Blaž Avsenik in Nika Svetlin sta vsak po svoje tesno povezana z bogato slovensko glasbeno dediščino. Blaž je vnuk legendarnega Slavka Avsenika, Nika pa prihaja iz rodu harmonikarja Franca Flereta. Čeprav sta odraščala ob imenih, ki so močno zaznamovala slovensko glasbo, želita danes stopati po svoji poti. Njuno prijateljstvo je preraslo v glasbeno sodelovanje, skupaj že snujeta nove projekte, pri katerih želita povezati spoštovanje do tradicije s svežim, sodobnim pristopom.
Napovedujeta skupne nastope in projekte. Kako so se vajine poti pravzaprav združile?
Nika: Z Blažem sva se prvič srečala pred približno štirimi leti na poroki. On je bil tam kot svat, jaz pa kot pevka takratnega benda. Pozneje sva se začela več družiti prek skupnega prijatelja. Skupaj smo hodili na morje, preživljali prosti čas, in tako sem ves čas od blizu spremljala tudi Blaževo glasbeno pot in njegovo delo. Na koncu je bil prav ta skupni prijatelj tisti, ki naju je povezal tudi glasbeno. Vse skupaj se je zgodilo zelo spontano. Iz prijateljstva, skupnih druženj ter ljubezni do glasbe in ustvarjanja se je razvilo sodelovanje, s katerim danes skupaj ustvarjava posebne trenutke na koncertih in drugih dogodkih.
Na odru Festivala Avsenik sta v lastni priredbi odigrala tri čudovite Avsenikove melodije. FOTO: Jakob Krt
Blaž: Najine poti so se združile po čistem naključju oziroma po srečnem naključju. Na poroki prijatelja, kjer je Nika pela, je bilo hitro jasno, da morava sodelovati.
Ne moremo mimo dejstva, da sta oba vnuka slavnih dedkov, ki sta pustila velik pečat v slovenski kulturni in glasbeni dediščini. Je to za vaju darilo ali kdaj občutita tudi breme takšne zapuščine?
Blaž: Biti vnuk slavnega dedka je velika čast in hkrati zakladnica znanja ter močan glasbeni zgled. Vedno pa nad menoj bdi tudi tiho breme primerjanja in vprašanje: sem dovolj dober?
Do narodnozabavne glasbe sem vedno čutil veliko spoštovanja, tako zaradi njene čustvene globine kot tudi zaradi slovenske kulturne zapuščine, ki jo ta glasba v veliki meri predstavlja.
Nika: Rekla bi, da oboje. Šele ko nas je dedek Franc Flere zapustil, sem se začela zares zavedati, kako velik pečat je pustil v slovenski glasbi. Dokler je bil še z nami, tega, iskreno, nisem toliko dojemala. Danes pa vidim, koliko je ljudem pomenil, kako zelo ga spoštujejo in kako radi še vedno igrajo ter prepevajo njegove pesmi. Zato mi je vedno lepo pri srcu, ko mi kdo reče kakšno lepo besedo o njem ali z mano deli anekdoto, ki je morda še nisem poznala. Seveda se nanj velikokrat spomnim tudi pred nastopi ali na odru. Včasih si v mislih rečem: »Dedi, bodi z mano.« Ne bi pa rekla, da zaradi njegovega imena čutim kakšen dodaten pritisk ali da sem zato na nastopih bolj obremenjena. Na koncu mi je najpomembneje, da na odru uživam, sem iskrena in dam vse od sebe. Če mi to uspe, sem zadovoljna.
Po čem se najbolj spominjata svojih dedkov?
Nika: Obiski pri njem na Dolenjskem so bili vedno povezani z veseljem in dobro voljo. Zelo rada se spomnim zim, ko je bilo tam še ogromno snega in smo se sankali kar po vinogradu, med trtami. (smeh) Še bolj mi je v spominu ostal eden od naših družinskih piknikov. Prišli smo z idejo, da bomo skupaj samo najožji družinski člani, ampak pri dedku je bilo težko ostati samo pri tem. (smeh) Bil je res pravi dobrovoljček, rad je imel ljudi, družbo in veselje. Kmalu je imel telefon v roki in začel klicati vse mogoče prijatelje, od mesarja do muzikantov in še koga vmes. Na koncu od našega malega družinskega piknika ni ostalo prav veliko, saj se je vse skupaj spremenilo v pravo malo veselico pri njem doma. Mislim, da ta zgodba zelo lepo opiše, kakšen je bil – veseljak v pravem pomenu besede.
Nastopila sta z Ansamblom Saša Avsenika. FOTO: Jakob Krt
Blaž: Dedka se najbolj spominjam po njegovi ljubezni in skrbi za vse vnuke. Obenem pa se je bil vedno pripravljen pogovarjati o glasbi ter o svoji poti oziroma karieri.
Kaj vama pomeni glasbena zapuščina in narodnozabavna glasba na splošno? Sta jo vedno rada poslušala ali sta imela tudi kakšno obdobje glasbenega uporništva?
Nika: Narodnozabavna glasba me spremlja res že od mladih nog, zato do nje nikoli nisem čutila nobenega odpora. Ravno nasprotno. Kot punčka sem skakala po postelji z daljincem v roki, si predstavljala, da je to mikrofon, in imela svoje male koncerte. (smeh) Danes je narodnozabavna glasba pravzaprav tudi velik del mojega vsakdana, saj delam kot voditeljica na radiu, na katerem se vrti pretežno domača glasba. Tako sem z njo na neki način povezana tako zasebno kot poklicno. Še vedno pa me predvsem ženski del naše družine rad nagovarja, da bi morala imeti svoj ansambel oziroma več peti narodnozabavno glasbo. Mene sicer glasbeno bolj vleče v pop vode, ampak moram priznati, da ko zapojem kakšno domačo vižo, neizmerno uživam. Takrat mi res kar zaigra srce. Mogoče je ta glasba preprosto tako močno zasidrana v vseh nas, ki smo z njo odraščali, da vedno ostane nekje v tebi, ne glede na to, kam te pozneje odnese glasbena pot.
Ko zapojem kakšno domačo vižo, neizmerno uživam. Mogoče je ta glasba preprosto tako močno zasidrana v vseh nas, ki smo z njo odraščali, da vedno ostane nekje v tebi, ne glede na to, kam te odnese glasbena pot.
Blaž: Do narodnozabavne glasbe sem vedno čutil veliko spoštovanja, tako zaradi njene čustvene globine kot tudi zaradi slovenske kulturne zapuščine, ki jo ta glasba v veliki meri predstavlja.
Nedavno sta nastopila na festivalu Avsenikove glasbe v Begunjah, ki vsake dve leti privabi množice. Kako sta doživela ta nastop?
Blaž: Na odru Festivala Avsenik sva skupaj v lastni priredbi odigrala tri čudovite Avsenikove melodije. Z velikim spoštovanjem do Avsenikove tradicije sva se v lastni izvedbi poklonila glasbi Slavka in Vilka Avsenika. Kljub veliko živčnosti, ki izvira iz čistega spoštovanja do glasbenega izročila Vilka in Slavka, sva, sodeč po odzivu občinstva, zadostila ravni Avsenikove glasbe. Veseliva se že nadaljnjih nastopov in glasbenega udejstvovanja ter tudi avtorskega ustvarjanja.
Blaž Avsenik z dedkom Slavkom in očetom Slavkom FOTO: Osebni Arhiv
Nika: Zelo lepa izkušnja. Priznati moram, da sem bila pred nastopom zelo v svojih mislih, saj sem zaradi odgovornosti čutila določeno težo. Spoštovanje do Vilka in Slavka je neizmerno. Vse, kar sem si želela, je bilo, da bi v tistem trenutku dala vse od sebe. Po prvi pesmi sem se sprostila. Nastopiti pred ljudmi je neverjetno, ko pa sem zapela z Ansamblom Saša Avsenika, sem čutila res veliko spoštovanje. S svojim nastopom sem zelo zadovoljna in se veselim vsega, kar bo še prineslo. Vadila sva vsak dan, skupaj in vsak posebej. Tudi doma sem vadila interpretacijo in mislim, da sva dala od sebe vse, kar sva si želela.
V kakšno smer želita zapeljati svoje glasbeno sodelovanje? Lahko že razkrijeta, kakšne načrte imata?
Nika: V resnici si želim predvsem slediti svojemu srcu in notranjemu občutku, ki mu moram včasih samo še malo bolj zaupati. Načrti vsekakor so. Z Blažem in mojim bratrancem Janom Skubicem, sinom pokojnega Jožeta Skubica iz Slapov, nas povezuje predvsem ista želja: ustvarjati glasbo, ki bo najprej nam povzročila kurjo kožo. Verjamemo, da če bomo mi tisto, kar ustvarimo, zares začutili, bodo to začutili tudi ljudje. Idej je kar precej, ena prav posebna pa je prišla tudi kot poročno darilo. Dobila sem namreč pesem, za katero si želim, da bi jo posneli in nekoč poslali med ljudi. Za zdaj naj o njej ostane še malo skrivnosti. (smeh) Zavedamo se, da se takšne stvari ne zgodijo čez noč, in tudi ne želimo ničesar prehitevati. Želimo ohraniti spoštovanje do slovenske glasbe, hkrati pa jo zapeljati na svež, iskren in doživet način ter jo morda tako približati tudi mlajšim generacijam. Predvsem pa si želimo počasi ustvariti svoj zven, nekaj, po čemer nas bodo ljudje prepoznali in se k naši glasbi radi vračali.
Nika Svetlin z bratcema Ožbejem in Lukom ter dedkom Francem Fleretom FOTO: Osebni Arhiv
Blaž: Z Niko si želiva razvijati avtorsko glasbo, ki jo podpirata ljudskost in iskrena predanost slovenskemu kulturnemu izročilu. Z velikim veseljem pa poustvarjava tudi znane slovenske pesmi, tako narodnozabavne kot popularne, zimzelene popevke.
