Činčile so med tistimi hišnimi ljubljenčki, ki lahko svoje lastnike presenetijo z izjemno dolgo življenjsko dobo. Medtem ko številni mali glodavci živijo le nekaj let, lahko ob ustrezni prehrani, varnem okolju in dobri veterinarski oskrbi z nami preživijo desetletje ali celo precej več.
Te prikupne živali izvirajo iz Andov v Južni Ameriki. V Združene države Amerike in Evropo so kot hišne ljubljenčke prve pripeljali v 20. letih 19. stoletja. Divje v povprečju živijo približno šest let, medtem ko lahko hišne dosežejo od deset do 15 let. Znana je činčila, ki je živela več kot 29 let.
Če se odločimo za dve, je dobro izbrati živali istega spola ali poskrbeti, da je samec kastriran.

Zelo prikupne so. FOTO: Raquel Lonas/Getty Images
Prvih šest do osem tednov se mladiči hranijo pri materi, nato odraščajo in približno pri osmih mesecih dosežejo spolno zrelost. Glede prehrane, prostora in okolja imajo dokaj specifične zahteve, a če jih upoštevamo, lahko pomembno prispevamo k njihovemu zdravju in dolgoživosti. Je pa res, da činčile zelo dobro skrivajo znake bolezni. Ko so opazne očitne spremembe v njihovem vedenju ali počutju, je lahko zdravstvena težava že precej napredovala. Zato je pomembno, da je skrbnik pozoren na vsako nenavadno vedenje in se ob dvomu posvetuje z veterinarjem.
Preventiva
Tako kot pri drugih hišnih ljubljenčkih je pomembna preventiva. Dobro je že pred prihodom činčile v naš dom poiskati veterinarja, ki ima izkušnje z eksotičnimi živalmi, in jo kmalu po prihodu odpeljati na prvi pregled. Tako bomo lažje pravočasno opazili morebitne težave in vedeli, na koga se obrniti, če bi nenadoma zbolela.
Prehrana in primerno okolje
Eden najpomembnejših dejavnikov za zdravje činčil je prehrana. So rastlinojede živali, osnova njihove prehrane mora biti kakovostno seno, denimo seno timotejke, travniško, ovseno ali seno sadovnjaških trav. S peleti ne gre pretiravati, naj bodo kakovostni in namenjeni činčilam, njihova količina pa omejena. Kot priboljšek jim lahko ponudimo vejico jablane, saj je žvečenje pomembno tudi zato, ker njihovi zobje rastejo vse življenje. Oreščki, semena in suho sadje niso primerni, priboljški na splošno naj bodo zelo omejeni.

Lucernino seno je zaradi višje vsebnosti nekaterih hranil primernejše le kot občasna poslastica. FOTO: Melanie Dawn Harter/Getty Images
Prva živa činčila naj bi v Evropo prišla leta 1829, ko so jo pripeljali v londonski živalski vrt.
So izjemno aktivne živali in potrebujejo dovolj prostora za gibanje. V naravi plezajo in skačejo po skalah ter raziskujejo okolico, v domačem okolju bodo prav tako želele plezati, skakati in raziskovati. Zato potrebujejo prostorno kletko z različnimi možnostmi za gibanje, skrivališčem, prostorom za počitek in ustreznim tekaškim kolesom. Ker so družabne, so rade v paru, vendar jim je v tem primeru treba zagotoviti še več prostora. Činčili je dobro vsak dan omogočiti varno gibanje zunaj kletke. Pri tem je treba zaščititi električne kable, lesene predmete in druge stvari, ki bi jih lahko začela grizljati.