Zadnjih 10 dni Slovenija utripa v znamenju akcije Dežela junakov. Tridesetletni Cene Prevc, nekdanji smučarski skakalec, tudi dobitnik srebrne olimpijske medalje, pa je tisti, ki je sedel za krmilo kvadrocikla. Za otroke, njihove nasmehe in počitnice. V pogovoru tudi o tem, kako so nanj vplivali starši in kako danes z ženo vodita kavarno v Škofji Loki.
Srečali smo se na koncu 2. etape, jutri boste z Deželo junakov že na cilju. Kakšna je bila 2. etapa?
Živahna! Za mano je bilo prvih nekaj klancev, noge so me po prihodu v cilj že kar dobro pekle.
Kako ste se pripravili na tole dobrodelno odpravo po Sloveniji?
Nisem se posebej pripravljal. Če že govorim o pripravah, je šlo bolj za to, da tisto življenje, ki ga imaš doma, urediš tako, lahko počaka 10 dni, ko sem z glavo in telesom pri akciji. Da se trudim, da lahko naredimo nekaj velikega.
Vam je uspelo?
Kakšne malenkosti vedno ostanejo, ampak nekatere stvari je bilo treba urediti že prej, tako kot se spodobi. Zvečer preverim telefon in elektronsko pošto, če je bilo slučajno kaj takšnega, ali vse skupaj še stoji. Sicer pa je vsa pozornost usmerjena v to, da smo tukaj, da delamo in smo res prisotni pri tej zgodbi, v kateri poskušamo pričarati čim več nasmehov.
Kdo je bil pobudnik ideje, da se vključite v akcijo, da nadomestite Miho Deželaka, dosedanjega junaka?
Na koncu so bili glavni pobudniki ljudje oziroma poslušalci Radia 1. Ko se je začelo ugibati, kdo bi lahko sodeloval, se je presenetljivo pogosto pojavljalo moje ime. Zaradi tega so me povabili in vprašali, ali bi bil pripravljen biti del te zgodbe.
Kako je bilo videti vabilo?
Najprej me je poklical urednik in me povabil na sestanek. Če sem iskren, sem imel takrat povsem drugačno predstavo o tem. Ko so mi razložili, kakšni so načrti, sem bil zelo presenečen, predvsem v pozitivnem smislu. Pri srcu mi je postalo toplo. Če te nekdo vidi kot človeka, ki je sposoben biti del tako lepe akcije, je to zame potrditev, da si v življenju očitno nekaj naredil prav.
Ste povabilo takoj sprejeli?
Prvi odziv je bilo navdušenje, potem pa je zelo hitro prišla misel na to, kako to sploh vključiti v življenje. Najpomembnejše je bilo, da to povem človeku, ki moje življenje močno kroji in hkrati s tem kroji tudi svoje – moji ženi. Mislim, da bi bila pri katerem koli drugem projektu verjetno proti. Ker pa gre za dobrodelnost, je rekla, da bo že zdržala in podprla še kakšen steber več doma, da sem lahko tukaj.
Kako poteka pot?
Najtežji so zagotovo klanci. Kvadrocikel je zelo priročen na ravnini in pri spustih, ko pa se cesta postavi navzgor, že majhen odstotek vzpona zelo hitro zapeče v nogah.
Ste v teh dveh dneh na poti prišli do kakšnih spoznanj?
Časa, da bi šel vase in veliko razmišljal, pravzaprav ni veliko, ker se ves čas nekaj dogaja. Ob cesti so ljudje, ustavljamo se, ljudje nas pozdravljajo, z nami je sopotnik, s katerim se pogovarjaš. To ni prostor, kjer bi človek veliko razmišljal o sebi. Hkrati pa je prav to bistvo te akcije: tukaj posameznik ni najpomembnejši. Želimo poudariti, da je ta akcija res ogromna skupnost. Začelo se je z enim posameznikom, z Mihom, ki se je postavil na 'skirco' in šel čez vso Slovenijo. Iz tega je nastala tako velika skupnost, da akcija nima več enega obraza. Obraz akcije je celotna dežela junakov, vsak posameznik, ki se v teh desetih dneh odloči malo prilagoditi svoj vsakdan, da nekoga pozdravi, pride zraven, se sreča s kolesarji ali pa nameni SMS-donacijo s ključno besedo Pomagam5 ali Pomagam10 na 1919.
Po Sloveniji za dober namen in nasmehe otrok Foto: Drago Perko
Ste pred začetkom od Mihe Deželaka dobili kakšne posebne napotke?
Konkretnih napotkov ni bilo veliko. Zelo pomenljivo pa je bilo njegovo sporočilo, naj se samo prepustim in se pustim voditi temu, kako stvar poteka.
Kakšen je vaš odnos z Gargamelom, ki je v preteklosti že grenil življenje Mihi Deželaku?
Ravno danes se je pojavil na poti, dobil sem njegov prvi izziv, da bi spet skočil s smučmi. Ker bi težko za enega skakalca pripravili in odprli skakalni center, sem ga pozval, da skoči tudi on. Izziv je sprejel.
Pot je dolga in naporna. A ob misli na otroke gre, ste poudarili. Ko se ozrete v svoje otroštvo, so bile počitnice na morju v otroštvu za vas nekaj samoumevnega?
Lahko bi rekli, da. Vedelo se je, da se gre poleti za en teden na morje. Starši so nam to lahko omogočili. Seveda, ko gledaš nazaj, vidiš tudi kakšne malenkosti: v začetnih letih smo si lahko za dopust privoščili manj, ampak morje je bilo vedno prisotno. Pravzaprav se ne spomnim, kdaj sem bil prvič na morju, ker sem bil še tako majhen. To je zelo pomenljivo: bil sem tako majhen in mlad, da se sploh ne spomnim. Zato se mi zdi pomembno, da lahko s temi sredstvi, ki jih zbiramo, pomagamo tistim, ki si tega ne morejo privoščiti. A zame bistvo akcije ni samo to, da otroke peljemo na morje. Človek lahko preživi tudi, če morja nikoli ne vidi. Glavno je nekaj drugega. Gre za otroke, ki doma pogosto nimajo povsem urejenih razmer. Lahko gre za slabše življenjske okoliščine, morda odsotnost enega od staršev, za finančne težave, odvisnosti ali preprosto za to, da starši niso to, kar bi morali biti ... Ko te otroke za sedem ali deset dni z zbranimi sredstvi odpelješ na morje ali zdaj, ko je akcija že dovolj velika, morda v Kranjsko Goro ali kam drugam, se zgodi nekaj pomembnega. Otrok vidi, da to, kar ima doma, ni nujno običajno. Vidi in spozna, da obstaja tudi lepši svet in da ima tudi on pravico do tega lepšega sveta. Zame je glavno sporočilo te akcije, da so otroci lahko sedem ali deset dni preprosto otroci. Da domov odnesejo iskrico, nekaj lepega, in začnejo verjeti, da je lahko tudi zanje bolje. Morda se prav zaradi te iskrice začnejo premikati tudi stvari doma.
Vsak je dobrodelno akcijo podprl na svoj način. Foto: Drago Perko
Se tudi zaradi tega bolj in bolj zavedate, kakšen blagoslov ste imeli, v kakšni družini ste bili vzgojeni in gor zrasli?
Tega se zavedam tudi zaradi naše športne zgodbe. Vedno nas sprašujejo, kaj je bilo pri nas drugače, pa ne znam odgovoriti, ali je bilo kaj posebnega. Zelo jasno pa lahko povem, kaj nam je bilo skupno: to so naši starši. Nič posebnega niso bili v smislu, da bi imeli nekaj izjemnega, imeli pa so določen pogled na svet. Na nas so želeli prenesti vrednote, v katere so sami verjeli. Ena od teh vrednot je bilo tudi to, da moraš biti pripravljen delati od šestih zjutraj do desetih zvečer, dan za dnem, leto za letom, če želiš kaj premakniti. Ko živiš v takem okolju, se ti zdi to normalno. Če hočeš kaj premakniti naprej, moraš za to kaj narediti. Hkrati so starši svoje življenje povsem prilagajali nam in nam omogočili vsako stvar, za katero smo pokazali močan interes. Če je bilo treba, so organizirali vse, da se je zadeva lahko izpeljala. Ure za volanom, čas, energija, ogromno so vložili v nas. Dali so nam lasten čas. Najpomembnejše pa je bilo, da so nas vzgajali v samostojne, poštene ljudi, ki ne mislijo samo nase in znajo deliti čas ter energijo tudi z drugimi. Ko smo prišli v šport, smo temu dodali še tekmovalnost, trmo in spodbujanje samega sebe. Iz vsega tega je zraslo marsikaj. Zato dobro vidim, koliko lahko pomeni, če se nekdo odloči, da bo drugemu omogočil, da počne to, kar ga veseli.
Kako pomembno vlogo je imela v vaši vzgoji vera?
Starši so nas vzgajali v krščanskih vrednotah. Prav te so po mojem zelo lep način pogleda na svet, če želimo, da nas več kot osem milijard ljudi na tem planetu lahko sobiva. Lahko povsem izključiva vero, Cerkev in skupnost, ki je prav tako lahko zelo lepa stvar, predvsem ko se z Martinom Golobom spustiš v kako debato, ampak predvsem osnovne vrednote so tiste, ki se mi zdijo pomembne. Že deset božjih zapovedi je, če greš čeznje, zelo lepo zastavljenih na način, kako lahko sobivaš s sočlovekom. Še pomembnejše pa je sporočilo: ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. To pomeni, da si sposoben v vsakem človeku videti človeka, ne glede na čin, službo, naziv ali položaj. Pred Bogom smo vsi enaki in to se mi zdi zelo res. V pomenu prejšnje misli, ljubi bližnjega kot samega sebe, pa se skriva še nekaj: da moraš imeti najprej rad tudi sebe. Moraš biti zadovoljen s tem, kdo si, šele potem lahko iskreno pomagaš tudi drugim.
Delujete tudi v podjetniških vodah. Kako je biti podjetnik?
Pravzaprav se ne vidim kot podjetnika. V življenju bolj delujem tako, da če se pojavi priložnost ali če si nekaj želim izpeljati, potem to poskušam pripeljati do konca. Žena je slaščičarka. V nekem trenutku se je pojavila priložnost, da prevzameva kavarno, ki je znana že približno 150 let. Zdelo se je, da je to idealna priložnost, da tam nekako začneva. Na koncu je stvar postala desetkrat večja, kot sva si predstavljala na začetku. Že takrat, ko smo prevzeli star koncept in so bili do odprtja samo še trije dnevi, bi, če bi me kdo vprašal, ali bi šel še enkrat v to, verjetno rekel ne. Ampak začeli smo in potem smo hoteli to speljati do konca. Drugi večji izziv se je pojavil osem mesecev kasneje, ko smo se lotili prenove. Problemi so se kar vrstili, kup okostnjakov je padlo iz omare. Na poti so bile dodatne birokratske in finančne ovire. Psihološko je bilo zelo zahtevno. Ampak: če smo se tega lotili, bomo to dokončali. Verjel sem, da bomo na koncu zadevo speljali. Uspelo nama je, da imamo lepo kavarno, kjer se prodajajo ženine slaščice. Še bolj me veseli, da po enem letu vidiš odzive ljudi, da so pozitivno presenečeni nad kakovostjo in okusom. Zaradi tega še bolj verjameš v to in greš naprej.
Kako ste spoznali ženo?
Bila je preprosto punca, ki me je dovolj pritegnila, da sem pokazal interes in jo povabil ven.
Slo., Škofja Loka, 13.4.2026, Cene Prevc gostinec in nekdanji slovenski smučarski skakalec, foto: Dejan Javornik FOTO: Foto:dejan Javornik
Ste vi naredili prvi korak?
Da.
Kako pomembno je, da imate ob sebi osebo, ki vas podpira?
To je ogromno vredno. Ji pa poberem ogromno živcev. V zadnjih dveh letih me praktično ni bilo veliko doma. Dejansko je ona tista, ki rešuje stvari, da vse skupaj sploh še stoji. Včasih sva gospodinjstvo nekako enakovredno peljala skupaj, v zadnjih dveh letih pa se mi zdi, kot da bi se vrnili sto let nazaj in bi bila samo ona gospodinja. Brez nje ne bi šlo. Vse, kar se mi je dogajalo v zadnjih dveh letih, bi bilo nemogoče izpeljati, če nje ne bi bilo.
Kako se dopolnjujeta?
Ima zelo lep čut za ljudi. Človeku zna iskreno povedati, kar misli. Je zelo živa oseba, ki rada nameni svoj čas temu, da v življenju nekaj naredi. Hkrati pa zna tudi dobro živeti. Zna si vzeti čas za stvari in tudi midva si ga skušava vzeti.
Kdaj ste ji nazadnje povedali, da jo imate radi?
Danes!
V vaši kavarni in slaščičarni Homan ste znani tudi po gledljivih videovsebinah na družbenih omrežjih. Kdo je zadolžen za to?
To je Marcel Stržinar. Tudi on je bil skakalec, tako sva se poznala. Po njegovi karieri sem videl, da ga to področje zanima, in sem mu predlagal, da bi to prevzel pri nas. On je glavni razlog za veliko tega, kar se vidi v javnosti.
Ste tudi komentator skokov na RTV Slovenija.
Mislim, da se je vse skupaj začelo že med kariero. Veliko športnikov govori, kako so mediji breme in kako težko je to početi. Sam zdaj že na glas povem, naj ne bodo polovičarji. Če si profesionalec kot športnik, bodi profesionalec tudi pri sedmi sili, pri sodelovanju z novinarji, tudi to je del športa. To ne pomeni, da moraš za nastope pred mediji posebej trenirati, ampak tiste tri minute, ki jih nameniš novinarju, skušaj opraviti čim bolje. Če so te tri minute dobre, bodo zanimive tudi naslednje. To se sešteva. Kar naenkrat si pred kamero bolj suveren, hkrati pa se lahko z novinarji vzpostavijo tudi prijateljske vezi. Moja izkušnja je, da z novinarji lahko zelo dobro sodeluješ. Če jim prideš naproti, bodo tudi oni prišli naproti tebi. Zelo hitro spoznaš tudi, da komunikacija, ki jo imaš s trenerjem, ni nujno zanimiva za gledalca doma na kavču. Zato sem začel retorično spreminjati izraze, kdaj kaj povedati bolj slikovito ali humorno, da se nasmeje že novinar, in verjetno tudi kdo na drugi strani ekrana. Vedel sem, da znam biti komunikativen. Po koncu kariere so na RTV Slovenija načrtovali prihodnost, predvsem zaradi olimpijskih iger, kjer naj bi njihov strokovni komentator imel drugo vlogo. Potrebovali so nekoga novega in povabili so mene. Začel sem leto prej, da sem se lahko učil, in potem sem bil iz prenosa v prenos boljši.
Je zaradi poznanstev s tekmovalci in tekmovalkami komentiranje težje?
Po svoje je laže, ker jih poznaš od prej. Včasih, ko nisi povsem prepričan, pomaga, da se spomniš, s čim se je kdo ukvarjal na treningih in na kaj moraš biti pozoren. Najtežje je ohranjati mejo, da ti še vedno zaupajo. Čez noč postaneš človek, pri katerem lahko pogovor, ki ga imaš z njimi, na neki točki postane javna informacija. Zato se zaupanje gradi sčasoma. Ko tekmovalci vidijo, kaj vse ti povedo in kaj dejansko gre v javnost, lahko dobijo občutek, da ločiš med tem, kaj je prijateljski pogovor in kaj je informacija, ki jo lahko uporabiš pri komentiranju.
Slo., Škofja Loka, 13.4.2026, Cene Prevc gostinec in nekdanji slovenski smučarski skakalec, foto: Dejan Javornik FOTO: Foto:dejan Javornik
Kako velik privilegij se je danes pisati Prevc?
Moj prvi občutek je, da ne bi smelo biti posebnih privilegijev. Kot sva že govorila: pred Bogom smo vsi enaki. Dejstvo je, da tudi to sprejmeš kot odgovornost. Na začetku je bilo to predvsem breme. Še posebno v časih, ko je bil Peter že zelo prepoznan v javnosti, mi pa smo bili mladi fantje, junci, ki so prihajali za njim. Takrat je bilo včasih za nas naporno. Pri meni se je zgodil preklop, ko sem sprejel, da če to že obstaja in ne more izginiti, lahko iz tega poskusim narediti tudi nekaj dobrega. Zato se je začela razvijati tudi moja retorika: da v stikih z javnostjo poskušaš nekaj dati nazaj in stvar dobro izpeljati. Še vedno so tudi danes trenutki, ko bi si želel, da bi bil trg prazen in bi se lahko v tišini sprehodil čezenj. Ali ko zamujaš pol ure, hitiš še iz trgovine, pa te nekdo ustavi, ker ti mora razložiti, kako je njegova sestrična pred leti nekje srečala nekoga iz družine. To so momenti, ko bi bil raje nepoznan, ampak tega ne moreš izbirati. Ker te ljudje prepoznajo, se pokaže tudi odgovornost. Kot javna oseba lahko s tem, kar ljudje vidijo pri tebi, prenašaš vrednote, v katere verjameš, in lahko pozitivno vplivaš na druge.
Se kot družina še pogosto zberete za isto mizo?
To se pri nas zgodi nekajkrat na leto: ob večjih družinskih praznovanjih, rojstnih dnevih, veliki noči ali božiču. Vsak ima svoje življenje tako zapolnjeno, da je kar težko, da bi se vsi pogosto dobili.
Po športni karieri ste zelo hitro vstopili v tako imenovano realno življenje. Ste to načrtovali ali se je zgodilo spontano?
V nasprotju s športniki, ki ob koncu kariere ne vedo, kaj bodo počeli, sem imel jaz skoraj nasproten problem. Bilo je preveč stvari, ki so me zanimale in sem jih med kariero zaviral, ker sem moral fokus ohranjati na športu. Ko je prišla sezona 2021/22 in bi moral začeti trenirati, me je zanimalo veliko drugih stvari. Želel sem jih spraviti na višji nivo, jih bolje spoznati in razviti. Zato je na koncu prišlo do tega, da naslednjo sezono nisem tekmoval in sem se poslovil. Zanimivo je, da smo zdaj že nekaj let od tistega trenutka, pa določene stvari, ki sem jih imel takrat v glavi, še vedno niso prišle na vrsto.
Kdo je oseba, ki vam nastavi ogledalo? Ali jo pokličete za nasvet?
Odvisno, za kaj gre. V osnovi sem človek, ki bi si lahko življenje včasih olajšal, pa sem tak, da če mi nekdo reče, da je štedilnik vroč, bom morda še vedno dal roko gor, da se sam opečem in zares vem, da je vroč. Rad se učim na lastnih izkušnjah. Po navadi se obrnem na ljudi, ki se spoznajo na določene stvari: pri skokih je bil to trener, pri šoli bratranec. Ko je prišlo do gostinstva in odločitve, da gremo v ta projekt, je bil prvi človek, ki sem ga poklical, lastnik KluBar gastropuba v Kranju, kjer sem veliko let delal in ga zelo cenim. Tam sem se ogromno naučil in še danes sva prijatelja. Pri večjih življenjskih odločitvah pa je žena tista, ki prva izve. Pri odločitvi za prevzem kavarne so za to vedeli moji starši. Če bi imeli pomisleke, bi se odločil drugače.
Slo., Škofja Loka, 13.4.2026, Cene Prevc gostinec in nekdanji slovenski smučarski skakalec, foto: Dejan Javornik FOTO: Foto:dejan Javornik
V petek boste na cilju, bratje in sestri so se kaj javili?
Domen in Nika sta že začela konkretne priprave na novo sezono, oba vesta, da imam tudi sam precej izzivov na poti. Nikoli nismo imeli takega odnosa, da bi se morali slišati vsak dan. Za vse pa lahko rečem, da so to ljudje, s katerimi se lahko ne slišiš cel teden, a če bi prišlo do situacije, lahko kogar koli od njih pokličem. Če bom rekel, da potrebujem nekoga, da me spravi na Kitajsko, bodo prilagodili svoje življenje in to naredili.
Končajva z mislijo na vašo ženo Julijo Patricijo Novak. Katero njeno sladico najbolj obožujete?
Sam imam najraje tisto, česar dolgo nisem jedel. Če bi moral izbirati iz naše ponudbe, bi bila to lešnikova torta. Pa kremne rezine naredi take, da tudi na Bledu težko dobiš takšno.
