Dom ni kraj, ampak ljudje

Mojca Štoka - Moya ustvarja počasi, premišljeno in iz notranje potrebe, ne za trend ali hiter uspeh. Njena glasba je rasla skupaj z njo: z odmiki in vrnitvami, z življenjskimi premiki, ki niso vedno glasni, a so zato toliko bolj resnični. Kot pevka, avtorica in izvajalka je izoblikovala izraz, v katerem se prepletajo intimnost, čustvena iskrenost in lucidno opazovanje sveta okoli sebe. Po singlu Gola, s katerim je poleti 2024 napovedala novo ustvarjalno poglavje, se Moya vrača s skladbo Domov – svojo najbolj osebno pesmijo doslej, poklonom staršem in hkrati univerzalno zgodbo o pripadnosti, odnosih in občutku varnosti, ki ga ne najdemo v prostoru, temveč v ljudeh. Iz Krajne vasi pri Dutovljah se Mojca pripelje v prestolnico, ko danes sliši svoje umetniško ime, ne ločuje med odrom in vsakdanom. »Ne ločujem med alter egom in žensko, ki živi vsakdanje življenje. Moya je le bolj glasna verzija moje notranjosti, ki prek glasbe pove vse, kar ji leži na duši,« pravi. Njena karierna pot ni bila linearna, temveč proces. »Glasba je bila in vedno bo del mene. Je moj ventil za vse, kar se mi nabere. Neke vrste psiholog, da lahko varno krmarim skozi življenje. Nikoli ni bila načrtovan projekt. V glasbo sem se vedno vračala, ko sem imela kaj povedati. Vmes sva zoreli glasba in jaz.«

V tišini največ resnice

Pesem Domov prihaja po obdobju tišine, umika in materinstva, ki jo je preoblikovalo: »Ko se rodi mama, se rodi tudi levinja v njej. Materinstvo te zelo spremeni – fizično in psihično. Upočasni te in poglobi. Glas je postal mehkejši, besede bolj premišljene. Manj želim kričati, več želim povedati.«

V tej zrelosti se je razjasnil tudi njen odnos do doma, saj v novi pesmi pravi, da dom ni kraj, ampak ljudje. »Dom sem resnično razumela, ko sem dojela, da ga nosim v odnosih. To spoznanje je nežno, a hkrati tudi boleče, ker se zaveš minljivosti. Zaradi tega cenim trenutke tukaj in zdaj in osebam, ki so mi dom, dam vedeti, koliko mi pomenijo.« Čeprav je nastala kot poklon staršem, se pesem hitro odlepi od osebne zgodbe in zaživi samostojno. »Glasbenik se s pesmijo razgali pred svetom. So ljudje, ki te razumejo, in ljudje, ki jim je zate vseeno. Jaz pojem za tiste, ki čutijo kot jaz. Na neki način je strašljivo spustiti osebno izpoved v svet, obenem pa se zaveš, da ko jo enkrat spustiš v svet, ni več samo tvoja. To je ta lepota glasbe.« V besedilu je veliko tišine, topline, vonjev in drobnih občutkov. »Svet je postal eno samo hitenje. Sem 'stara duša', ki uživa v drobnih vsakdanjih detajlih, mimo katerih bi marsikdo šel, ne da bi jih opazil. Prav v teh malenkostih se skriva največje bogastvo. V tišini, v neizrečenem se skriva največ resnice.«

Upira se biti popolna za druge

Pred Domov je bila pesem Gola – neposredna, razgaljena, skoraj uporniška, zato me zanima, kako vidi dialog med njima. »Gola in Domov sta dve plati iste zgodbe. Ena govori o razgaljenosti, druga o vračanju, obe pa o iskanju samega sebe. Rabimo svobodo in občutek pripadnosti. Rada uporabim prispodobo lastovke: svobodna, a hkrati nikoli ne pozabi, kje je doma.«

V svetu, ki zahteva stalno prisotnost, hrup in takojšnje rezultate, Mojca ostaja zvesta sebi. »Ni mi treba biti nekdo v modernem svetu, ki postane hit v trenutku in tako hitro tudi ponikne. Rada bi bila nekdo, ki bi se ga zapomnili po globokih besedilih in po pesmih, ki obstanejo, se te dotaknejo. V hrupu in hitrosti ne morem ustvarjati.«

Marsikaj se lahko naučiš iz sveta vina, je dejala. FOTO: Dejan Javornik

Kot družbeno opazovalko jo hkrati navdušuje in skrbi človeška narava. »Zabavata me človeška ustvarjalnost in domišljija, kako ljudje kljub vsemu še vedno najdejo načine, da se izrazijo. Skrbi me hitenje in brezbrižnost. Ni potrpljenja, sočutja. Človeku prevečkrat hitro damo nalepko in ga obsojamo za to, da je tak, kot je. Pri sebi pa napak ne opazimo. Izgubljamo pomen biti človek človeku. To me žalosti.« Spregovoriva tudi o sodobnem kultu popolnosti – kot ženska, umetnica in mama se mu Mojca zavestno upira. »Upiram se biti popolna za druge. Dovolim si biti dovolj dobra in popolna zase. Od žensk se že tako stalno zahteva, da smo popolne povsod. Pomembna je zvestoba samemu sebi, da si zadovoljna s sabo in da to energijo prenašaš naprej. Potem se popolnost zgodi sama od sebe. Jaz jo merim v odnosih, v tem, ali lahko zvečer zaspim z občutkom, da sem bila zvesta sebi.«

Dobre stvari potrebujejo čas

Pomemben del njenega sveta je vinarstvo. »Mož izhaja iz vinarske družine, katere del sem postala tudi jaz. Marsikaj se lahko naučiš iz sveta vina. Predvsem to, da je za uspeh potrebno potrpljenje, ogromno dela in ljubezni do tega, kar počneš. Dobre stvari potrebujejo čas.« Če bi bila pesem Domov vino, bi bila zanjo jasna izbira: »Zagotovo bi bila zrelo rdeče vino, ki si ga privoščiš v tihem, umirjenem večeru, ko si zaželiš miru in biti bližje sebi.« Vinarstvo in glasba imata skupno to, da ne prenašata hitenja. »Tako v vinarstvu kot v glasbi se najboljše stvari zgodijo, ko jih ne siliš. Verjamem, da tisto, kar zori počasi, tudi dlje ostane. Zaupanje času je ena največjih vrednot in večkrat si rečem, da se vse zgodi v svojem času.«

FOTO: Dejan Javornik

Danes svoj dom najde v prepletu vsega: v odnosih, ustvarjanju, prostoru in trenutkih, ko je sama s sabo. »V vsakem od teh trenutkov je tisto nekaj, kar me dela takšno, kot sem, in kjer sem doma.« Ob pogledu naprej, proti prihajajočemu albumu, si želi, da bi njene pesmi delovale kot opora. »Da bi se v pesmih našli. Da bi jih začutili kot objem in opomnik, da niso sami.« In če bi lahko spregovorila svoji mlajši verziji, bi ji rekla preprosto: »Ostani zvesta sebi in nikoli ne nehaj verjeti v svoje sanje,« se nasmehne in odhiti domov – v svoj varni pristan. Moya s svojo glasbo ne ponuja odgovorov, temveč prostor. Prostor za vračanje, za tišino in za hvaležnost. In prav v tem prostoru se njene pesmi zasidrajo – kot občutek doma, ki ga nosimo s sabo.