Dom so ljudje

Lana Trotovšek, ena najbolj prepoznavnih slovenskih violinistk svoje generacije, ki je leta 2021 prejela nagrado Prešernovega sklada, je kariero gradila z velikimi umetniki na največjih svetovnih odrih, med drugim v londonskem Wigmore Hallu, dunajskem Konzerthausu in amsterdamskem Concertgebouwu. V torek, 8. septembra, bo poskrbela za veliki simfonični sklep 74. Ljubljana Festivala, ki je tudi letos ponudil številne vrhunske dogodke. V Cankarjevem domu bo Lana z Robertom Treviñom in Filharmoničnim orkestrom Baltskega morja izvedla priljubljeni Bruchov Prvi violinski koncert. Večer bo povezal tri izrazito različne, a s severom zaznamovane zvočne svetove – Rautavaarovo meditativno Cantus Arcticus, Bruchov rapsodični koncert in Sibeliusovo mogočno Peto simfonijo. Posebnost večera bo orkester, ki svoje programe skoraj v celoti izvaja brez notnih stojal, saj glasbeniki večino glasbe igrajo na pamet.

Te dni se že mudi v Ljubljani, a ker je nenehno na poti, jo ob najinem srečanju v Križankah najprej vprašam, kaj ji po vseh teh letih potovanj, koncertov in različnih naslovov sploh pomeni dom. Njen odgovor je preprost in zelo oseben, kot je tudi ona: »Dom so ljudje. Dolgo sem mislila, da je dom kraj. Potem pa veliko potuješ in ugotoviš, da lahko hotel postane znan, letališče skoraj domače, določena dvorana pa ti lahko daje občutek pripadnosti. Toda dom so na koncu ljudje, ob katerih ti ni treba ničesar dokazovati.«

Del nove generacije glasbenikov

Danes med Londonom, Ljubljano in koncertnimi dvoranami išče predvsem tisto, česar ni mogoče zaigrati po navodilih – iskrenost, poslušanje in lastni glas. V zadnjem letu se v Slovenijo vrača pogosteje, ne le zaradi koncertov. »Zelo pomemben del mojega življenja je postalo poučevanje na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kar mi daje nekoliko drugačen stik z domovino. Ko sem tukaj zaradi poučevanja, nisem samo gostujoča glasbenica, ampak imam občutek, da sem del nekega vsakdana, del nove generacije glasbenikov. To je zame zelo dragoceno. Vseeno me vsakič znova preseneti občutek prostora. V nekaj minutah si lahko iz mesta v gozdu, ob morju ali v gorah. To je privilegij, ki ga človek, ko dolgo živi v Londonu, začne zelo ceniti. Mislim, da sčasoma ugotovi, da dom ni več samo en kraj. Slovenija je zame dom v zelo globokem smislu, London pa je postal pomemben del mojega življenja. Morda je ravno to lepota življenja med različnimi kraji: da lahko pripadaš več kot enemu prostoru, ne da bi zaradi tega kateri koli postal manj pomemben.«

Na domačem odru jo bomo občudovali na sklepnem koncertu Ljubljana Festivala, kjer jo čaka srečanje z orkestrom, ki glasbo nosi v sebi in ne pred seboj na stojalu. »Ko orkester igra brez not, se spremeni tudi način poslušanja. Ni več občutka, da nekdo nekaj preverja na papirju. Glasba je v telesu, v spominu, v dihanju. Prvič bom nastopila z orkestrom, ki igra na pamet. Si pa predstavljam, da s takim orkestrom spremljava verjetno bolj diha. In kadar je med glasbeniki veliko mladih ljudi, ki so se za določen program tako intenzivno pripravljali, sta v tem tudi neka posebna svežina in drznost. Mislim, da je največja vrednost glasbenika sposobnost poslušati. Če se res poslušamo, potem se lahko zgodi nekaj, česar na vajah nismo mogli načrtovati.«

Lepota življenja med različnimi kraji je, da lahko pripadaš več kot enemu prostoru, ne da bi zaradi tega kateri koli postal manj pomemben, meni. FOTO: Blaž Samec

S Festivalom Ljubljana jo povezuje spomin na leto 2024, ko je pod taktirko Zubina Mehte izvedla Beethovnov violinski koncert. »Zubin Mehta je eden tistih dirigentov, ob katerih se človek zelo hitro zave, koliko je v glasbi več od samih not. Spominjam se občutka zaupanja. To je pri velikem umetniku morda najlepše – da vam ne vzame prostora, ampak vam ga da. Kot človeku pa mi je ostala predvsem hvaležnost. Nekateri trenutki v karieri so pomembni le zato, ker jih lahko napišemo v biografijo. Drugi pa tudi, ker ostanejo v nas. Ta je zagotovo eden izmed njih.«

Na odru ni časa za filozofijo

Življenje koncertnega glasbenika je polno nepredvidljivih situacij. Ena najbolj filmskih se ji je zgodila, ko ji je med koncertom dobesedno razpadla violina. »Najprej si verjetno misliš: 'To se ne dogaja.' Potem pa zelo hitro ugotoviš, da se dogaja. Na odru ni časa za filozofijo. Obstaja problem in obstaja glasba, ki mora iti naprej. Mislim, da se v takem trenutku človek zelo hitro znajde v nekakšnem instinktivnem načinu preživetja. Seveda je adrenalin. Ampak zanimivo je, da se včasih zgodi ravno nasprotno od panike – postaneš neverjetno miren. Vse, kar ni nujno, odpade. In mogoče je to ena od lekcij koncertnega življenja: popoln nadzor je iluzija. Lahko se pripraviš na tisoč stvari, potem pa se zgodi nekaj enajstega. In moraš znati nadaljevati.«

Podobno nepričakovan je bil dogodek v Šanghaju, ko jo je Tan Dun med izvedbo solo skladbe pred 5000 ljudmi povabil k plesu. »Na odru se človek sicer zelo rad počuti varnega, ker ima partituro, instrument, načrt. Potem pa pride trenutek, ko nekdo reče: 'Zdaj pa zapleši.' Pred 5000 ljudmi. Tan Dun je umetnik, ki zna zelo hitro ustvariti situacijo, v kateri se moraš odzvati. In takrat nimaš časa razmišljati, ali si pripravljen. Moraš biti prisoten. Morda je improvizacija zunaj glasbe zelo podobna improvizaciji znotraj glasbe: poslušaš, kaj se dogaja, sprejmeš situacijo in odgovoriš. In če se znaš ob tem tudi malo nasmejati samemu sebi, je življenje precej lažje.«

Pri sedemnajstih jo je pod svoje okrilje vzel legendarni Ruggiero Ricci, zato jo vprašam, kaj je za dolgo umetniško pot pomembnejše od talenta in ambicije. »Če bi morala izbrati, bi izbrala vztrajnost. Talent je čudovito izhodišče, vendar ni dovolj. Ambicija vas lahko pripelje daleč, disciplina pa vas tam obdrži. Ampak tudi disciplina ni dovolj, če se človek ne zna pobrati, ko stvari ne gredo po načrtu. Glasbena kariera je polna zavrnitev, dvomov, bolezni, slabih koncertov, zamujenih priložnosti, primerjanja z drugimi. In človek mora vse to nekako preživeti. Morda je najpomembnejša sposobnost to, da lahko po slabem dnevu naslednje jutro znova vzameš violino v roke.«

Lana Trotovšek in Danica Lovenjak FOTO: Blaž Samec

Tri stoletja stara violina

Ob vseh velikih odrih in imenih pa ostaja nekaj, kar jo na minljivost časa spominja na prav poseben način: violina, na kateri igra, je bila izdelana leta 1750. »Ko pomislim, koliko ljudi je pred menoj igralo na tem instrumentu in koliko zgodovine je doživel … Instrument ni samo predmet. Ima svojo osebnost. Ima svoj odziv, svoje omejitve, svoje skrivnosti. In z leti ga začneš spoznavati skoraj tako kot človeka. Hkrati pa je čudovito, da je nekaj, kar je nastalo pred skoraj tremi stoletji, še vedno sposobno danes komunicirati z ljudmi. To je ena najlepših stvari pri klasični glasbi: čas se na odru za trenutek zruši.«

Že kmalu bo stopila na oder Cankarjevega doma. »Želela bi si, da bi ljudje odšli domov z občutkom, da so za nekaj časa doživeli nekaj resničnega. Ni mi pomembno, ali si bodo zapomnili, v kateri tonaliteti se začne koncert, ali katera tema pride v drugem stavku. Glasba deluje tudi takrat, ko je ne znamo razložiti. Če bo nekdo po koncertu hodil domov nekoliko bolj tiho kot običajno, če bo nekaj časa razmišljal o nečem, česar prej ni, ali če bo začutil neko čustvo, za katero ne bo vedel, od kod je prišlo, potem je glasba naredila svoje. Bruchov koncert ima v sebi ogromno človeškosti. Upam, da bo tisti večer med nami za nekaj časa ustvaril prostor, v katerem bomo vsi malo bolj poslušali – drug drugega in tudi sami sebe. To bi mi bilo dovolj.« In morda je prav to najlepši sklep njene zgodbe: po vseh velikih odrih ostane tisto, kar je najtišje: poslušanje.