno moraš prebrati izvorne članke in se na osnovi presoje teh podatkov odločiti. Zagotovo je to prihodnost v marsikaterem poklicu in ta orodja bi nam morala pomagati, da ne izgubljamo časa z določenimi stvarmi, a odločitev mora biti še vedno premišljena. Ne nazadnje smo za svoje odločitve, kot sem že dejal, tudi poklicno odgovorni.
Kako se je v teh desetletjih, odkar delate kot pediater, spremenilo vaše delo?
Delo se je spremenilo tako glede narave težav otrok kot tudi glede načina dela. Je pa res, da sem se pred šestimi leti preselil z infekcijske na pediatrično kliniko, tu pa se srečujemo s precej širšim spektrom bolezni, kar tudi prispeva k spremembi mojega dela. Dejstvo pa je, da ima v zadnjem času precej otrok funkcionalne težave.
Nekaj lahko dosežeš le, če si zelo motiviran in se za to maksimalno potrudiš. Samo želja ni dovolj.
Kaj pravzaprav pomenijo funkcionalne težave pri otrocih?
To so težave, povezane z delovanjem različnih organskih sistemov, od kronične utrujenosti do bolečin v trebuhu, glavobolov, vrtoglavic in drugih nevroloških težav. Gre za težave, pri katerih ima otrok resnične simptome in bolezenske znake, vendar so izvidi vseh preiskav praviloma normalni. A ker otrok ne funkcionira normalno, kar se predvsem kaže z izostajanjem iz šole, potrebuje aktivno pomoč, ne zadostuje, da po opravljenih preiskavah rečete, da z njim ni nič narobe. Navadno pomaga celostna obravnava, ki vključuje sodelovanje psihologov, fizioterapevtov in še koga in je namenjena čim bolj popolni vključitvi nazaj v normalno življenje.
So te težave povezane s stresom in povečanimi čustvenimi obremenitvami? Jih je več kot včasih?
Da, vse več jih je, še posebno veliko jih je ob koncu šolskega leta. Danes je res težko biti otrok.
V gimnaziji ste bili v gledališki skupini KUD Koseski. Kako vas je iz gledaliških vod poneslo v medicino?
Teater je bil vedno zabava in druženje, že ob vpisu v srednjo šolo sem želel študirati medicino. V zadnjem letniku sem sicer malo omahoval, a sem se nato vseeno odločil za medicino, in ni mi žal. Če bi moral izbirati še enkrat, ne bi izbral nič drugače.
Kako to, da ste se odločili za pediatrijo, kaj vas pri tem najbolj osrečuje?
Zdi se mi poseben izziv delati z otroki. Domišljam si, da pri delu z bolnimi otroki bolje funkcioniram kot pri delu z bolnimi odraslimi. Morda imamo pa to v družini, ne nazadnje je bila tudi moja mama otroška zdravnica.
Imate kakšen trik, s katerim pri otroku prebijete led in skoraj vedno deluje?
Trikov je veliko. Predvsem moraš biti pripravljen na različne izzive, saj te otroci s svojo neposredno iskrenostjo vedno znova presenetijo. Pri komunikaciji z otroki je bistveno, da otroku ne lažeš, ampak si odkrit, hkrati pa znaš pristopiti na sproščen in malce nekonvencionalen način. Ko sem v mladih letih delal na infekcijski kliniki, sem, ker sem imel tudi sam majhne otroke, poznal vse risanke in junake, ki so bili takrat popularni. Najpomembneje je, da pri otroku strah zamenja radovednost, da se ne boji, kaj hudega se mu bo zgodilo, ampak radovedno pričakuje, kaj za ene afne boš še guncal med obravnavo.
Mislim pa, da zgolj prepoved zaslonov ne bo prinesla veliko, treba bi bilo ponuditi neko alternativo, manj škodljivo odvisnost, je jasen pediater. FOTO: Dejan Javornik
Seveda pa so tu še starši ...
Ja, poskrbeti moraš za otroka, obenem pa imeti dobro komunikacijo s starši in pomiriti tudi stare starše, če so zraven. Otroci podzavestno čutijo stisko staršev, in če pomiriš starše, se bo tudi otrok sprostil in se lažje pustil pregledati. Teh veščin nas na fakulteti v mojih časih niso naučili, tega smo se morali priučiti ob delu. Prav tako se medicine ne da naučiti samo iz knjig, za to potrebuješ klinično kilometrino, skozi tvoje roke mora iti na stotine bolnih otrok in za vsako strokovno odločitev moraš imeti povratno informacijo o njeni pravilnosti, saj le tako dobiš izkušnje. Poleg tega je pri našem delu izjemno pomembna ustrezna komunikacija. Vedno moraš biti strokoven, potrpežljiv in prijazen. Starši z bolnim otrokom pridejo k tebi po pomoč, zaskrbljeni so, strah jih je. To je treba razumeti in se temu primerno obnašati. Ne glede na to, da si bil zadnjih 48 ur nepretrgoma v službi.
Veliko slišimo o pomanjkanju kadra in razpadanju zdravstvenega sistema. Kako je pri vas?
Zagotovo se v zdravstvu, predvsem v bolnišnicah, vedno bolj soočamo s pomanjkanjem medicinskih sester, tudi pri nas je vedno težje organizirati delo. Otroci pa zbolevajo kadarkoli, bolezen ne pozna urnika, zato moramo delovati 24 ur na dan, vse dni v letu. Verjetno bo treba v prihodnje prilagoditi organizacijo dela kadrovskim zmogljivostim, predvsem pri zdravstveni negi. Idealno bi bilo, če bi lahko simulirali delovne procese v virtualni bolnišnici, tako imenovanem digitalnem dvojčku, in tako proučili izvedljivost določenih organizacijskih ukrepov, preden jih uvedemo v dejansko klinično prakso.
V tujini takšni modeli verjetno že obstajajo?
Da, obstajajo, predvsem za optimizacijo delovnih procesov v industriji, vse bolj pa tudi v zdravstvu. Pomagajo pri optimalnem razporejanju kadra, saj na primer nimajo vsi v zdravstveni negi enakih kompetenc, nekateri imajo omejitve pri delu in recimo ne morejo delati ponoči. Kljub vsemu temu moramo zagotoviti nemoteno delovanje ambulant, dnevne bolnišnice in 24-urne bolnišnice. A s tovrstnimi izzivi se soočajo marsikje, najbrž še v večji meri.
Pred leti je bila zelo izpostavljena tema otroška srčna kirurgija. Kako je danes?
Zdaj so stvari končno zelo dobro urejene. Imamo ekipo treh srčnih kirurgov, vodja Centra za prirojene srčne napake, doktor Janez Vodiškar, v tujini izšolani otroški srčni kirurg, se je vrnil iz Nemčije, ob njem deluje dr. Igor Šehić, ki ima prav tako bogate izkušnje, najmlajši kolega, ki je ravnokar opravil specialistični izpit, je odšel na dodatno enoletno izobraževanje v London. Služba za kardiologijo, ki smo jo v celoti prenovili, je bila v zadnjih dveh letih med specializanti pediatrije med tremi najbolje ocenjenimi oddelki. Ključna pri vsem pa je zelo dobra komunikacija in zgledni kolegialni odnosi znotraj celotne multidisciplinarne ekipe strokovnjakov, ki 24/7 skrbi za otroke s srčnimi boleznimi. Zelo dobro sodelujemo tudi z društvom S srcem za srčke, ki združuje starše otrok s prirojenimi srčnimi napakami. Vse to je posledica obilice vloženega truda, ki smo ga lani novembra kronali z organizacijo prvega slovenskega kongresa otroške kardiologije in srčne kirurgije Srček 2025 v Cankarjevem domu. Strokovno srečanje, ki se ga je udeležilo 140 strokovnjakov iz vse regije, smo organizirali skupaj s kolegi iz nemškega srčnega centra v Münchnu, s katerim v zadnjih letih redno sodelujemo.
Meni se je čas nekaj let po specialističnem izpitu nekako ustavil in sem v glavi ostal star okoli 35 let.
Znano je, da družine zdravnikov pogosto trpijo zaradi službenih obveznosti. Kako je bilo pri vas?
Pred kratkim sem med starimi papirji našel pismo, ki ga je mlajši sin napisal dedku Mrazu. Prva želja ni bila igrača, ampak da oči ne bi več dežural. Dežurstva so bila stalnica mojega poklicnega življenja, saj sem delal v majhnem kolektivu. Sem otrok zdravnice, tudi moja žena je iz zdravniške družine, zato sva bila tega načina življenja vajena. Res je, da sem bil zaradi narave svojega dela manj časa z otroki in je bila soproga pogosto sama z njimi. A kljub moji odsotnosti je starejši sin izbral medicino.
Vse življenje ste povezani z glasbo in tudi zdaj še igrate v bendu, klavir in kljunasto flavto. Kako zmorete vse to?
Vse, kar počnem, je povezano. Konec koncev sem odraščal v glasbeni družini ob glasbi, v glasbeno šolo sem šel, še preden sem začel hoditi v šolo, glasba je prostor, kjer se lahko res sprostim, pa naj gre za poslušanje ali igranje. Sem pa čisti amater in to počnem zgolj in izključno za lastno veselje. Vedno mi je bilo blizu tudi pisanje, zato se je iz tega razvilo pisanje za gledališče in televizijo. Zadnja leta z manjšo pavzo pišem kolumne za Delo, rezultat tega je bila knjiga, zbirka kolumn iz prvega obdobja. Mislim, da je vse, kar počnem, neločljiva celota, in zelo bi trpel, če bi mi katerokoli od teh dejavnosti odvzeli.
FOTO: Dejan Javornik
Menda celo pojete na koru … To je kar presenetljivo za strokovnega direktorja Pediatrične klinike.
Ne, bognedaj, ne, s svojim neblagoglasnim petjem bi ljudi najbrž pregnal, včasih pa na koru igram kljunasto flavto. V glasbeni šoli sem začel prav s tem glasbilom, po nekaj letih sem presedlal na klavir, ki je bil potem desetletja moj glavni inštrument. Pred leti pa sem flavto ponovno vzel v roke, z nemškega presedlal na klasični prijem in z altovske prešel na tenorsko in še večjo basovsko flavto. Občasno ob sobotah zvečer tako igram v cerkvi, s pobožno željo, da bi si morda prislužil boljšo klimo v vicah.
Se morda ukvarjate tudi s športom?
Moj najbolj reden šport je, da se tako rekoč vsak dan vozim s kolesom v službo in domov. Vsak vikend pred zajtrkom s soprogo poromava na bližnji hrib, dokaj redno tudi telovadim. Poskušam skrbeti za zdravo življenje, nisem pa hud športnik. Rekel bi, da poskušam imeti v vsem pravo mero.
Ste avtor najboljših humorističnih oddaj in nanizank, med njimi sta Teater Paradižnik in Naša mala klinika. Ste tudi sicer humorist med prijatelji?
Daleč od tega. Nisem zabavljač, ki bi v družbi pripovedoval vice ali šale. Občasno imam kakšno idejo, vendar jih znam precej bolje zapisati kot povedati.
Boste še kdaj napisali scenarij za humoristično oddajo ali se je to obdobje končalo?
Upam, da se še ni zaključilo in da mi uspe še kaj sčarati. A za tak projekt se mora poklopiti veliko stvari, ne nazadnje potrebujete produkcijsko ekipo. Ideje se še vedno porajajo, vendar si je za njihovo realizacijo treba vzeti čas. Trenutno delo mi vsak dan prinaša nove izzive, zato se težko popolnoma odklopim in posvetim pisanju. Največ, kar ta trenutek zmorem, so kolumne v Delu enkrat mesečno. Res pa je, da sem tudi Našo malo kliniko pisal ob številnih dežurstvih. Danes je to morda nekoliko težje, vendar še nisem vrgel prenosnika oziroma pisateljske puške v koruzo.
