Hočem biti najpametnejša entiteta, ki hodi po svetu

​MRFY so v zadnjih letih zgradili prepoznaven glasbeni prostor, v katerem pop ni površen in se alternativa ne zapira vase. Njihove pesmi delujejo kot odprti zapisi občutij – dovolj konkretni, da zadenejo, in hkrati dovolj nedoločeni, da si jih vsak lahko razlaga po svoje. Med njimi posebej izstopajo Prjatučki, skladba, ki je prerasla okvir benda in postala ena ključnih točk njihovega opusa. V središču vsega je Gregor Štrasbergar - Štras z odrsko prezenco, ki je premišljena in instinktivna, ter z besedili, ki pogosto zvenijo kot notranji monolog, ujet v refren. V najinem pogovoru sredi Ljubljane se razpre drugačna plast. Manj odrska, bolj reflektivna. Takšna, ki ne ponuja enostavnih odgovorov, temveč raje ostaja v vprašanjih. Štras se umešča v generacijo, ki še vedno nosi spomin na čas pred pametnimi telefoni, a hkrati živi v svetu, kjer so koncerti, identiteta in prisotnost neločljivo povezani z digitalnim odmevom. »Moramo malo paziti. Jaz sem tudi že malo čez trideset,« reče skoraj mimogrede, z lahkotno samoironijo.

V glasbi je egoizem pretiran

Toda hitro postane jasno, da v ospredju niso leta, temveč ritem – kako se telo, fokus in energija začnejo zavestno upravljati. »Moraš vzdrževati, moraš biti v formi, da zdržiš koncerte, da imaš svežo glavo, dobre ideje, da si dobro videti, da siješ, da imaš energijo.« In to ni teorija, temveč praksa: »Ves čas smo aktivni. Tudi ko gremo v studio, je vedno tako – najprej malo športa, potem igranje.«

Promoviramo gibanje, uživanje, glasbo – vse skupaj. FOTO: Dejan Javornik

Biti »glas generacije«, kot skupino MRFY radi označujejo, zanj ni breme. »Prej privilegij. Da so ljudje v nas našli neko uteho, da lahko pomagamo ali jim sproščamo življenje. To je na neki način poslanstvo vsakega glasbenika, da nekaj da iz sebe za ljudi, iz ljudi. Dokler gredo naše misli naprej, dokler naši komadi nekaj premaknejo, je naše poslanstvo izpolnjeno.« V tem vidi bistvo glasbe – ne kot egotrip, temveč kot pretok, in tudi njegov ustvarjalni proces ni zaprt v lastno izkušnjo. »Včasih izhajaš bolj iz sebe, včasih pa poskušaš gledati tudi širše. Ker se mi zdi, da je lahko v glasbi ali poeziji ta egoizem včasih malo pretiran,« razmišlja. Hkrati opozarja na past sodobne introspektivne kulture. »Lahko se hitro zapreš v to, da govoriš samo o sebi, pa nisi več toliko pozoren na svet okoli sebe.« Eden najbolj jasnih primerov tega ravnotežja je pesem, ki je nastala v času, ko je bil svet zaprt. »Recimo Prjatučki, naš najbolj znani komad, je nastal med korono in je bil alternativa temu, kar smo takrat doživljali. Nismo hoteli še dodatno obremenjevati ljudi, ampak smo jih hoteli sprostiti.«

Ne hlinijo prijateljstva

Ob kavi spregovoriva o različnih generacijah, a Štras se ne postavi nad ali pod nikogar, ampak vmes. »Moja generacija, sem milenijec, se razlikuje od gen. Z, predvsem zaradi tega, ker nismo imeli pametnega telefona položenega v zibelko. Iz tega vidika smo mi neki most med starim in novim. Še vedno razumemo vse te stvari, še vedno smo del tega, nismo pa bili prežeti s tem, da bi si zgradili celotno identiteto na podlagi tega.« In potem še bolj jasno: »Seveda zdaj na vse vplivajo družbeni mediji. Ampak še vedno imamo mogoče neki pridih tega, kako je, ko je vse malo bolj človeško, malo bolj tukaj in zdaj. Brez tega, da si nenehno povezan z vsem svetom.« Ta 'izklop' zanj ni teorija, ampak praksa, tudi precej konkretna. »Še vedno imam pametni telefon, ampak ga imam doma. Kot neki stacionarni računalnik.« In potem stavek, ki ga izreče z značilno mešanico humorja in resnosti: »Hočem biti najpametnejša entiteta, ki hodi po svetu. Ne potrebujem ničesar pametnejšega poleg sebe.«

O koncertih govori z enako mešanico distance in izkušenosti. Ne romantizira, ampak opazuje spremembo. »Če kdaj malo posnameš, je v redu. Ampak če si ves čas na telefonu, izgubiš bistvo, da si na koncertu.« Gre za razliko med doživljanjem in beleženjem. »Ko gledaš koncerte izpred 20 let, so bili ljudje res notri v tem.« Ko govori o glasbeni sceni, se njegov ton spremeni – postane bolj pripoveden, skoraj dokumentaren. »Zelo so mi všeč slovenski kraji, ki imajo mladinske centre, ki dejansko furajo sceno. To vidim kot dolgoročno vrednost, kot kulturno naložbo za naprej.« Prihaja iz okolja, kjer je ta kontinuiteta obstajala, svoje Novo mesto opiše kot prostor prenosa. »Vedno je bilo neko rock'n'roll okolje. To se prenaša naprej – na mlajše. In prav ta tok je omogočil, da smo lahko tudi sami rasli – najprej lokalno, nato širše.« Selitev v Ljubljano je bila logičen korak, ne kot odmik, temveč kot razširitev. »Večja scena je, več se dogaja … več absorbiramo.« A kljub temu ostaja jasno, od kod izhaja njihov temelj, predvsem pa odnosi niso tekmovalni. »Mi smo bili vedno kul med sabo in tudi z drugimi bendi. Če nekdo ni bil kul, pač nismo bili kul z njim. Ne bomo pa 'fejkali' prijateljstva. Ampak pozitivna konkurenca je vedno boljša kot metanje polen pod noge.«

Gregor Štrasbergar - Štras in Danica Lovenjak FOTO: Dejan Javornik

Zabava mora biti

Ko pogovor preide v prihodnost skupine, ki je zdaj že stalnica vseh največjih dogodkov, se tempo opazno pospeši. »Zdaj bomo izdali še dva ali tri komade – s Heleno Blagne, z RotorMotor, z Ružno Pače.« Sodelovanja niso izjema, ampak smer. »Fit Summer je naš moto tega poletja – fit kot featuring in fit kot način življenja.« Pri tem gre za idejo, ki povezuje gibanje in glasbo. »Promoviramo gibanje, uživanje, glasbo – vse skupaj. Poletje bo vsekakor intenzivno. Imeli bomo po pet koncertov na mesec, festivale, nastope v različnih krajih.« In skoraj mimogrede pove: »Zdaj se že malo kaže, kje smo kot bend.« A tudi tukaj se vse vrne k osnovi. »Zabava mora biti. Jaz se zabavam tudi, ko igramo košarko, ko plavamo, ko srfamo. Zabava je lahko vsepovsod.« Zabava je zanj tudi stil, ki ga razume kot podaljšek občutka. »Pomembno je, da se počutiš udobno v tem, kar nosiš.« Imidž obstaja, a ne kot maska. »Ne bomo delali iz sebe likov na silo. Gre za rob – nekaj, kar dopolni, a ne preglasi.« In potem skoraj nepričakovano pogovor sklene z nežnim odmikom: »Moja babica pravi, da sem kot Brad Pitt.« Ne kot šala, ampak kot pogled. Tak, ki ni filtriran skozi industrijo ali algoritme. Štras ne ponuja dokončnih odgovorov. Bolj kot to ga zanima prostor vmes – med verzom in tišino, med gibanjem in prisotnostjo, med tem, kar izrečemo, in tem, kar ostane. In prav tam njegova glasba zares zadene.