Didžej, producent in pionir elektronske glasbe v Sloveniji, ki ga pogosto postavljajo ob bok Avsenikom in Laibachu kot enega najprepoznavnejših glasbenih izvoznikov iz naše regije, že od leta 1993 piše zgodovino slovenskega tehna. Kmalu se bo Fotr, kot mu pravijo v njegovih krogih, pokazal v popolnoma novi luči – 18. septembra prihaja tehno spektakel s simfoniki. Projekt Red Bull Symphonic združuje sodobne izvajalce z orkestri in dirigenti, njihove uspešnice pa preoblikuje v mogočne simfonične dogodke. Po sodelovanjih z ameriškimi raperji, avstrijskimi drum'n'bass mojstri in južnoafriškimi amapiano zvezdami, se bosta prvič v tej seriji srečala tehno in klasika – in to prav v Ljubljani.
A Umek – po več kot treh desetletjih kariere, tisočih preletenih kilometrih, neštetih festivalskih odrih in nočeh, napolnjenih z basi – še vedno deluje kot na začetku: zagnano, predano in srčno. Ko se srečava v Križankah, govori o svojem delu, nočnih setih in energiji na plesišču z enako strastjo kot nekoč. »Kar spremljam na plesišču, je enako. Ljudje se zabavajo kot pred tridesetimi leti. Še vedno vstopijo v to magijo in uživajo. Noč ustvarja magijo, publika ustvarja magijo … jaz pa tudi nekaj malega dodam,« se nasmehne.
Noč ustvarja magijo, publika ustvarja magijo … jaz pa tudi nekaj malega dodam.
Začetek v praznem klubu
Umek je sinonim za tehno, bas in nepozabne rejve, a pogovor z njim ne razkrije le mojstra ritmov, ampak tudi misleca, ki kritično opazuje svet okoli sebe – in razmišlja, kako glasbo prevesti v nekaj večjega, bolj trajnega. »Ko si otrok, si misliš, da je tvoj svet univerzalen. Da so vsi okoli tebe taki kot ti. Meni se ni zdelo nič nenavadnega, da se ne oblačim kot drugi, da poslušam drugačno glasbo, da me vleče nekam drugam,« pripoveduje z nasmehom, ki nosi spomin na mladost, v kateri se je vse začelo. Njegova zgodba se ni začela pred množicami, ampak v skoraj praznem prostoru, z glasbo, za katero je takrat komaj kdo slišal. V klubu Palma je vrtel tehno pred desetimi prijatelji, ki so morali do polnoči domov. »Ampak tam sem se učil. Imeli so gramofone, ki sem jih zlorabil do nezavesti. Tam sem se naučil vrteti, uničeval sem jih – zato govorim zlorabil.«
Uroš Umek za "reglerji" FOTO: Nejc Ferjan
Priložnost mu je ponudil Iztok Kurnik, ki mu je odprl vrata v svet klubskega vrtenja. A pravi preboj je moral priti od znotraj. »Mislim, da sem postavil to na drug nivo, da sem naredil preskok iz Slovenije v mednarodne vode.« Medtem ko so številni ostajali doma, je Umek podpisoval pogodbe z velikimi založbami in nastopal na festivalih, ki jih je prej gledal le na televiziji.
A nikoli ni pozabil, kako se je začelo. Glasbo je prvič začel doživljati drugače, ko je kot otrok gledal oddajo Party Zone na satelitski televiziji. »Ne vem, zakaj, ampak ta glasba me je čisto odpeljala.« Posebej ga je pritegnilo to, da ni imela besedila. »Zelo me razjezi, da poslušaš komad, ki je zelo energičen, pa ti ženska prepeva, da jo je zapustil. Jaz pa ravno obratno – mene pošlje ta glasba nekam drugam.« To »drugam« je postalo njegov dom – svet zvoka, ki ne potrebuje prevoda, da bi dosegel čustva.
Za seboj ima številne svetovne turneje, od Ibize in Berlina do Tokia in Los Angelesa. FOTO: Igor Modic
Njegova žena pravi, da v njegovi glasbi sliši žalost, sam pa začuti energijo in veselje. »To je čar instrumentalne glasbe, vsak si predstavlja po svoje,« pravi in se nasmehne z zavedanjem, da se v tišini pogosto skriva več kot v besedah. »Absolutno sem pozitiven človek, to je zelo pozitivna glasba.« Danes, ko ga poznamo kot pionirja slovenske tehno scene, enega najvplivnejših didžejev srednje Evrope in človeka, ki je s svojo produkcijo tlakoval pot tudi drugim, ostaja zvest istemu notranjemu kompasu. »Nikoli mi ni šlo za šov. Vedno sem si želel samo delati muziko, vrteti, ustvarjati. Še zdaj je zame najpomembneje, da grem v studio in sem tam sam s sabo.«
Postal zapečkar
Za seboj ima številne svetovne turneje, od Ibize in Berlina do Tokia in Los Angelesa. Ko se pogovarjava o tem, kako se žuranje spreminja z leti, se pošali, da se danes zabavajo naprej in se še bodo, »tudi ko nas več ne bo«. Četudi so se on in njegovi vrstniki že precej oddaljili od prvih vrst na plesiščih, energija ostaja enaka. Ko se dotakneva današnjih zabav, ne gre mimo vseprisotnih telefonov in družbenih omrežij. »Včasih smo sedeli naslednji dan v lokalu, zmatrani, in debatirali, kako je bilo na žuru. Danes naslednji dan vse poveš z videi. Tisti čar, ki se zgodi tam in takrat, se je malo izgubil,« ugotavlja.
Čeprav ne skriva nostalgije, razume, da se čas spreminja. »Danes mladina tako komunicira. Mi smo pač druga generacija. Treba je s časom naprej.« Čeprav je bil med prvimi, ki so sprejeli digitalizacijo, ni ravno hiperaktiven uporabnik družbenih omrežij. »Vsakič si dam eno zaobljubo … nekaj časa objavljam veliko storyjev, potem mi pa spet dol pade, res,« se nasmeje. »Ampak meni se zdi, da moje življenje ni zanimivo. Potem mi pa rečejo: a si normalen, to je ful zanimivo! Čeprav to težko verjamem.«
Umek je 30-obletnico glasbenega ustvarjanja obeležil skupaj z 10. obletnico Kurzschlussa, največjega organizatorja elektronski dogodkov pri nas. FOTO: Žiga Intihar
In kako usklajuje družinsko življenje in nočno delo? Zabave, pravi, zanj že dolgo niso več to, kar so bile. »Že vsaj petnajst let ne žuram več. Grem na drug konec sveta, kjer imam špil, eno uro prej še spim, potem grem na oder in pet minut po špilu sem že v avtu proti hotelu. To je moj ritem. Nobenega žuranja več – nula. Žena me včasih prav pogreša na kakšni zabavi, ampak jaz sem res postal zapečkarski.« Čeprav govori z mirnostjo nekoga, ki je preživel vzpone, padce in razprodane arene, njegova strast do glasbe ostaja enaka. »Zelo sem vesel, da še vedno lahko po toliko letih stojim za pultom in imam pred sabo 10.000 ljudi, ki plešejo na moje sete. To je največja nagrada. Da z nekom vibriraš brez besed. Samo z glasbo. To je zame še vedno ena največjih magij tega našega posla.«
Zelo sem vesel, da še vedno lahko po toliko letih stojim za pultom in imam pred sabo 10.000 ljudi, ki plešejo na moje sete. To je največja nagrada.
Poletna sezona ne pomeni zanj oddiha, temveč vrhunec delovnega ritma. »Letošnje poletje je kar noro že zdaj. Mislim, da sem imel sedem setov ta teden. Kar naporno je, zlasti ker nimaš več 25 let. Čeprav si v poslovnem razredu, si še vedno na letalu, ko prideš v hotel, imaš tri ure za spanje, potem je treba v klub. Vsa ta leta nisem počitnikoval poleti. Za nas didžeje je to najboljša sezona.«
Ljubljana je njegova baza
Elektronika je še vedno njegov svet, v zadnjih letih pa ga vse bolj privlačijo hibridne oblike – spoj sodobne tehnologije in žive glasbe, klubskega ritma in simfonične teksture. Ko se pogovor zasuka k njegovemu najnovejšemu projektu, sodelovanju z orkestrom, se Umek skoraj razneži. »Že leta sem si želel to narediti, ampak sem si rekel: saj imam še čas, to bo šele v penziji,« pove. »Ampak potem sem začel razmišljati: zakaj pa ne zdaj? Zakaj bi čakal na penzijo?« Leto 2025 prinaša res nekaj posebnega – koncert, kakršnega še ni bilo. In to doma. »To zame ni prvič, ampak vedno je izziv. Znati moraš stvari povezati. Upam, da mi bo uspelo. Tudi če mi ne bo, bom poskusil znova. To je pač proces,« pravi o koncertu Umek s Simfoničnim orkestrom in gosti, ki bo pod okriljem prestižne serije Red Bull Symphonic 18. septembra v Križankah.
»Vedno je lepo igrati doma. Res, da igram doma mogoče samo enkrat na leto, ampak to je vedno posebna energija. Ljubljana je moja baza, tukaj sem začel, tukaj je moja zgodba. In ko to zgodbo povežeš z orkestrom, Križankami, energijo ljudi … to je nekaj posebnega.« Umek je že izbral skladbe, ki jih bo predelal za orkester. Med njimi bodo tudi klasike, kot so Gatex, Posing As Me, Army of Two, Hard Times, Vibrancy ... Aranžmaji bodo v prihodnjih mesecih dobili novo podobo, na odru pa se mu bodo pridružili tudi izbrani gostje. »To ni samo spektakel, ampak tudi način, kako tehno predstaviti drugače. Kako združiti različne svetove, ne da bi enega potisnil v ozadje. Če ti uspe najti pravo ravnotežje, dobiš nekaj res posebnega.«
Uroš Umek in Danica Lovenjak FOTO: Igor Modic
Tudi prizorišče bo odigralo pomembno vlogo, Križanke, prostor z dolgo tradicijo klasičnih koncertov in kulturnih presežkov, bodo prvič gostile stoječi koncert v okviru Red Bull Symphonic, kar pomeni, da se bo tehno tokrat plesal v duhu visoke umetnosti. Kot oče slovenske elektronike bo s pomočjo simfonikov še enkrat razgrnil svoj glasbeni svet pred domačo publiko na koncertu, ki se bo zgodil samo enkrat in nikoli več. »Te stvari niso serijske. To je enkratna izkušnja. In če bom komu s tem koncertom pokazal, da je tehno več kot le žur, potem je bilo vse vredno.«
Po vseh letih vsak večer stopi za pult z enakim zanosom. In zato ga občinstvo še vedno posluša. Ker ne prodaja le ritmov, temveč zgodbo – svojo, resnično, povedano z glasbo. Ko pogovor nanese na prihodnost, Umek preseneti: »Če se mora končati, naj se na odru, sredi špila, pred pet tisoč ljudmi. To bi bil dober konec. Prosim, da na pogrebu žurate, ne jokate. Tisti, ki boste prišli.« Dotlej pa ostaja na poti. Glasni, neposredni, iskreni. S polno srčnostjo in brez ene same prazne note.
