Če pišem, manj govorim

Imam prijatelja, že desetletja, ki mi pogosto reče, da preveč govorim.

»Vem. Zato pa pišem.«

»Ne razumem?«

»Če pišem, manj govorim.«

»Ampak tako bedarije ostanejo v etru dalj časa.«

»To bo verjetno držalo.«

»Pa misliš, da je to normalno?«

»Ne vem. Nikoli se nisem spraševal, kaj je normalno. Vedno sem se spraševal, ali se lahko družim z ljudmi, za katere so drugi rekli, da niso normalni, in če drugi lahko zdržijo z menoj, ker prijatelji pravijo, da nisem normalen.«

»Kaj je normalno?«

»Ne vem. Kaj je zate?«

»Da je človek tiho.«

»Aha.«

»Ja, in?«

»Nič. Bom zapisal, kaj si mislim.«

»Pa ti nisi normalen.«

»No, o tem bom, dragi prijatelj, odločal jaz. V mojem svetu sem, za druge svetove se trudim, da ljudi ne bi preveč razburjal, ker živim, kot si želim.«

»To je kar nekaj.«

»Se strinjam. To je kar nekaj in je tako veliko, da tako živim.«

»Pa ti nisi normalen. S teboj se sploh ne da pogovarjati.«

»Vidiš, zdaj sva pa tam. Ja, veliko govorim. Veliko govorim tudi, ko sem sam. Včasih tudi na glas. Ogromno se pomenim s samim seboj. Ko govorim s seboj, se mi zdi najbolj pomembno, da v tem pogovoru ni zmagovalca, ampak sta le sogovornika.«

»Ti rabiš zdravnika! Govoriš več kot babe.«

»Ti si večja baba od mene. Imaš veliko večje joške kot jaz.«

»Ti rabiš zdravnika!«

»Res je. Imam zdravila za astmo, putiko, redčenje krvi in v rezervi kaj, ko se mi vnamejo sklepi, kjer zaradi športa ni več hrustanca, jaz pa na to pozabim, ali pa po vadbi spijem premalo vode in preveč nevode.«

»Vidiš. Drugi tega ne rabijo, ker so živeli normalno. Mirno. Brez pretiravanj in žurov v pozna leta. Brez nenehnega govorjenja.«

»Jap, res je.«

»In?«

»Nič. Samo skrbi me zanje, ker so večinoma vsi nesrečni. Relativno zdravi, a nesrečni. In ves čas so tiho.«

»In ti?«

»Jaz sem relativno slabega zdravja in absolutno dobre volje, tudi ko ni razloga za to.«

»Kako to?«

»Ker govorim. In ker, ko ne govorim, pišem. Pišem zase, včasih pa to še kdo prebere.«

Sem pa itak navajen vsega. Zadnjič sem pomagal na stojnici neke fundacije za otroke in mladostnike z rakom. Tam je bila tudi moja hči. Dekletu, ki je prebolelo raka, me je predstavila takole:

»To je moj oče. Da mu ne bi kaj verjela.«

To je bila posledica tega, da sem prej nekaj govoril. Ne vem več, kaj. Očitno pa dovolj. So mi rekli, da so mislili, da bom ljudi s stojnice privabljal, ne pa odganjal.

»Zakaj potem ne napišeš knjige?«

»Ker sem normalen. Koga pa briga, kako je živel in živi nekdo, ki zate ni normalen.«

»Jaz bi to z veseljem prebral.«

»Vidiš, prijatelj, zdaj sva pa tam, ko se morava resno vprašati, kdo od naju je normalen.«

»Kaj misliš s tem?«

»Ti že desetletja pizdiš, ker sem zate nenormalen in ker to težko gledaš in me težko poslušaš, zdaj bi pa vse to, kar ti gre na lulčka, rad prebral v zbranih delih enega bedaka.«

In sva bila na začetku.

Vsaj začetek je težak.

Zlasti, če se ponavlja.

Začetek, ki se velikokrat ponovi, pa po moje pomeni, da je konec še relativno daleč, a ne?