Glasba je zanj najboljši jezik

Argentinski bandoneonist Marcelo Nisinman je eden tistih glasbenikov, ki Piazzollov svet nosijo v sebi. Z glasbo Astorja Piazzolle je v nenehnem dialogu, vendar danes veliko bolj udobno vstopa v svojo lastno umetniško osebnost. V okviru Ljubljana Festivala je Nisinman  v Križankah nastopil v koncertni izvedbi znamenite opere María de Buenos Aires. Piazzollova »tango operita«, nastala v sodelovanju s pesnikom Horaciom Ferrerjem, prepleta tango, jazz, petje, govorjeno besedo in nadrealistične podobe Buenos Airesa. Pred ljubljanskim nastopom smo z Nisinmanom govorili o Piazzolli, Buenos Airesu, nadrealizmu in glasbi, ki je zanj jezik, ki ga lahko razume vsak.

V Ljubljano prihajate z delom, ki ni ne opera ne koncert v klasičnem smislu, temveč nekakšen zvočni ritual med žanri. Kako sami danes razumete María de Buenos Aires kot glasbeno delo?

Mislim, da gre za povsem Piazzollov koncert, ki vsebuje 17 fantastičnih skladb. To je najmočnejša stran te »opere«. Zgodba in besedilo sta preveč kompleksna, da bi ju bilo mogoče hitro razumeti že s poslušanjem, zaradi zgoščenega jezika, ki je uporabljen v delu. Na neki način je zelo baročen, ornamentiran. Zato glasba pride neposredno do tistega, ki ji prisluhne.

Marcelo Nisinman in Daniel Bonilla Torres El Duende bosta skupaj nastopila v Križankah. FOTO: OSEBNI ARHIV

Kot bandoneonist ste z glasbo Astorja Piazzolle tako rekoč v intimnem dialogu. Se vam zdi, da ga z leti bolje razumete?

To je paradoks. Mislim, da njegovo glasbo z leti res bolje razumem, vendar sem danes tudi starejši in imam svoj način razmišljanja o življenju in umetnosti. Ne boljši, ne slabši, ampak svoj. Ko sem bil mlad, je bilo na neki način bolj udobno vstopiti v osebnost nekoga drugega. Danes to lahko bolje razumem, vendar se veliko bolj udobno počutim v svoji lastni osebnosti. Ob tem pa je vedno velik užitek občutiti njegovo glasbo, ga na neki način priklicati.

María ni le lik, temveč simbol Buenos Airesa v vsej njegovi razklanosti. Ko jo izvajate, ali bolj sledite zgodbi ženske ali pulzu mesta in koliko tega mesta nosite še vedno v sebi?

Ta glasba je popoln odsev mesta, v tem primeru Buenos Airesa ob koncu šestdesetih let. Zato je to vprašanje zelo prisotno v celotni operi. Rekel bi, da Piazzollova glasba predstavlja glasbo Buenos Airesa, ne glede na to, s katerega vidika jo analizirate in/ali poslušate. Zgodba Maríe bi lahko bila samo še ena zgodba, izgubljena med milijoni ljudi, ki živijo v tem velikem, živahnem mestu.

Z glasbo Astorja Piazzolle je v nenehnem dialogu. FOTO: OSEBNI ARHIV

Delo je prežeto z nadrealizmom, psihoanalizo in skoraj religiozno simboliko. Se vam zdi, da mora izvajalec takšno plastenje razumeti intelektualno ali ga mora predvsem začutiti?

Bolje je te stvari občutiti. Ne verjamem, da bi imel izvajalec dovolj časa, da bi razumel vse plasti, vendar je povsem mogoče, da lahko začuti to ozračje, ta nadrealizem in dejstvo, da je realnost mesta, kot je Buenos Aires, nadrealistična. Realnost je nadrealistična celo danes. Na koncu je to nadrealistično mesto in zato je nadrealistična tudi glasba, ki temu mestu pripada. Glasba je najboljši jezik, kar sem jih v življenju lahko našel. Glasbo pa lahko razume vsak, ki ji prisluhne, in prav to ima zame najvišjo vrednost.