Glas je povezan s srcem

Obstajajo umetnice, ki zgradijo kariero, in obstajajo tiste, ki zgradijo svet. Ditka spada med slednje. V slovenskem prostoru je dozorela kot interpretka uglasbene poezije, kot glas, ki je znal dihati skupaj z verzi in jih prevesti v čustvo, ki presega papir. Njena pot je segla tudi čez meje. Skladba Cold Heart je bila opažena na ameriškem tekmovanju Unsigned Only, sodelovanje z legendarnim producentom Stuartom Eppsom pa je potrdilo njen mednarodni potencial. Povabila na festivale in tuje odre so pokazala, da njen glas razumejo tudi tam, kjer ne poznajo njenega maternega jezika. Ob najinem srečanju v prestolnici se njen pogled mehko, a iskreno vrača na začetek – ob petnajstletnici ustvarjalne poti, ki jo je kronala z izidom albuma Fly Higher. Na čas, ko je kot srednješolka napisala svojo prvo angleško skladbo Dreamer. Seveda s kitaro na rami. »Perfekcionizem je tista lastnost, ki mi je po eni strani služila, da sem vedno opravila vse, kar sem si zadala, a me je po drugi strani pogosto pahnila v občutke negotovosti in dvoma. Tudi o soočanju s to lastnostjo pripovedujejo skladbe na mojem zadnjem albumu Fly Higher. Ravno zato kakšen objem več za mlajšo Ditko ne bi bil odveč.«

Opora drugim

Njena pot se je začela z uglasbljanjem poezije, z nežnim dialogom med glasbo in besedo, album Fly Higher je prvi, ki je v celoti zapisan v angleščini. »Zame je to povsem naravno nadaljevanje notranjega glasu. Avtorske pesmi v angleškem jeziku pišem od najstniških let. Skozi leta, ko sem kariero gradila na uglasbitvah slovenske poezije, sem ves čas pisala tudi svoje pesmi. Angleščina je jezik, ki ga skozi glasbo zelo čutim, in besedila se pri meni v tem jeziku rodijo povsem spontano. Vseeno pa je bil hkrati to tudi preskok, predvsem v smislu predstavitve tega dela moje zgodbe poslušalcem in medijem. Ker gre za izdelek, na katerega sem čustveno zelo navezana, je bil vseeno prisoten košček treme, da ga morda moji poslušalci zaradi spremembe jezika ne bi sprejeli. Hvaležna sem, da so bili strahovi odveč, in zdaj vem, da je ključno to, da svojo glasbo podelim – našla bo pot do pravih ljudi.«

Ditka in Danica Lovenjak FOTO: Voranc Vogel

Album Fly Higher je nastajal tudi iz zapisov, ki so bili dolga leta skriti v zvezku, pisanje pesmi je bilo zanjo osvobajajoče. »Večina pesmi je nastala kot odgovor na notranja vprašanja ali osebne stiske in v trenutku, ko sem čustva prelila v verze, se je teža nabranih emocij zmanjšala in lažje sem zadihala. Deliti s svetom ranljivi del sebe ni povsem enostavno. Še posebej v današnjem hitrem in instantnem svetu se zdi, da si le malokdo še vzame čas za globino in dela z vsebino.« Njena glasba pogosto deluje kot nežna roka na ramenu, ki spodbuja, da vztrajaš. »Veliko mi pomeni, da sem skozi svojo glasbo lahko inspiracija ali opora drugim. Nemalokrat pa se zgodi, da se tudi sama znajdem v trenutkih dvoma, in takrat sem še toliko bolj hvaležna za družino, ki mi vedno stoji ob strani. Vsi so enako pomembni, a posebej bi izpostavila očeta Gorazda, s katerim skupaj preživiva res veliko časa – na poti na nastope, na odru, v studiu … Ker sva si karakterno precej podobna, nekako najbolj razume moje stiske.«

Ženska različica Dylana

Ko je skladba Cold Heart dosegla polfinale ameriškega tekmovanja Unsigned Only – bila je edina Slovenka v ožjem evropskem krogu –, je bila ponosna in mirna. »Vsekakor sem ponosna, da je moje delo opaženo v zares širokem mednarodnem krogu glasbenikov, in to mi da dodatno motivacijo za nadaljnje ustvarjanje. Ne povzroči pa to v meni pretiranega vznemirjenja ali velikih pričakovanj, ampak mi da košček pomirjenosti in hvaležnosti.« Poseben trenutek je bil, ko so jo člani ameriške bluegrass zasedbe Never Come Down poimenovali za žensko različico Boba Dylana. »V tistem trenutku sem bila seveda vesela, da je ob poslušanju mojega nastopa pomislil na takšno legendo, kot je Bob Dylan, in sem to vzela kot kompliment. Zdi se mi, da ljudje na splošno radi primerjajo in iščejo podobnosti, saj se tako nemara počutijo bolj domače, a kot glasbenica si želim biti avtentična in zares zveneti po svoje.«

Podobno umirjeno sprejema primerjave z ustvarjalkami, kot so Dolores O'Riordan, Dido, Aimee Mann in K. T. Tunstall. »To so imena odličnih glasbenic, ki jih tudi sama spremljam in rada poslušam. Skladba Black Horse And The Cherry Tree K. T. Tunstall je bila prva pesem, ki sem se je naučila na kitaro skupaj s petjem, in še zdaj jo kdaj zaigramo na naših koncertih. To so nekoliko starejše izvajalke s samosvojim zvokom in v tem merilu sem ponosna, da so kritiki nekje tam začutili tudi moj glas in interpretacijo. Svoj glas čutim kot način izražanja čustev in občutkov lepega. Dojemam ga kot nekaj izredno dragocenega in hkrati ranljivega. Včasih sem bila do njega prestroga, a sem spoznala, da se na trdost in silo glas ne odziva, vsaj moj ne. Čutim, da je glas povezan s srcem, in skupaj oblikujeta dom. Tako kot srce, nežnost, sprejemanje in sočutje potrebuje tudi glas, in takrat se ustvari prava sinergija.«

Ključen notranji mir

Pesem Ne bodi kot drugi, ki jo je ponesla med najprepoznavnejše glasbenice, zdaj živi tudi v angleški preobleki. »Menim, da so nam določene stvari v življenju vseeno namenjene, in da če se naučimo pluti s tokom, se vse poklopi v naše najvišje dobro. Tako dojemam tudi pesem Ne bodi kot drugi, ki me je našla ob pravem trenutku. Njen naslov dojemam kot osebno vodilo za življenje, ki se ga poskušam držati. V digitalni dobi, ko z vseh strani prežijo 'nasveti', kakšni moramo biti, da bomo uspešni, priljubljeni, lepi, zdravi, se lahko izgubimo, slepo sledimo in se počasi oddaljimo od svojega resničnega jaza. Zato je moto Ne bodi kot drugi kot sidro, ki me v trenutkih, ko me um potegne v primerjanje z drugimi, prizemlji in vrne nazaj domov – v svoje srce.«

S Ferijem Lainščkom sta ob desetletnici sodelovanja razprodala turnejo ljubezenske poezije, v sodelovanju z njim pa je skozi leta stkala poseben ustvarjalni odnos. »Ko izvajam poezijo, ki jo je napisal Feri, jo v uglasbitvi vedno čutim kot svojo. Tudi pesnik mi je že na začetku najine skupne poti dejal, da 'ko pesem uglasbim, postane moja', in ta stavek mi je zares prirasel k srcu.«

Ko si prizemljen in si dovoliš pluti s tokom življenja, se vse postavi na svoje mesto, je prepričana Ditka. FOTO: Voranc Vogel

In ko razmišlja o prihodnosti, ne ločuje več med višino in globino. »Vsako leto bolj čutim, da si želim iti še globlje in takrat hkrati poletim tudi višje. Vedno bolj mi je jasno, da je za vse v življenju ključen notranji mir in sposobnost živeti v trenutku. Ko si prizemljen in si dovoliš pluti s tokom življenja, se vse postavi na svoje mesto. Morala sem iti skozi težke preizkušnje, da zdaj to dodobra razumem, in ker mi je ta občutek zdaj poznan, je to nekaj, česar si nikoli več ne želim izgubiti. Še več nežnosti, mehkobe in spontanosti si želim na svoji poti. Da bi me vselej spremljal navdih za nove glasbene stvaritve, kakor tudi ljudje, ki jim moja glasba prinaša lepe občutke.« A morda je prav v tem paradoks: bolj ko leti višje, bolj poudarja pomen globine. Njena zgodba ni zgodba o preboju čez noč, temveč o vztrajnem, tihem delu, o dialogu s sabo in občutljivosti, ki jo je dolgo nosila kot breme, danes pa kot dar. Ditka ni glas, ki bi želel prevladati. Je glas, ki želi ostati.