Hotavlje so poznane po najlepšem slovenskem marmorju. Tu in v okolici živijo tudi spretni rokodelci, ki se zgledujejo po bogati kulturni dediščini. Med njimi je Anton Kosmač, mizar, ki izdeluje pohištvo iz masivnega lesa. Odraščal je na domačiji Par Preserc na Hotavljah. To je bila nekoč vas Preserje (okrog leta 1200), od koder izhaja ime domačije. Hiša stoji na začetku vasi, do gozda, katerega del je v lasti družine, je le nekaj minut hoje. Oče Marko in mati Alojzija sta se ukvarjala z govedorejo, otroci so velik del otroštva preživeli med drevesi – nabirali so gobe, pomagali pri spravilu drv in raziskovali gozdne kotičke.

Oživljal stare omare

Na domačiji so imeli veliko starega pohištva v staronemškem stilu, ki ga je izdelal lokalni mizar Urban Potočnik. Ta je otrokom za igro dajal lesene kocke, oče Marko pa je razlagal, kako ima mizar urejeno delavnico. Delovno mizarsko mizo (ponk) z mojstrovim podpisom Anton še danes uporablja.

Že kot otroka ga je zanimala tehnika izdelave pohištva, predvsem to, kako so elementi spojeni. »Ko sem končno ugotovil, kako se to dela, me je povsem prevzelo,« se spominja.

Bližina gozda, mojster Potočnik in radovednost glede izdelave pohištva so ga pripeljali do logične odločitve: vpisal se je na Srednjo lesarsko šolo v Škofji Loki. Po končanem šolanju se je za osemnajst let zaposlil v Jelovici, doma pa si je uredil delavnico, kjer je popoldne restavriral staro pohištvo. Medtem ko je oživljal stoletne omare in skrinje, je rasla želja po samostojni poti.

Najprimernejši je lokalni les. FOTO: osebni arhiv

Les zahteva razumevanje

Antonovo življenje je bilo dolgo v znamenju teka, ki ga je z občasnimi premori gojil od osnovne šole. Nekaj časa je bil profesionalni tekač, med drugim sta ga sponzorirala Jelovica in Marmor Hotavlje. V tem času je celo razmišljal, da bi tek postal njegov poklic. Treniral je z Romanom Kejžarjem (že 25 let aktualnim državnim rekorderjem v maratonu), po koncu njegove kariere pa je Kejžar postal njegov trener. Športno pot je sklenil po olimpijskih igrah v Braziliji leta 2016.

Tek je v njegovem življenju pustil globoko sled – ni le lastnik petega najboljšega slovenskega maratonskega časa, dal mu je potrpežljivost, ki jo zahteva dolgotrajno delo. Ko opisuje priprave na olimpijski maraton, skoraj enako natančno razlaga lastnosti lesa. Tako kot telo potrebuje dolgotrajno, premišljeno vadbo, tudi les zahteva razumevanje: vsak kos ima svoje lastnosti, zgodovino rasti, smer vlaken in napetosti. Tekač je postal zaščitni znak njegove delavnice in pohištva. V delavnici Par Preserc ne gre brez sodobnih strojev, tam je tudi ročno orodje. Rezbarska dleta, fina žagica in obliči so na dosegu roke, ker detajle skoraj vedno izdela ročno. Les, s katerim dela, je večinoma lokalnega izvora – hrast, javor, smreka, hruška, češnja in cemprin, ki ga prepoznamo po značilnem vonju in blagodejnem vplivu na spanje. Rad poudari, da se evropski les v naših domovih obnaša najbolj predvidljivo: »Tako kot pri zdravilnih zeliščih – tisto, kar raste okoli nas, nam največkrat najbolj ustreza.«

V delavnico so odprta vrata. FOTO: osebni arhiv

Izdelek za generacije

Les pridobi iz različnih virov, najraje pa ima, kadar ga stranka prinese sama. Nekateri želijo iz starega drevesa, ki je raslo na njihovi zemlji, narediti izdelek, ki bo služil več generacijam. Suhe plohe pripeljejo v delavnico, Anton jih odbere, razreže in pripravi glede na namen.

Kako zahtevna je izdelava pohištva, večinoma ne vemo. »Opisal bom nekaj najbolj pomembnih postopkov izdelave postelje: s stranko se dogovorim, kakšna bo in kako bo narejena, nato narišem tehnični načrt. Poiščem primeren les, ki mora biti že primerno sušen, primerne kvalitete in žagarskih dimenzij. V delavnici odberem deske za posamezne elemente, sledi cel niz zamudnih del. Delam z lesenimi klasičnimi vezmi brez kovinskih elementov. S skrbnim in natančnim rezljanjem, oblanjem, brušenjem, vrezovanjem, z dodelanimi postopki barvanja in ročne obdelave nastane končni, unikatni izdelek, živa priča visoke ravni kvalitete, ki sem jo dosegel skozi leta udejstvovanj v mizarstvu.«

Pred leti sem nameraval kupiti posteljo. V eni od trgovin sem si ogledoval eno izmed razstavljenih, postelja je škripala, malo bolj močno sem prijel za stranico iz iverne plošče in furnirja in ostala mi je v roki. Moja prigoda ga je nasmejala, a ne presenetila. »Danes se svet hitro vrti, proizvajalci iščejo hitri zaslužek, povprečni potrošnik ni pripravljen plačati več za kvaliteten izdelek. Verjetno imam zaradi vaše in podobnih izkušenj dela za leto ali več naprej.«

Lesena zgodba

Anton ima trenutno dva izdelka na potujoči razstavi Čar lesa ter repliko zibelke, ki je razstavljena v muzeju v Žireh. Strankam lahko doma pokaže nekaj kosov pohištva, bolj vedoželjnim pa so v delavnici na ogled izdelki v pripravi. V Rokodelskem centru Škofja Loka, v okviru Izložb domišljije ponuja nekaj manjših izdelkov, primernih za darila.

Pred leti mi je vodnik v narodnem parku na jugu Madagaskarja pokazal drevo baobab, opičji kruhovec. Poimenovali so ga Babica, ker je med najstarejšimi na tem otoku. Šteje okoli 1600 let. Babico sem instinktivno objel. Začutil sem veliko spoštovanje do tega tako starega bitja in svojo majhnost v primerjavi z njim. »Ja, se strinjam, drevo je živo bitje, staro drevo nosi stoletja zgodovine. Sem zagovornik trajnostnega gospodarjenja z gozdom. V današnjem času je preveč pohištvenih izdelkov, ki so narejeni za kratkotrajno uporabo.«

Naš svetovno znani misijonar Pedro Opeka z Madagaskarja mi je nekoč povedal, da ima skupaj s prebivalci njegove humanitarne skupnosti Akamasoa občasno ritual objemanja dreves. Ta ima več pomenov: povezanost z naravo, zaščita živih bitij, iskanje miru, stabilnosti in energije, spoštovanjem starosti in modrosti dreves. »Ja, vsi smo del vesolja in stik z gozdom in drevesi nas prizemljuje,« pripomni Kosmač.

Želi si, da si otroci sami izberejo poklic, bo pa vse tri naučil mizariti. FOTO: osebni arhiv

V svojem poslanstvu poudarja spoštovanje do narave. Ne uporablja nezakonitega lesa, ne proizvaja smeti in ne obljublja tistega, česar ne more izpolniti. Zanj je vsak kos lesena zgodba – če odpreš letnice, vidiš desetletja vetra, dežja in sonca. »Človek v drevesu začuti čas.«

Masivno pohištvo izdeluje sam, do neke mere pa je v mizarstvo vpeta tudi družina. »Žena Petra mi pomaga pri administraciji in izdeluje vzglavnike, polnjene iz ostružkov oziroma oblancev cemprina. Sinovi Matej, Jakob in tudi najmlajši Jernej radi pridejo v delavnico. Večja dva imata vsak svojo žagico in pred kratkim smo izdelovali okraske za novoletno smrečico. Mateja strašno zanimajo fosili in ribe, Jakoba dinozavri in oba pravita, da bosta paleontologa, ko bosta velika. Želim, da se po svoje odločijo za poklic, tako, kot sem se jaz. Potrudil se bom, da vse tri naučim mizariti.«