Gledališče na parkirišču

Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana se je znašlo v stanju, ki je hkrati zelo konkretno in skoraj simbolno: brez svoje stavbe, izmaknjeno iz središča, a prav zato bolj izpostavljeno vprašanju lastnega smisla. V tem kontekstu nastaja projekt Za narodov blagor – Drama pred Dramo. V sredo, 20. maja, ob 19.30 bodo pred stavbo Drame na Erjavčevi na prostem uprizorili Cankarjevo satiro v režiji Vita Tauferja – kot javni opomin na stanje osrednjega nacionalnega gledališča. Gesta je preprosta in odprta: priti, biti tam, deliti prostor. Brez vstopnine, brez distance.

Ko se z režiserko in ravnateljico Drame Ivano Djilas dobiva pred Dramo, sva sprva nasmejani – skoraj po inerciji, kot da bi hoteli ohraniti spomin na to, kar je ta prostor nekoč bil. A nasmeh hitro izgine. Pred nama stoji stavba, ki propada pred očmi vseh. Med odvrženimi stvarmi in kupom smeti neposredno pred vhodom opaziva celo hladilnik – absurden, skoraj brutalen detajl, ki ga je težko umestiti v realnost tega prostora. Na znameniti rdeči preprogi, ki je danes bolj zelena od zaraščenega mahu, se za trenutek ustavi čas. Potem se skoraj instinktivno vrneva k tistemu, kar ostaja: k umetnosti.

V času, ko se pogosto zdi, da realnost prehiteva umetnost, se Djilasova raje ustavi pri pozornosti. »Živimo v času, v katerem se je težko izboriti za čas in pozornost ljudi. Gledališče ima eno veliko prednost – zahteva prisotnost. V živo. Ni 'drugega ekrana', ni niti prvega ekrana. Kar lepo se je treba obleči, si umiti zobe, obuti čevlje, se premakniti od doma, stopiti v interakcijo z drugimi ljudmi in biti prisoten. Fizično in mentalno.«

Na odru življenja

Ko govorimo o projektu Za narodov blagor – Drama pred Dramo, se meja med umetniškim dejanjem in javno gesto hitro zabriše. Ne gre za konceptualno vprašanje, temveč za zelo konkretno izkušnjo časa. »Strah me je, kako hitro sta minili dve leti Draminega delovanja v eksilu,« pove. »In res si ne želim, da mine še dve ali še pet let, preden kdo opazi, da nas ni. Zato smo se odločili, da zasedemo nazaj svoje ozemlje in igramo tam, kjer lahko – pred stavbo svoje hiše. In kaj je bolj primernega kot Cankar in Taufer.«

Da Cankar danes zveni skoraj dokumentarno, je manj presenečenje kot opomin. »Svet se spreminja zelo počasi in sto let od Cankarja ali par tisoč do antike sploh ni tako daleč,« razmišlja. »To, da je eno življenje tako kratko, ne spremeni dejstva, da je za družbene spremembe potrebnih več generacij. Samo mi smo umrljivi in nismo prav dolgo na tem odru življenja. Pametno bi bilo, da odigramo dobro dramo. Ali komedijo, dokler smo tu.« Humor pri tem ni razbremenitev, temveč orodje. »Humor je najhitrejši način, da si slišan. Vsak pametni mislec ga uporablja. Humor je stvar inteligence, ne banalnosti,« poudari. A hkrati prizna, da si ga težko privoščimo. »Naš problem je, da ne zmoremo dovolj distance do svojega življenja, da bi ga opisovali s humorjem. Preveč resno se jemljemo.«

Bezljamo, zapravljamo čas za trivialne reči, hrepenimo po vedno novih in močnejših dražljajih, bojimo se sami sebe, pravi. FOTO: Dejan Javornik

Tudi fizična izmeščenost Drame iz središča mesta na Litostrojsko 56 je ustvarila novo dinamiko. »Ni drugih lokacij, pa publika pride prej in se druži v gledališču.« In čeprav bi si vsi želeli nazaj v svojo hišo, je v tem trenutnem stanju tudi nekaj, kar jih povezuje drugače. »Hvaležni smo jim in bomo za njih najboljši, kar lahko.« Manj romantičen pa je pogled na pogoje dela. »Negotovost izčrpava. Ničesar inspirativnega ni v tem, da imaš 2000 m² manj za skladiščenje scenografij, garderobe, pisarne. To so naši pogoji dela. Verjeli ali ne, tudi umetniki potrebujejo pogoje dela,« pove brez olepševanja.

Trenutno se težko slišimo

In vendar gledališče ostaja prostor, kjer se vzpostavlja red – ali vsaj možnost reda. Djilasova to opiše skoraj prizemljeno: rada ima kriminalke, v katerih intelekt razreši kaos. Ta potreba po logiki se zrcali tudi v gledališču. »Gledališče je prazen prostor. To naše gledališče je trenutno celo prostor, ki je prej bil parkirni prostor – če umaknete tribune, so spodaj še narisana parkirna mesta. In v tem praznem prostoru, ki ne govori nič, pridejo umetniki in ustvarijo vse. Svet. Čas. Odnose. Emocije. In ta svet se zaplete in razplete tako, kot sami naredimo. Skorajda ni večjega občutka svobode.«

Morda prav zato verjame v moč zbranega časa v svetu, ki razpada na drobce pozornosti. »Trenutno se težko slišimo med sabo. Zelo veliko je šuma. Zavedam se tega, kak luksuz je 5 ur in 20 minut skoncentriranega časa, ki nam ga publika podari, ko recimo gleda Kralja Leara. Veliko se lahko pomenimo o svetu v tem času. In ne glede na to, kaj si mislite o sedenju v gledališču 5 ur, vam povem, da publika sedi. Pride. Ne odhaja. Čustvuje. Druži se med sabo med pavzami. In ploska in vpije na koncu. Nič drugega ni potrebno. Že to je zmaga.«

V​odenje institucije je njen pogled neizogibno premaknilo, predvsem v razmerju do stvari, ki jih je nekoč gledala od zunaj. »Kako hitro sem postala zaščitniška in začela zagovarjati ter braniti reči, ki so me jezile, ko sem bila na drugi strani,« prizna skoraj z začudenjem. Odgovornost razume kot podaljšek režijskega dela, le da je zdaj oder večji. »Ta del službe ni tako daleč od dela režiserke – pozorno je treba poslušati veliko število ljudi, od katerih je odvisno, da mehanizem deluje, in nenehno sprejemati odločitve. Ter prevzeti odgovornost za rezultat.«

Ivana Djilas in Danica Lovenjak FOTO: Dejan Javornik

Vsi v godlji z Dramo

Ko razmišlja o strahovih današnje družbe, ne govori o velikih katastrofah, temveč o nečem bolj tihem: o nezmožnosti, da bi se ustavili in srečali sami s sabo. »Bezljamo, zapravljamo čas za trivialne reči, hrepenimo po vedno novih in močnejših dražljajih. Bojimo se sami sebe,« pravi. Morda prav zato vztraja pri dveh stvareh hkrati: umetnosti in skupnosti. »Oboje moramo imeti. Še najraje na kupu, gledališko skupnost.« Vloga ravnateljice ji kljub vsemu ne jemlje, temveč daje – drugačen pogled, širino, nove stike. »Uživam,« pove brez zadržkov. »Ne me narobe razumeti – sploh ni enostavno in kup reči me frustrira, ampak uživam. Zdi se mi, da stvari, ki jih znam početi, imajo smisel. Drugačnega kot prej, ampak mi je všeč. Pogovarjam se in odkrivam veliko neverjetno kreativnih ljudi, pa ne samo mladih. Režiserji smo veliko časa zaprti s svojimi ekipami v temnih vadbenih sobah in odrih, ne vidimo, kako to počnejo drugi. Zelo je razburljivo na tej strani. Opazovati ta mehanizem v zaodrju, kako se iz dneva v dan na novo vzpostavlja. Vsak dan je neka nepredvidena situacija. Super je.«

Na koncu ostane preprosta misel. Brez retorike. Brez odrskih efektov. Zakaj priti pred Dramo 20. maja? »Nikogar drugega ni, ki bo to godljo z Dramo uredil. Skupaj smo v tem.« In prav v tem je morda njena najbolj gledališka misel: ne v predstavi, ampak v dejstvu, da smo, hočeš nočeš, vsi na odru. Da ni zunanjega opazovalca, ni varne distance. Samo prostor, v katerem smo skupaj; in odgovornost, ki je ni mogoče odložiti. In da je kljub vsemu še vedno smiselno igrati naprej. Skupaj za Dramo.