Ko se sprehodimo skozi zgodovino slovenske popularne glasbe, se glas Anje Rupel razkrije skoraj hipno – prepoznaven že v prvih taktih, zadržan in hkrati izrazno natančen. Kot ena osrednjih figur kultne synth-pop zasedbe Videosex, ki je v osemdesetih letih soustvarjala jugoslovanski glasbeni prostor, je zaznamovala obdobje z uspešnicami, ki so še danes del kolektivnega spomina. Njena prezenca ni temeljila na izraziti ekstravertiranosti, temveč na nečem redkejšem – na tišji karizmi, ki jo je bilo mogoče začutiti bolj kot videti. Po razpadu skupine je uspešno nadaljevala samostojno kariero, izdala več albumov ter sodelovala s številnimi vidnimi glasbeniki, pri tem pa ohranila izrazito avtorsko držo in občutek za mero. Njene pesmi nikoli niso silile v ospredje, pa vendar so tam ostajale – z občutkom trajanja, ki presega trenutne trende. Njena glasba ostaja prostor kontrastov: med lahkotnostjo in melanholijo, med pop strukturo in intimno izpovedjo, med jasnostjo melodije in tihimi podtoni, ki se razkrivajo šele ob ponovnih poslušanjih. V tem smislu je Anja Rupel ena redkih izvajalk, ki jim je uspelo ohraniti kontinuiteto v karieri in identiteti. Tudi kot javna osebnost se nikoli ni povsem prepustila mehanizmom estrade; raje ostaja opazovalka, subtilna komentatorka časa, v katerem živi. Njena zadržanost ni odmik, temveč način, kako ostati prisoten, ne da bi pri tem izgubil notranji kompas. V pogovoru se razpira več plasti: od ustvarjalnih impulzov in aktualnih projektov do zelo osebnih razmislekov o staranju, izgubi in življenjskem ritmu. Dotaknemo se tudi vprašanja, kako se skozi desetletja spreminja odnos do lastnega glasu – ne le kot instrumenta, temveč kot nosilca identitete in spomina. V času, ko večina glasbenikov še vedno živi v dinamiki nočnih odrov, je njen prehod v jutranji radijski ritem na RTV Slovenija skoraj simboličen obrat, ne le v urniku, temveč v načinu bivanja. Kot bi se energija odra preoblikovala v prostor poslušanja, dialoga in bližine. In morda prav v tem tihem premiku tiči bistvo njene poti: v zmožnosti, da se spreminja, ne da bi pri tem izgubila lastni ton.
Za začetek – srečali sva se zgodaj popoldne, ko je za vami že zaključen delovni dan, saj ga začenjate v zgodnjih jutranjih urah. Kako ste se, glede na dolgo obdobje, zaznamovano z večernimi nastopi in koncerti, prilagodili na ta izraziti premik v bioritmu? Kako ta sprememba vpliva na vašo energijo, ustvarjalnost in vsakdan?
Sem se kar navadila. Tudi kadar nastopam, so to večinoma vikendi, tako da ni prave krize. Ritem pa se mi je že tako spremenil, da se tudi za vikende zbujam zelo zgodaj. Če se ne zbudim sama, me pa pes zbudi, ker se je tudi on razvadil – vstanem okoli petih, malo čez, on pa želi jesti in ven v atrij. Potem se mu zdi čudno, če za vikend spimo dlje. Tako da sem se nekako prilagodila. Res pa je, da včasih, sploh če zvečer ne grem dovolj zgodaj spat, pridejo podočnjaki. Kakšen dan grem spat bolj pozno, večinoma pa se držim svojega ritma.
V vašem bogatem ustvarjalnem življenju, polnem koncertov, nastopov in medijske prisotnosti, se postavlja vprašanje odnosa do šovbiznisa danes. Pogrešate njegovo intenzivnost ali vam bolj ustreza ravnotežje, ki ste ga našli?
Ne, niti ne pogrešam. Super je, da nastopam vsake toliko. Recimo nedavni projekt She Rocks v Odiseji mi je bil res všeč. Junija imam nastop z Zoranom Predinom v Pulju, julija pa z bendom. Prav tako sem posnela nov komad, tako da bodo zdaj spet fotkanja, mogoče videospot in kakšna televizijska oddaja. To mi je čisto dovolj. Da bi to počela ves čas, pa ne – zame je čisto fajn tako, kot je. Tudi zato, ker je Aleš ves čas v tem, tako da sem posredno še vedno zraven.
V svetu se trendi spreminjajo, zdaj se dela bolj na naravnem videzu ali kakovostnem liftingu. Pri nas se zdi, da so zdravniki še vedno zmerni in znajo reči ne.
Ta novi ustvarjalni impulz po daljšem obdobju brez nove glasbe odpira vprašanje o vašem odnosu do ustvarjanja. Koliko je v njem notranje potrebe in koliko zunanje spodbude? Kako je pravzaprav nastajala nova skladba?
Ja, v bistvu je prej Aleš tisti, ki me malo porine naprej. Jaz sem bolj lena in bi hitro rekla, 'saj ni treba'. Po dveh letih brez novega komada je rekel: »Pa daj, nekaj imam zate.« Posneli smo – in je res super. Tak disko-plesni komad.
Koliko v tej novi skladbi prepoznavate sebe danes? Je nadaljevanje vaše prepoznavne estetike ali morda tudi refleksija osebne zgodbe, ki se je vmes zgodila?
Ja, čisto v mojem stilu. Tudi besedilo je precej moje, avtobiografsko. Naslov je Enigma in govori o ljubezenskem odnosu, pravzaprav o mojem življenju z Alešem. O tem, kako zelo sva različna, on ima rad akcijo, jaz mir, pa vseeno funkcionirava skupaj že toliko let. (Smeh.)
Naslov Enigma vzbuja radovednost, sam po sebi nosi določeno simboliko – idejo skrivnosti, nerazložljivega. Lahko pojasnite, kaj se skriva za tem imenom in kako odraža vaš odnos in osebno zgodbo?
Ker ljudje pogosto rečejo: »Kako sta vidva toliko časa skupaj, če sta tako različna?« V bistvu je to ena taka skrivnost – ampak deluje. (Smeh.)
Radijske postaje bi morale vrteti več slovenske pop glasbe, televizija pa imeti oddajo za ta žanr, je prepričana Anja Rupel. FOTO: Boštjan Tacol
V preteklosti ste veljali za pravo enigmo tudi v času skupine Videosex. Kako se ustvarja takšna avra skrivnostnosti in kako se razlikuje od vašega vsakdanjega življenja?
Laže je graditi to podobo, če te ljudje ne srečujejo vsak dan. Hodili smo po Jugoslaviji – Beograd, Zagreb, Sarajevo –, tam te nihče ni srečeval na ulici vsak dan. V Ljubljani pa stojiš v vrsti v trgovini kot vsi ostali. In za nekoga, ki te vidi vsak dan, nisi enigma. Za nekoga, ki si ustvari predstavo od daleč, pa si lahko.
Vaše sodelovanje z Zoranom Predinom je vedno očaralo občinstvo, saj se zdi zanimiv kontrast dveh različnih poetik. Kako doživljate to partnersko ustvarjanje na odru in kaj pomenijo takšni trenutki za vas kot umetnico?
Z Zoranom večkrat nastopam. Bila sem gostja na njegovih koncertih v Beogradu in Zagrebu, zdaj bom tudi v Pulju. Glasbeno sva sicer drugačna, ampak oba imava za sabo kariero v nekdanji državi, in na Balkanu še vedno ostaja ta nostalgični glasbeni spomin, tako naju vedno super sprejmejo. Vedno je prijetno in res sem vesela, kadar me povabi.
Prej ste omenili projekt She Rocks, ki je bil med drugim družbena izkušnja sodelovanja med različnimi generacijami in glasbenimi izrazi. Kako ste doživeli ta projekt in kakšno sporočilo po vašem mnenju nosi za slovensko glasbeno sceno?
Zdi se mi, da pri nas manjka več sodelovanja. Smo majhni in včasih posameznik težko izpelje velik projekt, skupaj pa lahko nastane nekaj posebnega. Energija je bila odlična, publika je to čutila. Čeprav so bile na odru različne generacije in zvrsti glasbe, smo se res imele fajn in je bil pravi žur.
V bistvu je prej Aleš tisti, ki me malo porine naprej. Jaz sem bolj lena in bi hitro rekla, 'saj ni treba'.
Ko govorimo o slovenskih glasbenih praksah danes, kaj pogrešate? Katera področja bi potrebovala več pozornosti in razvoja?
Pogrešam več sodobnega popa in predvsem več prostora zanj. Radijske postaje bi morale vrteti več slovenske pop glasbe, televizija pa imeti oddajo za ta žanr – tega ni. Na komercialnih televizijah sploh ni glasbenih oddaj, pa tudi nacionalka nima posluha za pop. Po drugi strani pa imajo ljudje radi slovensko glasbo, to se vidi na razprodanih koncertih.
Kako pri vas doma poteka ločnica med zasebnim in profesionalnim življenjem?
Srečo imamo, da ima Aleš studio zelo blizu doma. Gre od doma in dela tam, kar se mi zdi pomembno, da ločiš prostor za delo in dom. Mene doma nič ne moti. Tudi jaz, ko delam, grem k njemu v studio. Ko je bila Luna majhna, sva hitro ugotovila, da delo doma ne bo šlo, zato smo to ločili.
Vaša hči Luna je zdaj odrasla in samostojna, odločila se je za povsem drugo pot. Kako ste doživeli to, da ni sledila glasbi, čeprav ima očitne predispozicije?
Ima talent za glasbo, posluh, ritem, plesala je hip hop in street dance, a nikoli ni želela, da bi šla v to smer. To je nikoli ni zanimalo. In sva jo pustila – naj gre svojo pot. Odločila se je za farmacijo in zdaj dela magisterij.
Vajin svet se vseeno sreča, na drug način, skozi znanje, recimo na področju kozmetike.
Ja, absolutno. Vedno pogleda sestavine na kozmetičnih izdelkih in mi pove, kaj ni v redu. Najbolj pa zagovarja zaščito pred soncem – SPF je zanjo obvezen.
Čeprav pravijo, da so to nova petdeseta, je številka kar … orenk, je povedala pevka, ki je v novo desetletje vstopila 19. marca. FOTO: Osebni Arhiv
Če ostaneva na tem področju, lepota, nega, posegi. Vpliv lepotnih trendov je pogosta tema med javnimi osebnostmi. Kakšni so vaši rituali za ohranjanje videza in zdravja, kako gledate na mejne primere estetskih posegov?
Dvakrat na leto grem na botoks, pa kakšne neinvazivne tretmaje – radiofrekvenca, ultrazvok in podobno. Zelo pomembno se mi zdi, da to delaš pri zdravniku, ne na kakšnih »domačih zabavah«. To je vseeno poseg v telo in ni hec.
Se vam zdi, da obstaja meja, kjer posegi začnejo brisati individualnost?
Pri nas tega ni veliko, v Srbiji pa precej. Tam so si res vse podobne. V svetu se trendi spreminjajo, zdaj se dela bolj na naravnem videzu ali kakovostnem liftingu. Pri nas se zdi, da so zdravniki še vedno zmerni in znajo reči ne.
Se vam zdi, da pri nas manjka prostora za estetiko, za javno eleganco, za priložnost?
Ja, delno zato, ker ni priložnosti. V tujini imajo več dogodkov s kodeksom oblačenja, pri nas pa tega skoraj ni več. Včasih so bili Viktorji, danes pa takih prireditev skoraj ni. Tudi kultura estrade je manj razvita.
Z leti imaš več težav, manj energije. Gube so še najmanj. Lahko skrbiš zase, telovadiš, a realnost je taka.
Ob vseh teh zunanjih podobah ostaja zelo osebno vprašanje časa, staranja. Kako ga doživljate in kako ste se pripravljali na pomemben jubilej, 60. rojstni dan?
Iskreno – ni mi všeč. Staranje ni lepo. Z leti imaš več težav, manj energije. Gube so še najmanj. Lahko skrbiš zase, telovadiš, a realnost je taka.
Letošnje leto je prineslo tudi zelo intimno izkušnjo izgube, umrla je vaša mama. Kako nosite to praznino?
Težko. Še vedno se včasih zalotim, da pomislim, da ji moram nekaj kupiti ali jo poklicati. Ko izgubiš starše, naenkrat postaneš res odrasel. To ostane.
Prav v tem času vstopate v novo življenjsko desetletje. Kako doživljate to mejo?
Meni gre na živce, da se mi koža stara, da nimam več iste energije. Trudim se, telovadim … ampak, ja, stara sem 60 let, in čeprav pravijo, da so to nova petdeseta, je številka kar … orenk.
Boste prehod vseeno obeležili?
Ja. Z žurko. Ker mislim, da bolj ko si star, bolj moraš žurati.
In za konec – v vsej tej dinamiki, med preteklostjo in sedanjostjo, med odrom in vsakdanom, kaj je vaše temeljno vodilo?
Da vzamem vsak dan posebej in ga poskušam narediti čim lepšega. Kot pojem v svoji pesmi: lep je dan. (Smeh.)
