Goran Dragić je za prvo plačo staršem kupil stanovanje: »Poskrbel sem, da je imel vsak svojo sobo«

Morda sem malo bolj siv, sicer pa se ni veliko spremenilo. Veliko sem doma z otrokoma, veliko potujemo, smučamo, hodimo na treninge in turnirje. Sem nekakšen full-time dad,« danes 40-letni Goran Dragić, zlati kapetan košarkarske reprezentance, opiše svoj dan v Miamiju, kjer bdi nad hčerko Victorio in sinom Mateom.

Po koncu izjemne kariere, sklenil jo je 2023., je ostal na Floridi. Čeprav so ga vabili, da bi še igral v Evropi, v svoj program pa ga je po koncu kariere snubil tudi njegov nekdanji klub Miami, je ostal načelen: v prvi vrsti si želi biti oče. Danes otroka spremlja pri gimnastiki in nogometu. Pri tem se izmenjuje s svojo nekdanjo ženo Majo, s katero sta se razšla, a tudi zaradi otrok ostala v zglednih odnosih. »Ko se ločiš, so glave vroče, potem pa se stvari umirijo. Ona ima rada otroke, jaz imam rad otroke. Delati moraš tisto, kar je najboljše zanje. Veseli me, da gremo naprej, in to se vidi tudi na otrocih,« zrelo priznava Goran, ki je za Nedeljske novice spregovoril v Laškem, kjer je z ekipo vnovič, že 12. zapovrstjo, pripravil košarkarski kamp za otroke. »Nikoli si nisem mislil, da bomo to peljali že 12 let. Ko smo začeli, sem želel imeti kamp, nisem pa pričakoval, da bo prišel na tako visoko raven in da bo zanimanje tako veliko. Najbolj nas veseli delo z otroki. Imajo ogromno energije, so fenomenalni, tudi malo živahni, kar je normalno, a pravila morajo upoštevati. Imamo odlično ekipo. Sem prihajamo z veseljem, ni nam v breme. Dobro delamo in se imamo dobro,« s ponosom in hvaležnostjo govori o kampu, ki so ga pred dnevi spravili pod streho v mestu ob Savinji.

Tudi v Afriki

Doma in na tujem skrbi, da bodo otroci še igrali košarko. Minuli mesec je v Športnem parku Naklo zaživelo novo košarkarsko igrišče Gorana Dragića. V okviru svoje fundacije sodeluje tudi z dobrodelno organizacijo Orphaned Starfish Foundation, s katero je obiskal tudi Kenijo. Tam je z lokalnimi partnerji pomagal pri odprtju košarkarskega igrišča na območju Maasai Mara in obiskal otroke, ki jim pomaga z izobraževalnimi programi. »V Kenijo sem peljal Matea in Viki. Skupaj smo kuhali, delili hrano, se igrali, bili v šolah. Tam sta videla, kaj imata onadva in kako živijo otroci v Afriki ali Južni Ameriki. Ko smo prišli domov, je Viki začela delati zapestnice, jih prodajala pred hišo, denar dala v kuverto in rekla, da ga želi donirati otrokom, če gremo nazaj v Afriko. Takrat sem vedel, da je bila to dobra šola,« razkrije.

Goran Dragić je ponosen, ker so se v Laškem zbrali že dvanajstič. FOTOGRAFIJI: Fundacija Gorana Dragića

Ko s takim žarom govori o košarki, si ne moremo kaj, da ga ne bi pobarali, ali je res ne pogreša. »Morda pogrešam tekme, ampak vem, da jih ne bi mogel več odigrati. Košarke same pa ne pogrešam. Tudi ko prijatelji igrajo pet na pet, ne grem igrat, ker me ne vleče. Zdaj me zelo veselita padel in tenis, v katerih sem zelo aktiven,« pojasni, kako si danes s športom krajša čas. »Imam prijatelje tudi zunaj košarke, sicer pa sem zadnjič z veseljem popil pijačo z Nebojšo Joksimovičem in Sašem Zagorcem, z Rašem Nesterovićem pa se največ slišiva in druživa, saj je boter mojim otrokom,« pove Goran, ki ima tudi svoj podkast, v eni od prihodnjih epizod bo gost njegov nekdanji soigralec Udonis Haslem, v minulih mesecih pa se je začel precej družiti z nekdanjim italijanskim reprezentantom Danilom Gallinarijem, ki živi v Miamiju. »Hodim na tekme. Kot nekdanji igralec dobim vstopnice, še vedno grem po hodniku, po katerem sem hodil kot igralec. V klubu res dobro poskrbijo za nekdanje igralce. Včasih grem tudi na trening pozdravit. To sezono sem spremljal večino tekem, če nisem bil tam, sem jih gledal po televiziji,« opiše svoj današnji stik z Miamijem, ki ga je leta 2020 popeljal v finale Lige NBA, Goran pa je zaigral na tekmi All Star.

Prva pogodba

Tja čez lužo odhajajo številni (pre)mladi Evropejci. Tudi Goran je šel kmalu v svet, iz Ilirije in Slovana najprej v Španijo, potem v ZDA. Danes številni golobradi fantje odidejo še prej, ameriška študentska liga tudi iz slovenskih košarkarjev dela milijonarje. Taki cekini v tako v mladih letih prinašajo številne pasti. »To so pasti, hkrati pa priložnost, da si spremeniš življenje. Negativno je, da igralci zelo mladi odhajajo v tujino; nekaterim bo uspelo, drugim ne. Pozitivno pa je, da podpisujejo velike pogodbe, in če bodo znali ravnati z denarjem, bo to zanje dobro. Če ne bodo profesionalci, bodo vsaj končali šolo. Zneski so danes res nenormalni, a košarka napreduje, televizijske pravice in pogodbe so večje,« pragmatično razmišlja Goran. »Poskrbel sem, da smo imeli večje stanovanje in da je imel vsak svojo sobo. Starši še danes živijo v tistem stanovanju,« se spomni, kaj je sam kupil za prvo večjo pogodbo, bilo je ob selitvi iz Slovana v Tau Ceramico.

Z otroki je igral tudi vodno košarko.

Leta tečejo, 2027. bo desetletje od naslova evropskega prvaka, Slovenija je začela na Finskem, potem pa si je v Turčiji pokorila vso Evropo. Goran Dragić je kritičen do trenutne vladajoče garniture pri Košarkarski zvezi Slovenije, na tekme reprezentance ne hodi, niti tekem ne gleda. Pričakovati je, da bo zveza prihodnje leto pripravila slovesnost, s katero bo zaznamovala ta izjemni uspeh. »Ne vem, ali se je bom udeležil. Težko rečem,« pa pravi Dragić. Bo pa zagotovo našel čas za prijatelje, druščino iz otroštva, imenovano kojoti, s katero je letos hodil po slovenskih gorah. »Skupaj smo od otroštva, nihče se ni spremenil. Tudi če se ne bi slišali leto dni ali videli dve leti, bi bilo, ko bi se spet srečali, enako kot prej. To zelo cenim. Če bi potrebovali pomoč, bi bil jaz tam zanje, in vem, da bi bili tudi oni zame,« sklene Dragić.