Glasba mi je dala vse. In nič

Nekateri ljudje z leti svojo pot umirijo. Klemen Hvala je ne. Več ko ima izkušenj, več vprašanj se mu odpira. Bolj ko pozna glasbeni svet, bolj ga zanima tisto, česar še ne pozna. Iz violončelista je postal umetniški vodja, producent, organizator in človek, ki ustvarja priložnosti za druge glasbenike, pri tem pa je ohranil nekaj, kar je morda njegova najpomembnejša lastnost – občutek, da je pred njim vedno še nekaj novega. Tudi po letošnjem Festivalu Ljubljana, kjer je imel Ensemble Dissonance več projektov, si ni zares vzel predaha. Ko se dobiva v centru Ljubljane, je že sredi novih načrtov. Nova zgodba bo na odru Križevniške cerkve zaživela 5. oktobra zvečer, ko bosta nastopila Lana Trotovšek in Ensemble Dissonance. Ko ga vprašam, ali se mu je po letošnjem festivalu vendarle uspelo nekoliko oddahniti, se nasmehne. »Že med festivalom se običajno dogovarjam o nadaljnjih sodelovanjih, zasnujem nove programe in predloge ter pripravljam samostojne projekte Ensemble Dissonance. Skupaj z glasbeniki si običajno oddahnemo po koncertih na prijetnih druženjih, kjer je čas za vse tisto, o čemer se na vajah ne pogovarjamo.«

Različne vloge glasbenega sveta

Njegova današnja vloga je rezultat poti, ki se je sprva zdela precej bolj preprosta. Hvala je bil med letoma 2018 in 2020 umetniški vodja Orkestra Slovenske filharmonije, pred tem pa je kot član orkestra in Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije dobro spoznal tako življenje na odru kot tudi vse, kar se dogaja za njim. Da bo njegova pot nekoč videti tako, si kot mladi glasbenik ni predstavljal. »Takrat sem 'samo' igral. Organizacija, snovanje programov in zagotavljanje sredstev za delovanje ansambla, ki sem ga vodil skoraj 20 let, so postali del moje glasbene poti po naključju, ker je nekdo to delo moral opravljati, če smo želeli, da ansambel deluje. Po prvih letih sem svoje delo nadgradil z magistrskim študijem managementa, kar mi je prineslo dodatna znanja in malo več samozavesti.«

Toda naključje je očitno postalo način življenja in tako je skozi leta stopal med različne vloge glasbenega sveta – od izvajalca in umetniškega vodje do producenta in organizatorja. »Menda smo strelci kot astrološko znamenje nagnjeni k avanturam in doživetjem in nas vsakdanjik ubija. Če kje, se lahko tu identificiram s svojim znamenjem, zelo rad potujem v še neznano in sem večno radoveden. Zame so tudi koncertni dogodki predvsem doživetja, zato rad zasnujem programe, ki ponujajo več zanimivega, novega, drugačnega in vznemirljivega. Skupaj z odličnimi in predanimi glasbeniki Ensemble Dissonance ter vrhunskimi domačimi in tujimi solisti in skladatelji želimo ta doživetja deliti z občinstvom.«

Pravi, da ostaja radoveden, vztrajen, včasih vesel, včasih žalosten in zelo hvaležen za vse dobre ljudi okoli njega, ki mu pomagajo uresničevati sanje. Foto: Dejan Javornik

Pri takšni poti bi lahko pričakovali tudi kakšno grenkobo, a pri njem je ni veliko. »V življenju se seveda zgodijo tudi razočaranja, izgube in druge neprijetne stvari, pomembno je le, kako s tem ravnaš in da znaš ločiti zrnje od plev. Po dolgih letih lahko zadovoljno ugotovim, da je ta miselnost prava in da skupaj z glasbeniki Ensemble Dissonance ustvarjamo zrno, ki bo še dolgo plodno padalo na glasbena tla in obrodilo vedno nove sadove.« Ko ga vprašam, kaj je kljub vsem spremembam, uspehom in odgovornostim ostalo v njem enako, odgovori brez velikega premisleka. »Večen otrok v meni. Radoveden, vztrajen, včasih vesel, včasih žalosten in zelo hvaležen za vse dobre ljudi okoli mene, ki mi pomagajo uresničevati sanje.«

Nominacija izjemno priznanje

Ta notranja radovednost se je skozi leta prenesla tudi v Ensemble Dissonance, ki ga je ustanovil leta 2014. Uveljavil se je kot eden dejavnejših slovenskih komornih ansamblov in rezidenčni ansambel Festivala Ljubljana, njegovi projekti pa povezujejo klasični repertoar, sodobno glasbo, slovenske skladatelje in mednarodna sodelovanja. Ko govori o tem, kako razume glasbo danes, se hitro pokaže, da ga bolj kot meje med obdobji zanimajo povezave med njimi. »Vedno se rad spomnim izjave našega skladatelja Lojzeta Lebiča. Glasba je vedno enaka, le tehnologija se spreminja, kar pomeni, da so skladatelji skozi zgodovino za glasbeni zapis svojih občutij uporabljali različne kompozicijske tehnike. Druga pomembna ugotovitev pa prihaja od sociologa Kurta Blaukopfa, ki pravi, da je bila v umetnosti skozi zgodovino vedno glasba tista, ki je naznanjala družbene spremembe. V tem kontekstu razumem izjavo dirigenta Uroša Lajovica, da sodobna glasba seveda mora biti, vendar da ga malo skrbi, kaj nas čaka. Sam še vedno verjamem, da je bil najbolj avantgarden skladatelj v zgodovini Ludwig van Beethoven, in ga ne prej ne do konca glasbenega romantizma in Gustava Mahlerja, ki je z disolucijo harmonije ustvaril pogoje za atonalno glasbo 20. stoletja, ni prekašal nihče. V tem kontekstu iščem in snujem nove programske vsebine skupaj z vrhunskimi domačimi in tujimi glasbeniki in glasbe ne delim na glasbena obdobja, ker je to preživeto in nestimulativno tako za poslušalce kot izvajalce.«

Njegovo razmišljanje o preseganju meja je dobilo posebno potrditev tudi z nominacijo za grammyja za album Entourer, pri katerem je sodeloval Ensemble Dissonance. »Nominacija za nagrado grammy je zagotovo izjemno priznanje in lahko rečem prelomnica mednarodnih priznanj za slovensko glasbeno ustvarjalnost, poustvarjalnost, pa tudi za glasbeno produkcijo. O tem, da gre pri izbiri albumov za nagrado grammy izključno za kakovost, priča tudi dejstvo, da je album izdal Zavod Dissonance, ki v prvi vrsti ni glasbena založba, pa se je kljub temu znašel v konkurenci albumov, ki so vsi izšli pri velikih mednarodnih založbah, tako da je bila v tem smislu nominacija vsaj zame veliko presenečenje.« Nominacija je zanj širša od osebnega priznanja. »Nominacija ni priznanje le za album Entourer, temveč za slovensko glasbeno ustvarjalnost in poustvarjalnost nasploh. Obe imata dokazan mednarodni domet, bi pa pričakoval bistveno višjo državno in lokalno podporo mednarodnim gostovanjem po zgledu držav, ki ogromno vlagajo v mednarodno promocijo svoje kulture in umetnosti.«

Violina slovenskega goslarja

Po velikem mednarodnem priznanju se njegova pozornost že obrača k novemu projektu. Tokrat v središču niso le Bach in njegovi koncerti, temveč tudi instrument z nenavadno zgodbo. Z Lano Trotovšek pripravljata nov album, Lana bo igrala na violini, ki jo je slovenski goslar Daniel Musek izdelal iz približno 6500 let starega lesa, najdenega na Tolminskem. »Z Lano že dolgo uspešno sodelujeva, tokrat prvič pri snemanju in izdaji albuma. Zaželela si je posneti Bachove violinske koncerte. Dogovorili smo se, da jih posname na slovensko violino, ki jo je naredil Daniel, to bo dodana vrednost albuma, ki bo promoviral plemenit zvok te izjemno zanimive in dragocene violine.«

Danica Lovenjak in Klemen Hvala Foto: Dejan Javornik

Na koncertu in albumu bodo Bachovi violinski koncerti, tudi Koncert za dve violini v d-molu, pri katerem se bo Lani pridružil Janez Podlesek. »Koncert za dve violini je del Bachovega opusa violinskih koncertov, tako kot koncerta v a-molu in E-duru. Obstajajo še drugi koncerti, ki pa niso originalni, temveč so jih kasneje rekonstruirali iz koncertov za čembalo. Album bo torej ponudil Bachov izvirni opus koncertov za violino.«

Posebnost projekta bo način snemanja – del posnetkov bo nastal v studiu, del na koncertu v živo. »Studijsko snemanje je namenjeno brezhibnemu in natančnemu posnetku. Bomo pa posneli tudi koncert v živo, primerjali posnetke in se pozneje odločili, kateri posnetek bomo objavili na albumu. Prednost posnetka v živo je to, da so skladbe zaigrane v enem kosu, običajno bolj doživeto, se pa seveda lahko zgodijo tudi napake ali morda nedoslednosti.«

Pripravil je tudi aranžma Bachove Fantazije in fuge v g-molu, ne vidi razloga, da bi bila glasbena zgodovina omejitev. »Bach je sam prirejal tako svoje kot skladbe drugih skladateljev, denimo Vivaldija. Veliko njegovih violinskih koncertov je priredil za orgle. S tem je Vivaldiju pokazal tudi spoštovanje. Nikoli ne bom Bach ali Vivaldi, znam pa zapise drugih skladateljev zelo dobro prenesti v zasedbo godalnega ansambla. Skladbo smo že večkrat uspešno izvedli, mojo priredbo je izvedla tudi vrhunska dirigentka Gemma News z ansamblom I Musici di Montreal.«

Ko na koncu odmisliva vse funkcije, projekte, festivale in odgovornost ter ga vprašam, kaj mu je glasba dala, česar ne bi mogel najti nikjer drugje, odgovori z besedami, ki pustijo več prostora za razmislek kot marsikateri dolg odgovor: »Vse! In nič.« Morda je prav v tem njegov najkrajši in najbolj natančen odgovor – za človeka, ki glasbo resnično živi, se med »vsem« in »nič« skriva ves svet.