Gorka Berden vstopila v novo igralsko poglavje, vlogo prevzela po odstopu Helene Blagne

Gorka Berden je v slovenskem gledališču, televiziji in filmu že dolgo prepoznavno ime. Njena kariera je izpisana z raznolikostjo, od dramatičnih vlog do žanrsko drznih komedij, pri čemer vedno znova dokazuje svojo globino in prefinjen notranji ritem. V novo igralsko poglavje vstopa s komedijo Šminka in sekirca pod okriljem POPUP Teatra, ki je bila premierno uprizorjena 21. novembra. V vlogi Viktorije, razvajene in dramatične meščanske dame, se na odru sreča z likom Rebeke Dremelj, njuna energija pa komedijo poganja naprej. Predstava je poseben projekt tudi zato, ker je Gorka vlogo prevzela po nepričakovanem odstopu Helene Blagne, kar je njenemu igralskemu loku dodalo novo stopnjo spontanosti, hitrosti in predanosti. Ravnotežje med komedijo in dramo, med lahkotnostjo in globino je postalo njen prepoznavni ustvarjalni instinkt. »Moj igralski dom je v čim večji raznolikosti. Kadar je preveč komičnih vlog, si zaželim nečesa resnega, celo tragičnega. Vem pa tudi, da so tragični liki lahko zelo komični.«

Francoska nonšalanca

Njena pot ni bila linearna: iz Ljubljane je odšla v Lizbono, Strasbourg in Pariz, vsak korak je pustil svoj pečat. Na začetku pogovora ob Ljubljanici jo spomnim na tisti čas. »Ko se ozrem nazaj, se najbolj spomnim začetne izgubljenosti v čisto novem prostoru, novih krajev, novih jezikov, novih kultur. Selitve me niso le fizično premaknile, ampak so razširile moje obzorje: naučila sem se prilagajati, opazovati, se hitro priklopiti in hkrati ohraniti del sebe. Kot igralki mi je to dalo fleksibilnost, da vstopim v vlogo, sprejmem drugačnost lika, hkrati pa se ne izgubim. Tista 'nomadska' faza me je naučila biti prisotna in iz dane situacije potegniti najboljše.«

FOTO: Igor Modic

Pariški čas na Cours Florent je zanjo pomenil veliko več kot le formalno izobraževanje. »Na tisti čas imam res lepe spomine. Francoski način življenja mi je bil naravno blizu, v vseh tistih letih me je močno prepojil. Od tam sem verjetno prinesla nekaj njim naravne nonšalance,« se nasmehne. V Šminki in sekirci Gorka ponovno dokazuje, da je umetnica z izrazito notranjo pokrajino, kemijo z Rebeko pa opiše takole: »Rekla bi, da je sinhroniziran ples z elementi tornada. Najina energija je usklajena, a hkrati živa, nepredvidljiva in polna iskric. To daje predstavi tisti naboj, ki ga publika začuti.« O Rebeki, ki zanjo pravi, da je izjemno hitra pri pomnjenju teksta, pa dodaja: »Preseneča me njena učinkovitost pri vsem, česar se loti. Njeno predanost in delavno etiko sem že poznala. Pričakovala sem, da bo v gledališču bolj zadržana, a je popolnoma predana procesu. Ko misliš, da bo šla po scenariju, te preseneti z reakcijo, ki prizor dvigne še višje.«

Viktorija, ko se razvaja

Ker gre za komedijo z izrazito žensko perspektivo, se dotakne tudi vprašanja, kaj danes najlažje nasmeji Slovenke in kaj jih najbolj zadene. »Najbolj jih nasmejijo situacije, v katerih se prepoznajo: družinske zanke, nerealna pričakovanja, želja, da bi bile popolne. Najbolj pa jih zadene resnica, da je ranljivost dovoljena in da popolnost ni cilj, ampak breme.« Upodablja Viktorijo, razvajeno meščanko, ki je včasih naporna, pogosto dramatična, vedno pa zabavna. »Tudi sama sem mestni človek in upam, da imam lepe manire kot ona,« se zasmeji. »Malo Viktorije vedno pride ven, ko se razvajam: kakovostni čevlji, dobra kava, kopel, večerno nanašanje raznih krem. In pa takrat, ko mi je vse izven centra 'predaleč'.« Njene refleksije o ustvarjanju, odnosih in samospoznavanju razkrivajo redko zrelost. »Najbolj me osvobaja lik, ki mi dovoli biti nepopolna in spontana. Najbolj pa me izzovejo tisti kompleksni liki, ki so večplastni.«

Veliko ljudi jo opisuje kot prizemljeno in zasanjano osebo hkrati. »Res sem oboje. Prizemljena sem v odnosih, v rutini vsakdana, ki to od mene zahteva. Zasanjana ali še bolje kreativna pa sem, ko gre za ustvarjanje, nove projekte in ideje. To dvoje se pri meni ne izključuje, ampak dopolnjuje.«

Dobri odnosi so kapitalnega pomena

Odnosi v igralskem svetu so hitri in intenzivni, zato zavestno goji navado vračanja k sebi. »Imam svoj intimni prostor: družino, prijatelje, svoj mir. Redno se ustavim in preverim, kako se počutim. Ne pustim, da me vrtinec odnese predaleč.« Ko se vrne iz tujine, jo najbolj prizemlji dom. »Moje stanovanje, znano okolje, ljudje, še najbolj pa lastna postelja.« V svojih izjavah pogosto omenja privilegije in samorefleksijo, zato svojo pot vidi skozi prizmo odgovornosti. »Hvaležna sem za vse, kar sem doživela, in za vse, kar imam. Veselim se novih priložnosti in trudim se biti prijazna do ljudi. Dobri odnosi so zame kapitalnega pomena.«

FOTO: Igor Modic

Čas ostaja njen največji luksuz. »Brez urnika, brez pričakovanj. Čas, ki ga imam samo zase ali za ljudi, ki jih imam rada. In pa veliko spanca.« V premisleku o sodobni družbi, ki lovi ravnotežje med ambicijo in izgorelostjo, pove: »Zdi se mi absolutno pretirana. Ne razumem ljudi, ki hočejo vse več in hitreje. Ambicija je v redu, dokler ne postane edina smer. Naučila sem se postavljati meje, poslušati telo in reči stop, ko je treba.«

Ostaja radovedna in odprta za nove izzive, še vedno čaka vlogo, ki bo v njej pustila dolgotrajen odtis. »Rada bi enkrat izkusila, kako je, ko lik pusti na tebi dolgotrajen pečat.« Na vprašanje, kaj bi sporočila 15-letni sebi, odgovori z neomajno preprostostjo in modrostjo: »Ne boj se, pogumnejša si, kot si misliš, in ne zakompliciraj si stvari, še preden se zgodijo.«

V svetu, ki prehitro beži, Gorka Berden svoj tempo zgradi sama: iskreno, zmerno, nežno in odločno. Prav zato je njen portret več kot igralska zgodba, je povabilo k temu, da si upamo biti ranljivi, da zmoremo upočasniti in da verjamemo, da smo v svoji nepopolnosti najbolj resnični.