Duša je mlada, material pa že malo utrujen

Nekatere pesmi z leti dobijo težo. Postanejo del ljudi, njihovih zgodb in spominov. Prepevajo se ob dolgih večerih, ob kozarcu vina, na praznovanjih in takrat, ko besede težje pridejo na plan. Pesmi Andreja Šifrerja sodijo mednje. Na videz lahkotne, pogosto duhovite, a v resnici natančne in iskrene v svojem pogledu na življenje. Ko zazveni Vse manj je dobrih gostiln, ne govori le o izginjajočih prostorih, temveč o času, ko so se ljudje znali ustaviti drug ob drugem. Moj oče v nekaj verzih razpre intimen odnos med generacijami, Za prijatelje pa že dolgo ni le pesem – je skupni refren, ki ga ljudje vzamejo za svojega. Šifrer danes ni zgolj glas preteklosti. Tudi po več kot petih desetletjih ostaja oster opazovalec sedanjosti. Njegova nova skladba Zakaj pa ne? nastaja kot odgovor na čas, ki ga sam vidi kot razklanega in v katerem, pravi, najbolj primanjkuje spoštovanja. V pesmi je povezal različne generacije glasbenikov, od Tomija Megliča, Petra Lovšina in Marka Hatlaka do mlajših glasov, ter mladih z Osnovne šole Stražišče Kranj. »V času, ko vsak vleče na svojo stran, je že to, da stopimo skupaj, skoraj čudež,« pravi. Napovedal je tudi veliki koncert, ki bo 28. januarja 2027 – ob 50-letnici Zobobluesa, pesmi, s katero se je vse začelo. Ob jubileju prihaja tudi nov album, ki potrjuje, da njegov ustvarjalni zagon ne popušča. V pogovoru ne govoriva le o glasbi, temveč o svetu, ki postaja vse glasnejši in manj poslušajoč, o ljudeh, ki jih prehitro sodimo, in o ustvarjanju, ki, ko enkrat postane del tebe, ne dopušča umika. Pogovor se mestoma nepričakovano poglobi v osebne spomine; ob pripovedih o starših se mu glas zatrese, oči pa napolnijo s solzami – in prav v teh trenutkih se razkrije najbolj krhka, iskrena plast človeka, ki jo njegove pesmi že dolgo nosijo v sebi.

Andrej, ko naročiš kavo s smetano, se zdi, kot da si kljub sladkorni bolezni še vedno zvest malim užitkom. Kako ti uspeva ohranjati to ravnotežje med disciplino in tem, kar sam imenuješ »sladko življenje«?

Ja, to je diabetična kava – s sladilom in smetano. (Smeh.)

Se to ravnotežje kdaj poruši? Si kdaj tudi malo bolj popustljiv do sebe?

Seveda, se zgodi. Poskušam paziti, ampak včasih stopim korak čez. V glavnem pa se kar držim.

Tudi tvoja nova pesem Zakaj pa ne? nosi nekakšno lahkotno, a hkrati zelo jasno sporočilo. Kaj te je vodilo pri njenem nastanku in kaj želiš z njo povedati?

Pesem prinaša preprosto sporočilo: ljudje bi se morali spoštovati. To je osnova vsega. Znotraj spoštovanja so tudi vse druge civilizacijske vrednote – odnos do žensk, do drugače mislečih, do drugih ras. Vedno gre za spoštovanje. Nikoli ne veš, kaj je nekdo moral prestati, da je prišel do sem. Govoril sem z ameriškim pridigarjem, ki je tudi psihoanalitik in dela po zaporih. Rekel mi je: »Če bi ljudje vedeli, kaj vse so ti ljudje dali skozi, jih ne bi obsojali.« In prav o tem govori pesem – o spoštovanju do drugače mislečih. Danes pa smo, žal, v eni najhujših faz nespoštovanja.

Kako kot ustvarjalec in kot človek doživljaš ta čas, ki ga opisuješ kot čas razklanosti in pomanjkanja dialoga?

Kar malo boleče. To ni moj svet. Danes se moraš skoraj odločiti, čigav si – ali si naš ali njihov. Jaz pa govorim o sredini. A kot da je ni. Srečujem pa tudi ljudi, ki s tem nimajo težav. Z njimi se je najlažje družiti.

Če ostaneva pri tej misli – kaj te pri ljudeh najbolj zmoti? Kaj je tisto, kar te resnično zareže?

Neslišanje tujih stališč. Če ne misliš tako kot jaz, mi poskusi razložiti – ne pa obsoditi.

Pa vendar, ko pogledaš nazaj na svojo pot: ali je bilo v tvojem življenju veliko trenutkov, ki so te zaznamovali ali pretresli?

Ne prav veliko. Meni se je življenje kar lepo sestavilo. Vedno pravim: če lahko živiš od tega, kar rad počneš, ti ni treba nikoli delati. In jaz sem imel to srečo, da sem lahko samo počel – še danes. (Smeh.)

A verjetno ta pot vseeno ni bila povsem brez ovir. Kaj vse si moral dati skozi, da si danes tukaj?

Težko o tem govorim sam. To bi moral povedati kdo, ki me dobro pozna. Jaz imam občutek, kot da mi je nekdo ves čas malo »pometal pred nogami« kot pri curlingu, ko spredaj čistijo led. Tako nekako doživljam svoje življenje.

Včasih nisem razumel, zakaj me nekateri obsojajo, ampak sem hitro spoznal, da ne moreš biti vsem všeč, pravi Andrej Šifrer. FOTO: Dejan Javornik

Se pravi, ni bilo vedno postlano z rožicami, kot se morda zdi od zunaj?

Ne, seveda ne. Marsikaj je bilo treba počistiti. Bile so tudi slabe stvari. Včasih nisem razumel, zakaj me nekateri obsojajo. Ampak sem hitro spoznal, da ne moreš biti vsem všeč.

Tudi takrat, ko te ljudje dejansko poznajo?

Tudi takrat. Ampak prav to govorim v novih pesmih. Ljudje radi sodimo. Največkrat je lažje pljuvati čez druge kot pogledati vase.

Po vseh teh letih ustvarjanja – imaš še vedno vse svoje pesmi v sebi? Se ti kdaj zgodi, da kakšna uide iz spomina?

Seveda se zgodi. Če pesmi dlje ne poješ, ti kakšen delček hitro uide iz spomina. Velikokrat pa mi ljudje povedo, katera pesem jim nekaj pomeni. Gorska roža, Prijatelji … te so stalno prisotne. So pa tudi takšne, ki jih redko kdo pozna, zato je neprecenljivo, da mi včasih mimoidoči zaupa, da je to tudi njegova zgodba.

Katera pa je tebe osebno najbolj zaznamovala – ne nujno tista, ki je najbolj uspela?

Pogosto so mi bližje tiste, ki niso dosegle množic. Tako kot otrok, ki potrebuje več pozornosti. Recimo pesem Smo – skoraj nihče je ne pozna, a ko jo zapojem, dobi posebno mesto v tistih, ki so slišali njene verze. Tudi na novem albumu bo nekaj takih, neodkritih zgodb. Seveda pa so tu tudi pesmi, kot je Uspavanka za Evo, ki so postale stalnica in povezovalke generacij.

Ta pesem ima prav posebno zgodbo, kajne? Nastajala je dolgo.

Res je. Najprej sem imel samo napev – Vsaka zvezda na nebu zamiži. Devet let sem čakal, da sem našel nadaljevanje. Potem pa je bila končana v pol ure. Nastala je v dveh obdobjih – ko je bila Eva še majhna punčka, kasneje pa že nagovarja dekle, ki je tik pred vstopom v »življenje«. To ni samo uspavanka.

Te danes še nagovarjajo tudi otroške teme ali je tvoja ustvarjalnost šla drugam?

Vsak otrok ima svojo zgodbo. Ampak ne čutim potrebe, da bi zdaj pisal otroške pesmi. To se zgodi, če pride pravi trenutek, na primer, ko bolj za zabavo ustvarjamo z vnuki.

Kako pa sploh nastane pesem pri tebi? Kdaj veš, da je ideja vredna, da jo razviješ?

Tega ne veš. Kot ustvarjalec ne moreš nehati. Ideje prihajajo in večina jih izgine, če jih ne zabeležiš. In tudi od tega ostane le majhen del. Postaneš zelo samokritičen.

Bi zase rekel, da si perfekcionist?

Ne vem, če perfekcionizem sploh obstaja. Če pa, so pa to bili velikani, kot je na primer Prešeren. Do njih gojim spoštovanje, primerjati se pa ne morem. Poskušam pa svoje delo vedno še izboljšati – ga popravljam, brišem, dodajam, iščem pravo glasbeno podobo. In pri tem potrebujem tudi druge ljudi.

Star sem toliko, kot sem, še vedno se gibljem, še vedno sem aktiven, pove.

Pogosto omenjaš sodelovanje z vrhunskimi glasbeniki. Kako pomembni so ti ti odnosi?

Zelo. Dave Cook je moj George Martin, kot ga je imela skupina The Beatles. Z njim se posvetujem. Potem je tu še Martin Žvelc, ki ima izjemno glasbeno uho. Vsega ne zmorem in ne znam sam. Dobro je imeti ob sebi ljudi, ki ti pomagajo dvigniti stvaritev na višji nivo in ob tem razumejo, kaj ti želiš povedati.

Drugo leto obeležuješ 50 let Zobobluesa. To je velik mejnik; že razmišljaš o posebnem koncertu, ki bo ob tej priložnosti?

Seveda. Na koncertu bodo tudi originalni angleški glasbeniki. Obujali bomo spomine, hkrati pa predstavljamo nove stvari. Duša je mlada, material pa je že malo utrujen. (Smeh.)

Kako pa sam doživljaš svoja leta?

Star sem toliko, kot sem. Prvega maja bom dopolnil 74 let. Še vedno se gibljem, še vedno sem aktiven. Se pa časi spreminjajo – nekoč so otroci kazali name, danes pa mame svojim otrokom kažejo name. (Smeh.)

Občutek, da si pustil sled v ljudeh, je verjetno nekaj posebnega.

To je največ. Da se nekdo v tvoji pesmi prepozna. Da reče: »To si povedal namesto mene.« To je vrednost, ki je ne moreš izmeriti.

Ko danes pogledaš nazaj – na kaj si najbolj ponosen?

Na prehojeno pot, na družino in v njej še posebno na vnuke. Pri tem nimam nič zraven, so pa čudoviti. Glede pesmi pa je tako, da morajo ven – če jih zadržujem v sebi, me zastrupljajo. (Smeh.)

London pogosto omenjaš kot svojo glasbeno meko. Kaj te je tako močno vezalo nanj?

Tam so bili moji glasbeni heroji. V šestdesetih smo jih lahko poslušali samo prek radia. Ko sem prvič odštopal v Anglijo, je bil oče bolj zadržan, me je mama podprla z življenjsko mislijo, da mora biti moj most, ne moja ograja. Zgolj v premislek, za obe gradnji je material povsem enak. Danes razumem oba – eden te varuje, drugi te potisne naprej.

Tvoji starši so imeli izjemno težko življenjsko izkušnjo, preživeli so prvo in drugo svetovno vojno. Kako je to vplivalo nate?

Zelo. Mama je bila v koncentracijskem taborišču Aichach v Nemčiji. Takih zgodb ne razumeš kot otrok. Danes mi je žal, da je nisem več spraševal.

Kljub tem težkim izkušnjam, ki sta jih nosila s seboj, iz tvojih pripovedi pogosto vejeta toplina doma in občutek za humor. Kakšno vzdušje so starši ustvarjali v družini in kaj od tega si najbolj ponotranjil?

Čeprav sta si bila mama Pavla in oče Franc zelo različna človeka, so ju družili humor, smeh in pesem, ki je kraljevala na vseh sorodniških srečanjih. Pri Bonjceljevih v Žabnici – očetov rod – je dobra volja kar 'špricala' skozi okna, ko se je zbrala žlahta ob osebnih praznikih. Kmečki, a veseli ljudje.

Če je bila pesem doma skoraj način življenja, kdaj je postala tudi tvoja pot? Kako se je začelo?

Zelo preprosto – s klofarjem pred ogledalom. (Smeh.) Kasneje sem od mame dobil kitaro, pa ni šlo enostavno. Prelom se je zgodil, ko je kitara postala pomembnejša od košarke.

In potem je prišla priložnost, tista, ki si jo moral zgrabiti.

Tako je. Naučil sem se, da je treba biti pripravljen, ko pride sreča. Ta je kot vlak, ki pripelje, odpre vrata, ti pa moraš v tem trenutku narediti odločilen korak in vstopiti. Če ne, vlak in z njim sreča odpeljeta.

Bi danes kaj naredil drugače? Imaš kakšna obžalovanja?

Ne. Ne obžalujem nič pomembnega. Takrat nisem vedel, kaj delam, šele danes razumem. In tudi če bi to razlagal drugim, jim ne bi pomagalo. Vsak mora sam narediti tisti korak.