Daljšnica

Daljšnica je protipomenka besede bližnjica. Ne vem, zakaj sem vedno mislila, da je to izmišljena beseda, da jo uporabimo le v šali, ko želimo reči, da gremo po daljši poti, nasprotno kot po bližnjici. Morda zato, ker tako v resničnem kot v prenesenem pomenu, vedno ko je mogoče, izberemo bližnjico – in ne daljšnice. A tudi ta je tam, v pravopisu, ta pa nas opozarja, da gre za slogovno zaznamovano besedo (kvalifikator neobčevalno), ki se redko uporablja in je ni priporočljivo izbrati. Hecno, saj je prav lepa izpeljanka iz besede daljš-i. Daljša pot. Je razlog, da bližnjica prihaja iz besede blizu, torej bi morala biti pot, ki vodi dlje, dlješnica? Toda saj ima bližnjica sopomenko, besedo krajšnica, ki je krajša pot. Ne, razlog je gotovo to, da je človek nagnjen k iskanju krajših poti in je daljšnica nekaj, kar ne spada na seznam besed njegove hotene stvarnosti.

Nadpomenka obema je pot, to pa je beseda, ki se vije skozi vse človekovo življenje in je sestavina mnogo misli, besedil, pesmi, rekov. Na primer, da nam življenje postavlja ovire na pot. Meni jo je pravkar postavilo, in to v obliki daljšnice. Ena mojih najbolj ljubih vsakdanjih poti, pot na moj vrt, se je znašla v načrtu obnove ljubljanske cestne infrastrukture, ki je to pomlad v veliki graditeljsko-obnovitveni vnemi razdrla in zaprla kar dve cesti v moji bližini. Med njima mestno vpadnico po nadvozu nad avtocesto, po kateri se množice zlivajo v center. Seka barjansko širjavo, ostanek zamočvirjene ravnice, zatočišče zelenja in živali. Rada sem imela prijeten sprehod po južnem obrobju mesta do tega nadvoza; nato hop čezenj, pa sem se znašla v povsem drugem, nemestnem okolju, v mojem zenu, po vsega kakih 20 minutah hoje. To mi je veliko pomenilo. Mojo pot zdaj zapira znak s prepovedjo uporabe, vrt pa lahko dosežem le s precejšnjim krogom z avtom po obvoznici. Tudi za pešce obstaja obhod, toda edina nadomestna pot zanje je daljšnica. Daljšnica vodi mimo getu podobnim naselij, smeti in grafitov pod mostom, pa tik ob avtocesti po prašnem makadamu, ki spominja na nevarne skrivne poti po puščavi Nove Mehike. Mehkozeleni gaj ob vpadnici v mesto bodo spremenili v štiripasovnico. To pomlad so mi potemnili svetlobo, ki se je ravno začela razgrinjati. Vse ceste, ozke in široke večpasovnice, so, preden so za nekoga postale hitre bližnjice, zaprle poti. Kar nekomu skrajša pot, jo drugemu odreže. Živalim cesta odreže svobodo, odvzame dom. V plasteh vseh cest, med peskom in gramozom, so zacementirana srca tistih, ki morajo zdaj hoditi daleč naokoli.