Dejan Dogaja: Moja rdeča nit je, da nimam rdeče niti

Dejana Dogaja je težko spregledati. Njegova energija je že leta del njegovega odrskega podpisa, a za umetniškim imenom se skriva precej bolj raznolik človek, kot bi lahko sklepali na prvi pogled. Dejan Krajnc je akademsko izobražen glasbenik in klarinetist in tudi sommelier druge stopnje. Danes je partner Kiari in oče Levu, ob tem pa še vedno človek številnih interesov in idej. Z novo skladbo Moje srce poplesava se je vrnil k zvoku, ki ga je želel ustvarjati že na začetku samostojne poti – h glasbi, ob kateri se ljudje sprostijo, pojejo in plešejo. Na predstavitvi nove pesmi v Ljubljani sva se pogovarjala tudi o vsem tistem, kar se dogaja, ko ugasnejo odrske luči.

Začela sva pri imenu, ki je njegov zaščitni znak. »Če gremo res na začetek Dejana Dogaja – ime si je izmislil Jan Plestenjak. Med korono sva enkrat pila pri njem doma in sem ga vprašal, ali ima kakšno idejo za umetniško ime. Dejan Krajnc, ampak da bi imel neko umetniško ime. In je tako izstrelil: 'Dejan Dogaja'. Takrat sem ga prosil za dovoljenje, on je dovolil in tako imamo Dejana Dogaja.«

Tudi glasbeno se nikoli ni želel zapreti v en sam predal. »Rad se pohecam, da je moja rdeča nit to, da nimam rdeče niti. Imamo pop komade, šlagerje, narodnozabavne, otroške pesmi – čisto vse najdeš. Lahko bi rekel, da smo novodobni Čuki, če se malo pošalim – z vsem spoštovanjem do Čukov, seveda.«

S Kiaro odšla irokeza

Najnovejša pesem, ki jo je z Majem Vlašičem ustvarjal skoraj dve leti, ga je pripeljala nazaj k občutku, ki ga je imel na začetku samostojne poti. »Ta komad je žanrsko najbolj podoben mojemu prvemu komadu. Če bi se moral odločiti za en žanr oziroma en slog pesmi, bi bil po mojem nekje v tem žanru.«

Njegovo srce danes zares poplesava zaradi več razlogov, eden od njih pa je Kiara, ki je v njegovo življenje prinesla velike spremembe. »Predvsem je spremenila mojo frizuro. Najverjetneje bi, če ne bi imel Kiare, še danes imel dva metra visoke lase. Že dobra tri leta nimam več take frizure in zagotovo je Kiara na prvem mestu rekla: 'Daj, bodi malo normalen.'« Potem je prišla še garderoba. »Prej sem bil vajen, da je vse pisano, vse v Mickey Mousih, logotipih. Zdaj pa se hecam, da sem se začel dolgočasno oblačiti – pastelne barve, bela, bež, olivna in podobne. Da smo po jusu, da vse štima, kot mora biti, in ni ničesar preveč.« Največja sprememba je seveda Lev. »Kiara je poleg vsega rodila najinega Leva. Življenje je dalo življenje. O tem bom verjetno lahko še več govoril pozneje, ko bom mogoče še bolj začutil, kako je bilo vse skupaj. Zdi se mi, da bo zdaj, ko bo Levček počasi začel govoriti, vse še lepše in še bolj popolno.«

Ob očetovstvu je prišla tudi nova predstava o domu, čeprav Dejan zaradi približno stotih nastopov na leto doma še vedno ni prav pogosto. »Verjamem, da bom, ko bomo imeli hišo, po mojem dosti raje doma, ker bo res opremljena in zgrajena tako, kot si želim. V bistvu komaj čakam, da se vselimo.« Očetovstvo ga je naučilo tudi tega, da svet ne čaka nanj. »Lev se zbudi trikrat na noč, hoče flaško. Tudi če jaz pridem domov utrujen, je pač treba pomagati.«

Kariera je cabernet franc

Njegov svet je že od nekdaj poln različnih stvari. Glasba, radio, televizija, nastopi, zdaj še vino. »Počnem različne stvari, ker nimam rad monotonega življenja in se hitro naveličam ene stvari. Mora biti pestro. Sommelierstvo je moj največji hobi v življenju.« Do sveta vina ni prišel kot kakšen velik ljubitelj, ravno nasprotno. »Do takrat, ko sva s Kiaro začela hoditi in sva postala par, sploh nisem bil kak poznavalec. Tudi vina nisem kaj dosti pil. Potem pa mi je Kiarina mama Iris Kociper Haas odprla vrata v svet suhih vin. Ko sem to prvič poskusil, sem si mislil: 'Fuj, daj mi kak sladki muškat, tisto je super.' Zdaj pa ravno obratno – sladka vina mi niso več tako všeč, suha pa obožujem.« Danes je sommelier druge stopnje Sommelier Master, tretjo stopnjo je sicer poslušal, izpita pa še ni opravil. »Nekako ni bilo časa, da bi se naučil in šel naredit izpit. Verjamem, da ga enkrat bom.« Kaj mu je vino dalo, česar glasba ne more? Najprej se pošali, nato pa odgovor vendarle najde. »Zagotovo te lahko vino, če je ravno prav odmerjeno, in seveda govorim o kakovostnem vinu, popelje nekam, kjer začnejo tvoji možgani delovati na neki drugi ravni. In takrat se po navadi rodijo najboljše ideje,« se nasmehne. Če bi moral svoje življenje opisati s tremi vini, bi bila izbira precej jasna. »Kariera je cabernet franc. To je moje najljubše vino. Težko, polno, ampak ko zadeneš pravo kombinacijo z dobro hrano, je to nekaj najboljšega. Ljubezen je bolj lahkotna: ena sveža rebula, ki gre zraven dobre ribice. Očetovstvo je penina, klasična metoda, extra brut. Nekaj najlepšega, ampak na trenutke zbode. Ko pa gre lepo po grlu, je občutek res fenomenalen.«

Céline Dion v tretje

V pogovoru izvem, da ima Dejan še eno veliko strast – koncerte. Na leto jih obišče od pet do petnajst, tokrat pa ga čaka prav poseben: Céline Dion v Parizu. »Céline Dion je predvsem želja moje mami. Dvakrat smo že imeli vstopnice, pa je bilo vse odpovedano. Zdaj pa mislim, da bo. Zagotovo bo šlo!« Pri njem je morda prav to najbolj značilno: ko pade, ne ostane dolgo na tleh. »Jaz nikoli ne obupam. Mogoče za trenutek ali dva, potem pa rečem: 'Veš kaj, jaz bom to dosegel.' Če padem, se poberem. Mislim, da na koncu vedno dosežem vsaj neko različico tega, kar sem si zamislil. Če ne gre v prvo, bo pa v devetinšestdeseto,« se nasmeji.

Glasbo danes posluša z drugačnimi ušesi. »Na začetku nisem povsem razumel, kaj pojem, zdaj pa se mi zdi, da z leti vse pesmi, ki jih prepevaš, začneš malo bolj podoživljati. Ampak nisem še čisto odrasel. Še vedno je glava nora, še vedno sem bolj žurerske narave, ampak vsako leto dam več tudi na to drugo plat.«

Potem pride trenutek, ko reflektorji ugasnejo. Kaj ostane od Dejana Dogaja, ko mu ni treba nikogar zabavati? »Čeprav me imajo ljudje za velikega garača in se mi zdi, da kar veliko naredim, sem v osnovi precejšen lenuh. Rad spim. Ležim na kavču. Gledam filme. Hodim v kino, v savno, na masažo. Rad sem ob vodi in rad imam vino. Hedonist sem. Rad uživam in se zgodi tudi kakšen dan ali več, ko nič ne naredim.«

Ostane le še vprašanje, ki je morda najtežje: zakaj je danes srečen? »Tako sem vzgojen, da ko grem po ulici, pozdravljam ljudi in skoraj vedno ljudje tudi odzdravijo. Srečen sem, da imam to energijo.«

Morda je prav energija tista beseda, ki ga najbolje opiše. »Če ne bi bil v muziki ali kateri koli od stvari, ki jih počnem, bi nekako prišel do nekega uspeha, česar koli bi se lotil. Sem zelo iznajdljiv in imam to energijo, zaradi katere se mi tako zdi.« Čeprav je zanj trenutno glavna zgodba nova skladba, se tukaj še zdaleč ne konča. »Imam še veliko novih pesmi, že pripravljenih in posnetih, tako da bomo res veliko izdajali – še letos in tudi drugo leto.« Pri njem očitno še naprej velja njegovo najljubše pravilo: rdeče niti ni. Je pa veliko dogajanja.