Kot oboževalka kriminalnih zgodb, ki prihajajo s podeželja Združenega kraljestva, sem si od nekdaj želela obiskati Škotsko, pa sem imela tisoče izgovorov, zakaj tega ne storiti. Ker je precej draga, ker mi je kot nekomu, ki v snegu in mrzlem vremenu ne vidi prav nobene radosti, povsem neprivlačna misel na to, da bi bila – medtem ko se pri nas kopamo v vročini – nekje, kjer se vreme spreminja vsakih pet minut. Priložnost se je ponudila pred kratkim, ko sva si s partnerjem ob »srebrni poroki« privoščila teden brez otroka. Tolažim se, da bo hči sama izkusila Škotsko, ko bo čas za to.
Srečni anorak
Škotsko sva z najetim avtomobilom prevozila tako rekoč po dolgem in počez, 1500 kilometrov po regionalnih cestah, vključno z najbolj znamenitim otokom Skye. Avto nama je omogočil, da sva se izognila najdražjim namestitvam, saj nisva bila prisiljena spati v mestih. Tako sva prvo noč po prihodu v Edinburg (saj veste, da lahko na Škotsko letite ob sredah in sobotah kar z Brnika) spala dvajset minut od glavnega mesta v letovišču za deskarje, kjer je ogromen bazen z umetnimi valovi. Hči je najino bivališče označila za jajček, kjer imaš vse, kar potrebuješ. Namesto v Glasgowu sva prespala v lovski koči v čudovitem naravnem okolju. Vsako jutro sva si sestavila načrt za tisti dan, določila kraj za spanje in si rezervirala prenočišče, nato pa krenila na pot.
Slapovi se zlivajo tudi v morje.
Prvih pet dni sem nosila štiri plasti dolgih rokavov z najpomembnejšim kosom garderobe na svetu tisti trenutek – anorakom, kajti dežnik v vetrovnih razmerah ni najboljša izbira. In prvih pet dni sem si na glavo poveznila tudi kapo, na noge pa najdebelejše nogavice, ki sem jih za vsak primer vzela s seboj. In čeprav bi bil to zame lahko razlog za slabo voljo, so prevladali občudovanje prečudovite zelene barve, slapov, narave, ogromnih jezer ... Škoti pravijo, da lahko v enem dnevu doživiš vse štiri letne čase. Prav ta nepredvidljivost daje pokrajini značaj. Zelena barva travnikov in pobočij je posledica obilice padavin, ki deželo ohranjajo svežo in bujno skozi vse leto.
Škotska ni dežela spektakularnih znamenitosti na posameznih točkah, temveč predvsem dežela občutkov.
Obilje vode
Neverjetno raznolika in mogočna je škotska pokrajina, navdušijo tako živahna mesta kot najbolj odmaknjeni kotički višavja. Neskončna prostranstva resja, temni gorski grebeni in ozke ceste, ki se vijejo med jezeri in dolinami, ustvarjajo občutek, da si stopil v drug čas. Tam narava še vedno narekuje tempo življenja.
Toliko vode kot na Škotskem še nisem zasledila nikjer. Jezera, ki jim domačini pravijo loch, se razprostirajo med gorami kot ogromna ogledala. Med najbolj znanimi je Loch Ness, kjer že desetletja krožijo legende o skrivnostni pošasti Nessie. Čeprav te nisva srečala, sva občudovala spokojno lepoto jezera, ki je s svojo globino eno največjih sladkovodnih jezer v Združenem kraljestvu. Na vsakem koraku te spremljajo slapovi. Na otoku Skye so med najbolj slikovitimi tisti pri vznožju gorovja Cuillin, kjer voda pada po strmih skalah, medtem ko se nad vrhovi pogosto zadržujejo oblaki in meglice. Posebno doživetje je tudi razgledna točka Old Man of Storr – mogočen skalni osamelec, ki velja za eno najbolj fotografiranih naravnih znamenitosti na Škotskem. Divja obala otoka, dramatične pečine in nenavadne kamnite formacije ustvarjajo občutek, da si na robu sveta. Med najbolj znanimi kraji je Fairy Pools, niz kristalno čistih tolmunov in slapov, katerih turkizna voda je videti skoraj neresnično.
Mesto Invernes je prestolnica Škotskega višavja, ki jo je revija Travel + Leisure uvrstila med 50 najboljših krajev za potovanje leta 2025.
Le redko solata
A navdušujejo tudi mesta. Mnogi kraji na severu dežele so zgrajeni iz sivega granita, zaradi česar imajo značilen videz. Mesto Aberdeen je znano kot granitno mesto, saj sončni žarki na stavbah ustvarjajo srebrnkast lesk. Tudi manjša mesta in vasi iz kamna delujejo trdno in brezčasno, kot da kljubujejo stoletjem vetra, dežja in neviht. In kakšni so Škoti? Gostoljubni, neposredni in ponosni na svojo identiteto. Kljub stereotipu o zadržanosti so domačini pogosto pripravljeni na klepet in radi delijo zgodbe o svojem kraju. Močno cenijo svojo zgodovino, tradicijo in galsko dediščino. Na nekaterih območjih višavja in otoka Skye je še vedno mogoče slišati škotsko gelščino, starodavni keltski jezik, ki ga skrbno ohranjajo. Čeprav je Škotska del Velike Britanije, se mnogi najprej opredeljujejo kot Škoti in šele nato kot Britanci. To se kaže v politiki, športu, kulturi in celo lastnem pravnem in šolskem sistemu.
Škotska ni dežela spektakularnih znamenitosti le na posameznih točkah, temveč predvsem dežela občutkov. Občutka svobode na praznih cestah, ki se izgubljajo v daljavi. Občutka spoštovanja do narave, ki je mogočna in neukročena. In občutka miru, ko sediš ob jezeru, medtem ko veter prinaša vonj po dežju z okoliških hribov. Predvsem pa, da lahko resnično izkoristiš dan, saj je bilo svetlo še malo pred polnočjo. Edina stvar, ki sem jo res pogrešala, je solata. Redko je namreč na meniju, če že, pa brez kisa in maščobe.
Prav vsak hrib je posejan z belimi ovčkami, Škotska pa je znana po kakovostnem kašmirju in tvidu.
Največ rdečelascev
Za konec pa še nekaj zanimivosti. Nacionalna žival Škotske je samorog, ki v škotski heraldiki simbolizira neodvisnost, moč in neukrotljivost. Škotska ima več kot 790 otokov. Naseljenih je manj kot 100, mnogi pa so zelo odmaknjeni in imajo posebna narečja ter tradicije. Najstarejši zapisi o golfu segajo v 15. stoletje, kraj St. Andrews pa še danes velja za dom golfa. Na Škotskem živi največ rdečelascev na svetu. Ocenjuje se, da ima okoli 13 odstotkov prebivalcev naravno rdeče lase, še precej več pa jih nosi gen, ki vpliva na rdeče lase.
Mestece Fort William je izhodišče za pohodnike na najvišji vrh Ben Nevis, visok 1345 metrov.
Edinburg je bil prvo mesto na svetu z občinsko gasilsko službo, organizirana mestna gasilska brigada je bila ustanovljena leta 1824. Najkrajši redni let na svetu je na Škotskem. Let med otokoma Westray in Papa Westray traja približno minuto, ob ugodnem vetru pa celo manj kot 50 sekund. Na Škotskem raste eno najstarejših dreves v Evropi. Fortingall Yew naj bi bilo staro približno 5000 let. Znamenito jed haggis (ovčji želodec, polnjen z drobovino in ovsenimi kosmiči) mnogi tujci opisujejo kot strašljivo, a številni Škoti prisegajo, da je odlična. In še, Škotska ima le nekaj več kot pet milijonov prebivalcev, a je svetu dala številne izume, brez katerih si danes težko predstavljamo življenje. Telefon, televizija, penicilin, bankomat, pedal za kolo, sodobni parni stroj in celo nepremočljivi dežni plašč imajo škotske korenine.
