Komaj sva se lahko pogovarjala pet, šest minut, ne da bi kdo potrkal na vrata njegove delavnice v Glavni ulici 11 v Lendavi. Sleherni dan je tam kmalu po 16. uri, ko konča službo v SNG Maribor. Ob začetku šolskega leta je bilo treba med drugim popraviti torbo za šolarja, ki je k njemu prišel z očetom. Vmes se je oglasila dama s klobukom. Ni bila domačinka, ampak lično opravljena turistka. V mestu se zadnji teden v avgustu in prvega v septembru veliko dogaja, med plesom ji je večer prej petka na čeveljčku preprosto odpadla. »Dajte mi en dan, pa boste spet plesali v njih,« je lep pogled stranki namenil Jovan Kovačev, Jovo po domače, eden še redkih klasičnih čevljarjev na vzhodu Slovenije in bržkone nasploh v deželi. K njemu prihajajo vse generacije, a ne zgolj zaradi obutve, temveč tudi zaradi torbic, pasov in različnih usnjenih izdelkov, ki potrebujejo popravilo.
Nobena sodobna oprema in orodje ne moreta nadomestiti znanja.
Da so vsi zadovoljni
Nekateri pa ga pridejo zgolj pozdravit ali z njim pokramljat. Jovo je v Lendavi začel obrt 1. aprila 1991. Rojen je bil 30 let prej v mestu Kula v Vojvodini, kjer ima čevljarstvo bogato tradicijo. »Čevljar je bil tudi moj oče in še nekaj sorodnikov, zato mi delo ni bilo tuje. Takrat mi ni preostalo drugega, kot da delo svojega očeta nadaljujem, pa četudi v Sloveniji, kamor sem takrat kot najstnik po končani osnovni šoli prišel predvsem zaradi izobraževanja,« hiti razlagat Jovo, ki ga je pot po končanem šolanju v Žireh na Gorenjskem vodila v Ljubljano, kjer je bil sprva zaposlen pri enem izmed daleč najboljših slovenskih čevljarskih mojstrov, kot podčrta, pri Dermastiji, nato še pri Vodebu. A za svoj domicil si je izbral obmejno mesto z Madžarsko.
Jovan Kovačev, Jovo po domače, je eden še redkih čevljarjev na vzhodu Slovenije. FOTO: Osebni Arhiv
»Lendava mi je všeč tudi zaradi dvojezičnosti, saj je tu tako kot v Vojvodini, kjer sem že od rojstva živel z Madžari, madžarsko govorim tudi sam,« nam pripoveduje Jovo, kot rečeno, redno zaposlen v SNG Maribor. »Tam izdelujem obutev, ki jo na odru nosijo gledališki igralci, operni pevci in baletni plesalci. Če je dogajanje v predstavi postavljeno v čas recimo starega Rima, moram narediti obutev, kakršna je bila takrat. Enako velja za predstave, ki se dogajajo v srednjem veku ali na začetku 19., 20. stoletja. Skratka, kostumograf odloči, kaj bodo imeli nastopajoči obuto, jaz pa to naredim. Zlasti poskušam doseči, da bodo vsi zadovoljni, kar običajno so. Tukaj niso samo domači umetniki, veliko jih je iz tujine.« Po naročilu izdeluje tudi čevlje za folkloriste in druge. Zelo znani prekmurski cimbalist Andi Sobočan denimo nosi njegovo obutev. Mimogrede: čevljev si menda še nikoli ni kupil.
Z nogometašem Amadejem Marošo je stkal pristno vez. FOTO: Osebni Arhiv
Največ mu pomenijo zadovoljni umetniki in stranke, jezi pa ga, ko sliši, da med mladimi, zlasti njihovimi starši, ni interesa za deficitarne poklice, med katere spadajo tudi čevljarji. »Danes ljudje pravijo otrokom, naj se učijo, da jim ne bo treba delati. Morali pa bi jim reči, naj se učijo, da bodo bolje opravljali svoje delo in bodo zato dobro zaslužili in bolje živeli. Nobena sodobna oprema in orodje ne moreta nadomestiti znanja,« je jasen čevljarski mojster, ki na svojem starem šivalnem stroju vedno naredi izjemno natančne šive. Jovo ga še vedno uporablja, šiv teče, kot bi ga narisala ravna črta. Roka ve, kaj mora narediti. Znanje se nabira desetletja, poudari. Jovo se je veliko naučil sam.
Prinesi jutri, bomo našli rešitev, spet boš hodil kot balerina.
Izkušnje kažejo, da so imeli ljudje nekoč par ali dva dobrih, ročno izdelanih čevljev in so jih nosili več let, zdaj pa sledijo modi in jih kupujejo za malo denarja ter nosijo le nekaj mesecev. »Vsi, ki imajo malo več denarja, veliko dajo na modo, tudi na kakovost, drugi pa si obuvajo čevlje slabe kakovosti, ki škodujejo nogam. Mislim, da pri nas približno 30 odstotkov ljudi gleda na svoje noge in obuje kakovostno obutev iz usnja, to pa je tudi vse,« ugotavlja.
Največ mu pomenijo zadovoljni umetniki in stranke. FOTO: Osebni Arhiv
Klofuta nogometašu, lasje na črno
Jovo ima še eno ljubezen: nogomet. Danes je glavni na stadionu lendavske Nafte, ko poteka predprodaja in prodaja na dan tekme vstopnic, pod njegovim okriljem se na domačih tekmah razvrščajo reditelji, ki skrbijo za varnost med publiko. Prav zato je stkal pristne vezi denimo z Milkom Djurovskim, nogometno legendo z Balkana, pa z žal že pokojnim Nebojšo Vučičevićem … Nekdanji estonski reprezentant Konstantin Vassiljev, za Nafto je kot prva violina kluba odigral več kot 100 tekem, ga je nedavno obiskal, njegova žena je potrebovala pomoč – visoke petke je bilo treba popraviti.
Redno je zaposlen v SNG Maribor, kjer izdeluje obutev, ki jo na odru nosijo gledališki igralci, operni pevci in baletni plesalci. FOTO: Osebni Arhiv
Jovo je bil tudi precej prepoznaven delivec nogometne pravice. Kot v vlogi stranskega sodnika in tudi glavnega. Lahko se pohvali, da je sodil dvema imenoma velikih klubov z območja rajnke Jugoslavije: Olimpiji in Zvezdi. Ne sicer tisti iz Ljubljane in Beograda, ampak moštvom iz Dolge vasi in Doline pri Lendavi. Anekdot je polno, okoliščin tiste, ko je kot stranski sodnik primazal klofuto enemu od preveč vulgarnih in zgovornih žogobrcarjev, seveda ne bomo razkrivali.
Trudi se, da so vsi zadovoljni, in običajno so. FOTO: Osebni Arhiv
Nekoč je sodil na srečanju med aktivnimi nogometnimi sodniki s Ptuja in Lendave. Piskal je kar štiri enajstmetrovke, a bil na koncu vseeno deležen velike pohvale. Nekdo je celo predlagal, da bi mu že malo osivele lase pobarvali v črno in ga uvrstili na seznam sodnikov Uefe.
Anekdot je polno, okoliščin tiste, ko je kot stranski sodnik primazal klofuto enemu od preveč vulgarnih in zgovornih žogobrcarjev, seveda ne bomo razkrivali. FOTO: Osebni Arhiv
Spet je nekdo potrkal na njegova vrata, športnim copatom za sprehode se je odlepil podplat. »Do srede bom uredil, po 16. uri bom tukaj,« je Jovo obljubil. Potem je odbrzel v središče Lendave, te dni se tam zares dogaja. Ni bilo človeka, ki ga ne bi pozdravil. V samooklicani prestolnici bograča ga vsi poznajo. Mobilni telefon mu je zvonil sleherno minuto. »Prinesi jutri, bomo našli rešitev, spet boš hodil kot balerina,« je nekomu odgovoril.
